Moje delovno mesto…
Objavil Sunshine, dne 26.09.2006
Spet me muči glavobol (kar zadnjih osem let ni nobena redkost) a sem vseeno kar dobre volje. Samo k pisanju diplome se nikakor ne morem spravit. 
Če ste kaj prebirali moje prejšnje poste ste najbrž že ugotovili, da sem strašno navdušena nad svojim delovnim mestom. In kot vsak važen mulček se moram tudi jaz zdaj malo považiti. 
Razgled na levo z “moje” terasice:
…in na desno
Delček terase:
Kaos na pisalni mizi:
26.09.2006 ob 20:45
s tvojega delovnega mesta vidim svoje delovno mesto
26.09.2006 ob 21:26
Luštno. Če si dovolj blizu lahko naredim kak avionček iz papirja in ti na njem pošljem kako simpatično sporočilce.
26.09.2006 ob 21:44
če si res stručko in ga lahko zabrišeš tam nekje do bavarca…
26.09.2006 ob 21:54
Hehe, I can do my best. Ampak mislim da vseeno ne bi priletel do tja.
Očitno sem kot otrok preveč lego technicse sestavljala in premalo prakticirala origami. 
27.09.2006 ob 00:50
Hehe… lego technicsi so bili zakon.
Ceprav bi bilo fajn, ce bi vso to kramo, ki se je je z leti nabralo kar precej, pakiral nekdo drug namesto mene.
Zenske kot si ti, so zakon. Se je kdaj zgodilo, da je katera tebi podobna tudi mene kaj tehnicnega naucila, ceprav sem mnenja, da sem (skoraj) vsestranski.
In ce temu kar imas na mizi pravis kaos… bi morala videti mizo mojega cimra. Se dobro, da se selim.
27.09.2006 ob 09:24
Znajdi se in iz selitve naredi družabni event. Povabi par prijetnih ljudi, nabavite si stare cajtnge, posedite se po turško po tleh in zavijajte v papir vse mogoče krožnike, šalčke, vaze, vrče itd. Ni za si ravno metati pesek v oči, da so selitve neskončno fajn stvar, a vsaj za silo si jo pa lahko poskušaš narediti manj mučno.
Drugače pa hvala za kompliment.
Legice moram imeti še zdaj nekje doma. Mislim, da sem jih že neštetokrat sestavila in razstavila. Drugače mi pa “ročne spretnosti” res niso bile nikoli tuje. ;
20.10.2006 ob 08:21
S čim se pa ukvarjate?
20.10.2006 ob 17:39
S tržnim raziskovanjem.
6.12.2006 ob 23:06
[...] Pengovsky me je včeraj na svojem blogu izzval, ker sem nekaj na veliko obljubljala, da bom poslikala Ljubljanski grad s službene terase (tiste, ki sem jo opevala že tukaj). In ko Maša enkrat da besedo mi lahko samo teglc rož iz šestega štuka na mojo glavo prepreči, da tega ne bi naredila. Danes sem tako po službi tovorila v mesto precej gigantsko trinožno stojalo (na kratko tripod), saj sem ugotovila da se mi pri slikanju roke tresejo samo za odtenek manj kot moji pokojni babici. Le da je imela ona vsaj dober izgovor - Parkinsonovo bolezen. Shame on me! [...]