Moja mala tragikomedija…
Objavil Sunshine, dne 5.12.2006
Že nekaj dni nazaj sem nekomu obljubila, da bom tule opisala moje smešno-žalostne petkove dogodke. Za boljše razumevanje še kratek uvod: v mojih poznih najstniških letih smo imeli doma eno dolgo precej burno obdobje, ko sem bila jaz redno jabolko spora med mojo mamo in očimom. Žal mi je tisto zlezlo krepko pod kožo, tako da še danes pri svojih 25 letih vsakič ko iz dnevne slišim povzdignjene glasove najprej vprašam sebe, če sem kaj naredila narobe. Sem kaj obljubila in pozabila? Sem bila nesramna? Se nisem držala kakega dogovora? Če si na vsa ta in podobna vprašanja odgovorim z ne, se običajno pomirim, včasih pa celo šele takrat ko mi mama pove, da so to njuni problemi in da se (tokrat) ne tičejo mene. Hecno pri celi stvari je to, da si 99% ljudi nikoli ne bi mislilo kako nebogljena sem v domačem okolju, ker sem v VSEH drugih situacijah odločna in samozavestna.
Anyways… V četrtek zvečer sem se odpravila na salso. V petek bi morala ob 5h zjutraj vstat, da pridem na vlak za Zagreb (službene obveznosti pač) ob 6h zjutraj. Šla sem plesat in prišla domov ob 1h ter pred blokom ugotovila, da sem spet pozabila ključe od doma. To se mi zgodi cirka na dva meseca, saj potem ko v torbo namečem en cel haufn reči včasih pozabim ključe od doma. Zaradi prej omenjenih “travm” pač vedno poskušam svoje starše čim manj spraviti v slabo voljo. Ene 15 minut sem čakala pred blokom, saj ob tem času pogosto prileze pokonci eden ali drugi od mojih in sem upala, da bom zagledala luč in bom takrat poklicala po telefonu in tako ne bom nikogar zbudila. Ker luči ni in ni bilo sem stopila v blok skupaj z nekimi fanti, ki so se vrnili domov in začela zvoniti na hodniku. En kratek “riiiing”… Počakam nekaj minut če slišim kako premikanje. Ne… Ponovi zgodbo. Še vedno nič.
Poslala sem sms na oba njuna mobitela da sem pozabila ključe in če mi lahko kdo od njiju pride odpret vrata na hodnik. Še vedno nič. Riiing… Čakanje… Riiing… Čakanje… Riiing… Čakanje. Običajno se mama zbudi po kakih treh, štirih zvonjenjih in zadeva me je začela skrbeti. Po 45 minutah “obzirnega” zvonjenja na kratko sem zaslišala ključe v vratih. Zmagala sem!!! NOT! Vrata so se na kratko odprla, z nosom prilepljenim na šipo vrat na hodniku sem zagledala snop svetlobe, nato pa so se vrata spet zaprla. Kaj pa zdaj?? V svoji presrani miselnosti sem naredila naslednji zaključek: ponavadi se zbudita po nekaj zvoncih. Jezna sta name in na mojo pozabljivost in sta mi hotela dati lekcijo in me pustiti malo zunaj. Ko nisem odnehala jima je dopizdilo in sta mi z vrati dala na znanje, da me ne spustita notri.
S steklenimi vlažnimi očmi in cmokom v grlu sem se usedla na stopnice in tuhtala kaj narediti. Spomnila sem se na armafleks in deko v prtljažniku avta, ki tam počivata predvsem za namene poletnih potepanj. In tako sem se ob 2h zjutraj odpravila v pisarno, še prej pa domačim poslala sms kje sem. Vratar je sicer čudno gledal, ma ni ugovarjal. Na pisarniške mize sem pogrnila armafleks, mokro majico dala na radiator, se zavila v deko in jakno pod glavo. Tako sem do 5h zjutraj predremala tistih nekaj ur v položaju trupla, ki leži v krsti. Cela scena je bila tako zmešana, da sem se na trenutke smejala svoji podobi v deki na vrh pisalne mize in malo jokala zaradi mojih “zlobnih” staršev. Vi bi me morali videti. Scena je bila neverjetna.
Ob pol 6h zjutraj sem se odpravljala proti železniški postaji, ko me je klicala mama. Najprej v vsej svoji silni užaljenosti sploh nisem hotela dvigniti telefona v smislu “prav ti je, zdaj naj te pa kar malo skrbi”. Pa sem vseeno poklicala nazaj. Uradna verzija gre takole. Malo preden sem prišla domov sta oba vstala in zato tako trdno zaspala nazaj tik preden sem jaz začela zvoniti. Ker sem ključe pozabila doma, sta jih onadva takrat videla na njihovem standardnem placu in mislila, da že mirno spim v svoji sobi. Ko sta se končno zbudila je bila moja mama totalno zmedena in je pogledala samo pred vrata, ne pa tudi na hodnik, saj se ni spomnila da če nimam ključev ne morem odkleniti niti hodnika v bloku. Smse sta prebrala šele zjutraj. Končna bilanca: moja mama je rekla, da ne bi bila srečna, če bi jo zbudila sredi noči, ampak da priseže da me ubije če še kdaj pomislim da me želijo pustiti pred vrati. 
