Moji nevsakdanjiki

Tako. Pa sem preseljena. Kakšnih 14 dni bo zdaj od tega. Zapustila sem moje ljubljene Fužine. Morda ne za vedno, prav gotovo pa sem se za vedno odselila iz tistega stanovanja. In priznam, da mi ni bilo lahko. Že dolgo časa sem vedela, da se ima to slej ali prej zgoditi. Vedela sem tudi, da je tako prav in normalno. In vse to je vedela tudi moja mama. Ko sem tisti petek po službi domov prinesla ogromne prazne kartonaste škatle sem jih nemudoma odložila za pisalno mizo in vse je zgledalo tako kot vedno. V soboto sem se pošteno naspala, najedla, spet naspala (siesta je zakon!) in mami me je že hecala, če s to selitvijo sploh resno mislim. Beri naprej »

Posebej na Saškino željo se zdajle spravljam k temu pisanju, čeprav se mi nič posebej ne da. Od teh dveh dni na slovenski obali sem poskušala iztržiti kar največ, pri čemer mi je izdatno pomagalo še vreme. Za ponedeljek zvečer sem se dogovorila za prenočišče pri svojem možeku, saj mi čisto nič ni dišala ideja o vstajanju sredi noči in vožnji na Primorsko v torek zjutraj. Po službi sem se torej odpravila domov, spakirala robo, pri dragem “dvignila” avto v (končno!!!) poletnih obuvalcih in s hruško odbrzela na Obalo. Moj mož (hmmm, a sem to interno foro že kdaj razlagala, da ne bo zdaj čudno izpadlo?) je bil kot vedno v pogonu in zaseden in tako je bila prva postojanka hotel Slovenija v Portorožu, okejžn pa zaključni večer natečaja Podjetna Primorska.

Priznam, da o zmagovalcih natečaja ne vem prav dosti, o celi zadevi pa pišem zgolj iz enega samega razloga. Cela reč je bila zame namreč odličen alibi, da sem prvič v življenju poskusila tartufe. Sponzor večera je bilo podjetje Zigante Tartufi, njihovi kuharji pa so pripravili fuže in rezance v neki oljnato-tartufasti omakici in njoke v smetanasto-tartufasti omakici. All-in-all je moj odnos do tartufov sedaj sledeč; fino fajn zadeva, zanimivega, specifičnega okusa, nikakor pa ne tako neizmenro dobri, da bi v mojih očeh odtehtali vso evforijo okrog njih. Mnogo bolj mi je bila všeč variacija na bazi smetane, a kaj ko so bili njoki za moj okus razkuhani. In to mora Primorcem pri povedat Žabarka. Madona, jim bo še krona z glave padla. Beri naprej »

Spravljam se k temu pisanju in ugotavljam, da je od prejšnje objave pretekla že cela večnost. Na začetku sta se mi vsaka tema in ideja zdeli dovolj dobri za nov post, zdaj se mi ne zdi nobena več. No ja, jaz bom danes bluzila in sitnarila, po vaših odzivih pa bom videla kako močno vas dolgočasim. Pred tem le še kratek uvod. Pisarno smo preselili na novo lokacijo, tako da sem zdaj vsak delovnik v btcju. Aparat me uboga, zobje se full pridno premikajo, boli še kar znosno, čez nekaj tednov imam pregled pri maksilofacialni kirurginji, tako da izvem kakšna usoda me čaka. Mitjevi starši so se preselili, tako da zdaj on tam kraljuje sam. Problem je le v tem, da sta s seboj vzela posteljo in nimam tam kje za normalno spat. No ja, ampak to se bo kmalu rešilo. Zdaj pa zares k temu kar me muči… Beri naprej »

Pridružujem se Ireni Sireni v skupini strelovodov. Jep, spet sem si omislila fiksni aparat. Saj vem, da tale zgodba ne bo prav pretirano zabavna in material za scenarij hollywoodske uspešnice, ampak trenutno je to THE big thing in my life. Začelo se je že v zgodnjem otroštvu, ko so mi izpulili obe zgornji, popolnoma zdravi trojki. Stalni enka in dvojka enostavno nista imeli prostora izrasti. Potem so mi pulili še piškav kočnik, ga zdrobili in potem mesarili dlesen, da so škrbine pobrali ven. Pa prvi snemni aparat, pa drugi, mislim da celo tretji. Zgornja dvojka je rasla za ostalimi zobni, trojka nad njimi, skratka štala…

Obiskovala sem staro in zmešano ortodontko, ki je imela med prvimi v Sloveniji specializacijo za fiksne aparate in vse potrebne materiale. Ampak ona jih pač ni marala in pika! Potem so mi izpulili samo eno štirico in kaj se že po kmečki logiki zgodi, ko se pri premalo prostora naredi luknja samo na eni strani?? Jasno, vsi zobje se premaknejo tja!!! Pa ni bilo nič boljše. Coprnica se je drla name, da sem sama kriva, ker tlačim jezik v luknjo od zoba. Na aparat mi je namontirala neke špice, ki so mi popolnoma razmesarile jezik in potem je moja mama znorela. Odpeljala me je k privatnici, ki je rekla da mi nima kaj pomagati, dokler ne dam ven še treh stalnih zob. In sem jih. Vsak ponedeljek enega. Beri naprej »

Zadnji teden mi nekaj leži na duši pa sem se odločila malo izkašljati. Moji zvesti bralci ste prav gotovo že zasledili kak moj zapis in hvalospev moji službi. Na začetku prejšnjega tedna pa se je zgodilo nekaj, kar je službo čez noč spremenilo iz “grem se naučiti nekaj novega, izvedeti nekaj zanimivega, pa še plačana bom za to” v “grem jaz osem ur v službo čakati na pijačo”. Stvari so še sveže in nisem še sigurna kako naj bi se razrešile. Možno je, da bo brezvoljnost sčasoma zbledela, ko “rana” ne bo več tako sveža, morda se uspemo še kaj dogovoriti, morda najdem drugo službo… No, pa naj razložim ozadje. Beri naprej »