Moji nevsakdanjiki

Helou, helou! Dolgo od mene ni bilo nobene besede, kajne? Priznam, da me je vse od vrnitve s Kube matralo kronično pomanjkanje volje in energije za pisanje in tako sem kar odlašala in odlašala s pisanjem naslednjega posta. No ja, zdaj sem doma na bolniški, časa imam dovolj, počutim se tudi kar okej in tako ni več pardona - treba je spet napisati nekaj novega. Mnogo vas že ve, da sem pred dvema tednoma končno dala skozi svojo težko pričakovano operacijo čeljusti in ker je to trenutno daleč največji big deal v mojem življenju, bom seveda napisala kaj o tem.

Ko sem že drugič v življenju dobila fiksni aparat, sem o tem že pisala. V tednu pred operacijo so me prav pošteno razkurili. V ponedeljek zvečer sem bila pri ortodontki, da mi je poleg ogromno železja namontirala še malo več železja. Rezultat vidite na desni. V torek zjutraj pred službo me kličejo, da z modeli in odtisi, ki sem jih dala en teden prej, nekaj ni v redu in če lahko pridem takoj še enkrat ponoviti zadevo. In seveda sem šla… Zvečer me kliče asistentka moje ortodontke, da bi me kirurginja rada videla že v sredo zjutraj, a mi žal nihče ne zna povedati ali me bodo že takrat obdržali notri ali ne. Zvečer sem tako na vrat na nos letela še po ene meritve, da bi jih naslednji dan imela s seboj, zvečer pa ekspresno pakiranje in dolge debate kaj vse je zaradi tega enega manjkajočega dne v službi ostalo nedokončano. Preberi preostanek članka »

Saj ste vedeli, da vas bo tole doletelo, kajne? Danes se bom spravila spisati prve vtise o Kubi, o tem kako sem jo doživljala, kaj mi je ostalo posebej v spominu, kaj je posebnega in unikatnega. Kasneje, ko zberemo na kup fotke vseh devetih popotnikov, pa se bom spravila še k pisanju zaresnega potopisa v nekaj delih - s fotkami, video clipi in informacijami za morebitne bodoče popotnike. Zdaj sem doma že skoraj en teden, jetlag je upam da končno(!) za mano in še vedno me obide melanholija, ko se spomnim - in to je precej pogosto - na te čudovite tri tedne. Preberi preostanek članka »

Po dolgem času se spet oglašam. Dnevi bežijo, še za laufanje komaj najdem čas in potem tale blog sameva. Nikakor pa nanj nisem pozabila in vsake toliko dobim prav slabo vest, ko vidim datum zadnje objave. Kdor pozorno spremlja desni zgornji kot lahko vidi, da me od odhoda na Kubo ločijo le še dobri štirje dnevi. Ufff, sploh vam ne morem povedati kako se veselim. Omislila sem si twitter in če bi kdo želel spremljati moja javljanja s Kube, me lahko najde na sunshine_masha. Zdaj moram le še mojo mamo naučiti uporabljati to čudo.

No, ampak kot se da sklepati že iz naslova, bom danes zapisala par besed o moji fascinaciji nad podjetništvom in podjetniki. V zadnjih nekaj letih, odkar sem se malo bolj začela zanimati za urejenost določenih področij v naši ljubi kokoški in se zaposlila, sem začela neprimerno bolj spoštovati podjetnike. Skoraj lahko rečem, da jih občudujem. Zdi se mi, da (vsaj tisti, ki jih jaz obrajtam) izžarevajo neko samozavest, ki izhaja iz tega da so uspešni, da imajo cilje, vizijo, da vedo zakaj so tu in kam želijo. Vedno, da so sposobni in zato niso nagnjeni h klečeplazenju in se ne ukvarjajo s tem kje bi komu kaj vzeli in dali drugim, temveč s tem, kako bi več in bolje ustvarjali. Preberi preostanek članka »

Spet se spravljam k pisanju in tokrat sem se odločila, da izlijem na ekran en kolaž lepih stvari. Kot lahko vidite levo zgoraj, se moja Kuba naglo približuje. Le še 35 dni me loči od nje. Včeraj smo se prvič dobili s popotniško ekipo in začeli sestavljati “vozni red” potovanja. Zbiramo informacije o visi, prenočiščih, znamenitostih, hrani in seveda - priložnostih za salso! Mitja sicer na trenutke ob naši evforiji zavija z očmi, ampak si je čisto sam kriv. Vedel je kakšni norci smo, vedel je da bomo sigurno tudi plesali, a se je vseeno odločil pridružiti ekspediciji. Srce, zdaj pa kar sebi pripiši. Preberi preostanek članka »

Če človeka bivši na Facebooku gnjavijo kdaj bo napisal že kak nov post, potem je situacija najbrž že precej resna. Skratka… dragi moj, hvala ti. In še enkrat čestitke za novo službo!!! Pri meni je služba še stara, v novem stanovanju se počasi udomačujem, pridno se priučujem celo likanja. In moram priznati, da je bilo to sovraštvo na prvi gib. Več tudi migam, ker sem si kupila tekaško stezo in zdaj lepo vsak dan pogledam eno polovico filma ob gledanju dvdjev z iTIVIja. In raje mi ne pametujte da bi morala iti tečt v naravo, ker sem to že poskusila, pa sem se kljub muziki v ušesih strašno dolgočasila in se zaradi tega tudi nisem več prav pogosto spravila laufat. Aja in plešem relativno dosti oz. več kot zadnje mesece. Preberi preostanek članka »