Moji nevsakdanjiki

Matr vola, tale potopis mi gre pa počasi. Upam, da bom končala enkrat do prihodnjega obiska Kube, ker sta zdaj ravno dve so-salseri prišli s potovanja po teh rajskih krajih in me spet mika, zelo mika. Anyway… Ostala sem pri našem pristanku v Trinidadu. Na Kubi človek kar kmalu ugotovi, da imajo različne province precej samosvoje izbruhe padavin, ki radovednemu turistu znajo nehote grdo prekrižati plane. Vseh 9 se nas je napokalo v velik taxi in ker Trinidadskih specifik še nismo poznali, smo voznika povprašali (jaz… mind you… v španščini… mind you!) če bi znali biti tisti grdi sivi oblaki kaj nevarni. In dečko ni rekel nič, ampak se je smejal, samo prisrčno smejal.

Prispeli smo na plato, od koder naj bi kakih 15 minut hodili do dna doline, potem pa uro do uro in pol v eno smer do slapov in tolmunov. Komaj smo krenili na pot, je nekdo na nebu konkretno odprl šlauf, ker se je ulilo kot za stavo. In to ne govorim o dežku ali dežju, to je bil vesoljni potop! Zavili smo v najbližjo kolibico z molčečo gospodinjo in malce strašljivim starejšim gospodom v gumijastih škornjih in z mačeto za pasom. Ko je padlo, kar je imelo za pasti z neba, smo nadaljevali pot do doline. Če drugega ne, smo hoteli spiti vsaj tisti sok, ki nam pripada ob plačilu vstopnine v naravi park. Sok smo dobili, hkrati pa tudi informacijo, da bi bila pot do slapov v tem stanju precej nevarna, saj so gozdne poti blatne in razmočene in zaradi tega tudi izjemno drseče. Preberi preostanek članka »

Nazadnje smo končali v Remediosu na poti do Cayo Santa Maria. Pred začetkom poti smo taksistu dali navodila do kam bi radi šli in da iščemo lepo, ne preveč obljudeno plažo. Po nekaj vožnje nam šofer ustavi pred neko kolibico in objavi, da smo prispeli na cilj. Hitro začnemo iz prtljažnika vleči nahrbtnike, si razdelimo med seboj zalogo pijače in krenemo v smeri proti plaži. Pred kolibo pa priskaklja ven ena tetka in malo manj kot da ne stegne roke z besedami “20 cuc-ov sem”. Začudeno jo buljim da kaj točno nam ona že poskuša zaračunati, na kar mi ona ponosno odgovori, da so na plaži ležalniki in senčniki in bar in da to stane. Jasno nam je bilo, da vse te navlake ne potrebujemo in tako smo se obrnili, šli do taksija in taksista pobarali če je prav razumel pomen fraze “neobljudena plaža”. Gospod je precej očitno zavzdihnil in pokazal nejevoljo, ampak mi imamo denar in fant mora ubogati. Preberi preostanek članka »

Alora… prejšnjič sem obdelala Tren Blindado in zdaj nadaljujem od tam naprej. Po pravici rečeno se niti ne spomnim ali smo s te lokacije šli v tovarno cigar in nato v Chejev mavzolej ali ravno kontra. No, pa saj ni bistveno. 100% sem vsaj to, da smo v tistem dnevu videli oboje. Preden smo se odpravili v tovarno cigar, smo malce prevedrili en naliv, ki je bil tak kot vsak tipični kubanski: lije kot da bo vsa voda na svetu naenkrat padla z neba, potem čez kako uro dež preneha, voda odteče, močno sonce v pol ure posuši ulice in spet je vse kot da nikoli ne bi bilo nobenega naliva. Preberi preostanek članka »

Well, let’s do it. Dolgo, predolgo sem obljubljala tale zapis, a se kar nisem mogla spraviti k delu. Zdaj bom najprej pisala, pisala, pisala, fotke pa bom lepila kasneje. Ampak vas opozarjam… tega zna nastati ene žblj delov, ker se mi iz neznanega razloga zdi 6 odstavkov na post ravno prava mera. Alora… Obisk Kube je bil moja velika želja že vsaj ene 5 let. Vsakič, ko sem slišala popotniške hvalospeve, je bila odločitev malce bližje, zapečatila pa jo je en sam stavek. Saj bi imela tudi prej dovolj denarja in časa, a kar nekako nisem ugriznila v to jabolko. Vse se je zdelo komplicirano, drago, negotovo… Potem je lepega dne prišel Boti in rekel: “Midva z Ido greva oktobra na Kubo, Air France ima od takrat do takrat zelo ugodne avionske karte, kdor želi naj se pridruži.” In sem bila pečena! Preberi preostanek članka »

Pozdravljeno širno občestvo! Well, po tako dolgi pavzi je vprašanje, če me kdo sploh še prebira. Najbrž le še tisti, ki bodo v RSSu videli novo objavo in naključni pregledovalci agregatov. Razloga za moj mrk sta dva: ta, da me čaka potopis s Kube, za katerega vem da bom rabila kar nekaj ur in ga zato ves čas prelagam, drugi pa je ta, da sem bila srečno zaljubljena in sem proste trenutke raje preživljala v dvoje. No, zdaj uradno sovražim zaljubljenost, ki te dvigne v višave in ti da krila, nato pa te tako kruto trešči ob tla, ko je zaslepljenosti konec in pride trenutek resnice.

Da sploh ne omenjam tega, da je v službi katastrofa, kar vse skupaj pripelje do najbrž najslabšega obdobja v mojem življenju. Veliko veliko solz, bolečine, malo spanja in hrane, veliko vprašanj in nič odgovorov. Poskušam biti vedra a je tako prekleto težko. Iščem načine, za si zapolniti čas, hvaležna sem prijateljem, ki me zamotijo, me poslušajo, svetujejo in še kaj pametnega pripomnijo. Razmišljala sem, da bi si dala duška, da bi kot že tolikokrat blog uporabila kot ventil, a sem se raje odločila za drugo taktiko: programiranje misli in moč pozitivne naravnanosti. Raje bom pisala o lepih stvareh, ki jih vidim okoli sebe in vem da so mogoče in upala, iskreno upala, da kdaj tako srečo najdem tudi sama. Preberi preostanek članka »