:D
Spokala sem se na vlak v totalno neprimernih (mrzlih) čevljih, lačna in neprespana. V Zagrebu sem med sestankom skoraj zaspala, na poti nazaj pa skoraj zmrznila. In cel dan nihala med smehom in jezo/žalostjo. Tako… da boste vedeli kake neumnosti se živemu človeku vse lahko zgodijo. 
5.12.2006 ob 22:20
Vau. Človek ne ve ali bi se smejal ali bi sočustvoval s tabo. Sicer pa zelo dobro pišeš! :)))
5.12.2006 ob 22:21
No, samo da se je vse srečno izteklo! Priznam pa, da sem se nasmejal
Podobna zgodba se je zgodila danes pri nas v firmi. V istem nadstropju ima svoj klub tudi penzionisticna sekcija NLB in vsake toliko priletijo vecinoma dame v letih, ki potem na veliko kofetkajo in opravljajo.
Danes - ko sem imel se posebej slab dan - je dopoldne skoraj pol ure v zenskem stranicu nekaj strasno ropotalo. Ker nimam navade vtikat glave v zenske WCje, sem zadevo veselo ignoriral (kdo ve, sem si mislil, morda se kdo dol daje). Nakar se vendarle prikaže ultra-zaskrbljena dama, ki mi potoži, da se je njena kolegica…. pazi ovo… zaklenila na wc in zdaj ne more ven… Ko sem jo ob pomoci kladiva in izvijaca vendarle spravil ven, sem ji blazno resno svetoval: “Gospa, naslednjič pa telefon s seboj vzemite”…
6.12.2006 ob 01:01
Uau, Maša… tebi se pa dogaja!
Ta teden je 22. festival lezbičnega in gejevskega (art) filma. Priporočam ogled kakšnega. (Lahko gremo skupaj.)
6.12.2006 ob 01:10
A potem si kar tako neumita, neurejena in v dišečih cunjah odšla na službeni sestanek? Upam, da vsaj ni bil pomemben.
Sicer pa mi je všeč tvoj odkrit način pisanja.
I’ll be back.
6.12.2006 ob 09:01
@ Dajana: Zdaj se lahko že mirno smejiš.
Konec koncev je bil cela kolobocija res smešna. In hvala za kompliment o pisanju. *blush*
@ pengovsky: Me veseli da si se nasmejal. Očitno sem uspešno orisala celo situacijo.
Btw, a ste za tisto zaklenjeno teto ugotovili ali je bil kriv zapiralni mehanizem ali njena (ne)sposobnost? Si predstavljam da si se moral kar nazabavati zraven.
@ zokys: Kaj praviš na danes ali v petek zvečer? priznam da sem že razmišljala o ogledu kakšnega filma, a nimam/nisem imela (
) družbe.
@ jierro: Ja, točno taka sem šla v Zagreb. Na srečo res ni bil pomemben sestanek - “zgolj” konzultacije za bodoče delo z zagrebškim delom naše firme. Ti me poznajo, tako da ni bilo hujšega.
6.12.2006 ob 10:55
Oni dan me je, skupaj s kolegico, ustavil Matej Praprotnik, ki vodi jutrnji program na Valu 202. Imel je vprašanje, če se nama kdaj zgodi, da pozabiva zakleniti stanovanje, ko ga zapustiva. Moj odgovor: nikoli! To se mi enostavno ne zgodi. Mogoče tudi zato, ker imam določen ritual preden zapustim stanovanje: vzi žepi, razen levi v jopiču morajo biti polni. V levem hlačnem ključi od stanovanja, v desnem labela, v desnem v jopiču denarnica. Na levi roku ura. No, pa tudi zadnja žepa na kavbojkah sta prazna, razen če ni kakšen račun notri …
Poskusi …
Sicer pa res neugodna scena …
6.12.2006 ob 12:47
@Sunshine: Mislim, da je šla teta na veliko potrebo. In ker ni imela telefona s seboj, se je igrala z zapiralnim mehanizmom. Ročaj je padel dol, in ko ga je poskušala nataknit nazaj gor, je nosilec porinila do konca v vrata in si tako naredila “slepo kljuko”. Le da je bila na napačni strani vrat.
Smejali pa se nismo prav veliko (no, jaz sem se že malo :)), kajti teta je trpela za klavstrofobijo in ji ni bilo najbolj prijetno. A očitno še vedno ni trpela toliko, da bi me potem vsaj na kavo povabila. Sicer pa itak ni bila moj tip
6.12.2006 ob 22:01
Ta teta ima pa dvojno smolo. Prvič da se igra z napačnimi stvarmi in drugič da je klavstrofobična.
Pa še vljudna ni za povrh. 
C-c-c, upam da se ji pošteno kolca zdajle. 
6.12.2006 ob 22:10
No, če se ji res kolca, potem upam, da je dala protezo ven, ker sicer pomilujem moža, ki mora poslušati šklepetajoče zobovje… Ampak zdaj sem že zloben
Gospa je bila pač malo v šoku… Morda tudi od igračkanja 
8.12.2006 ob 18:02
..kaj naj dodam zgodbi,kar se samega dogodka tiče takšne malenkosti sestavljajo naše zanimivo življenje,hitro bi pozabila ta dan ko si mogla zjutrej na vlak ,ampak ne,zapomnila si ga boš še leta …in v tem je čar ,človek se nasmeji ob tem …in smeh je pol zdravja…