Ljubimo osebo, ne spola…
Objavil Sunshine, dne 12.12.2006
To misel sem nekoč slišala od nekega znanca. Žal se ne spomnim več njegovega imena, da bi ga navedla kot avtorja z vsemi častmi. 
Ampak poanta ostaja… Nekam v ta kontekst sodi tudi “nazdravljamo z osebo, ne s pijačo”, ki jo je moj prijatelj po hitrem postopku zabrusil nesrečniku, ki ni hotel nazdraviti z mano, ker ne pijem alkohola. Anyways… Iskanje sorodne duše, življenjskega sopotnika, opore za življenje itd. ni niti najmanj lahko. Ljudje imamo različne kriterije in želje glede lastnosti, ki jih pričakujemo od svojega partnerja. In včasih so te lastnosti skrite pač v osebi istega spola.
V petek smo bili v kinu (hvala za povabilo! ;)), kjer smo si ogledali odličen kanadski film C.R.A.Z.Y., ki prikazuje odraščanje simpatičnega homoseksualnega fanta Zaca nekje v 70ih letih prejšnjega stoletja. Oče in bratje mu po najboljših močeh grenijo življenje, on pa nekako poskuša najti pravo mero ljubezni do družine in do sebe. Scena v filmu, ko sprva zgleda da bo oče objel vse svoje sinove, z Zacom pa se bo z odporom samo hladno rokoval, me je prav pošteno pretresla. Tudi solzica ali dve sta mi ušli. Že kar nekaj časa izgubljam pamet zaradi osebkov, ki zaničujejo, žalijo in zatirajo ljudi zaradi lastnosti na katere sami ne morejo vplivati in ki NIKOMUR NE ŠKODIJO!
Nekako razumem nestrpnost do “škodljivih” ljudi; posiljevalcev, pedofilov, roparjev, prevarantov, narkomanov, ki kradejo za naslednjo rundo itd. Nikakor pa ne uspem razumeti nestrpnosti do homoseksualcev. Pojavi homoseksualnosti so obstajali v starem Rimu, v renesansi in danes. Obstajajo v Sloveniji, Savdski Arabiji in Singapurju. Obstajajo med ljudmi in živalmi. In predvsem to nikomur ne povzroča nič hudega. Nihče zato ne rabi postati gej ali lezbijka. Nihče zato ne bo manj bogat, ne bo rabil spreminjati svojih spolnih praks, zamenjati garderobe ali se drugače prehranjevati. Življenje, ljubezen in spolnost med dvema odraslima moškima ali ženskama se ne tiče absolutno nikogar razen njih in ne vpliva na absolutno nikogar.
Ena od stvari, ki mi redno požene pritisk v višave so izjave tipa: “Saj nimam nič proti gejem in lezbijkam, samo naj se mi ne kažejo pred očmi.” Ali pa: “Nič čudnega če jih ljudje ne marajo, če pa tako javno izkazujejo svojo spolno usmerjenost na paradah in shodih, v lokalih in na vlakih.” Ljudje svojih partnerskih zvez ne živimo samo med štirimi stenami. Živimo jih 24/7. Tajnica, ki ima na mizi sliko moža in otrok kaže svojo spolno usmerjenost. Najstnika, ki se poljubljata na klopci v Tivoliju tudi. Pa sedemdesetletni parček, ki se sprehaja z roko v roki in izvablja raznežene nasmeške pri mimoidočih tudi. Očka in mamica, ki skupaj porivata voziček z dojenčkom tudi. In jaz, ko v denarnici nosim sliko svojega partnerja (ko ga imam), tudi. Pri milem nebu si ne morem zamisliti (še celo izmisliti ne) nobenega razloga zakaj bi heteroseksualci lahko razkazovali svojo usmerjenost vedno in povsod, homoseksualci pa le med štirimi stenami. Zakaj bi bila ena ljubezen pravilnejša, boljša od druge, če sta obe iskreni?
Morda bi pomagalo, če bi ljudje na lastne oči videli, da so čustvovanja in težave, radosti in prepiri med istospolnimi ljudmi popolnoma enaka kot pri heteroseksualnih parih. Moški je ravno tako presrečen, ko se mu nasmehne tip, ki ga že dolgo na skrivaj občuduje. Žensko ravno tako boli in prizadene, če jo zapusti njena ljubljena dolgoletna partnerka. Geji ravno tako skupaj kuhajo in jejo, se zbujajo skuštrani in z zadahom in se dogovarjajo o likanju in pomivanju. Lezbijke morajo prav tako gospodariti s skupnim denarjem, jih skrbi ali se zdijo privlačne, jim godi pozornost in cenijo duhovitost. Nekje v meni tli upanje, da bi bilo manj nestrpnosti če bi vsak človek lahko videl iskrice v očeh in srečo na obrazu, ko se končno najdeta dve sorodni duši - v telesih istega spola.
12.12.2006 ob 18:50
Jaz bi rekla drugače: ljubimo dušo človeka, ne glede na spol. Zato pa se lahko zaljubimo v žensko (ženska ženska, moški ženska) v moškega (ženska moški, moški moški). Od tod “gajevska in lezbijška” nagnjenja.
kar ni nič v nasprotju z kozmosom, saj duša nima spola.
12.12.2006 ob 18:58
Ljubezen nima meja. Mislim, da je sprejemanje lezbijk in gejev samo stvar osebne kulture.
Lepo je videti par, dekle in fanta, prav tako dve zaljubljeni ženski. Ker je poanta očem skrita!
12.12.2006 ob 19:25
Ljubezen nima meja, res (in brez veze je obsojati, dokler tega ne spoznaš).
Osebna kultura je od marsikoga na psu…
13.12.2006 ob 00:00
Prvič: ljubezni ne iščeš, ampak najde ona tebe!!
Drugič: homoseksualnosti med živalmi ni!!
Zadnjič: da, tudi homoseksualci imajo svoje pravice, ki pa so jim često prikrajšane. Žal!!
13.12.2006 ob 00:29
No, ker mi je današnja tema še posebej blizu, si seveda ne morem kaj, da se ne bi oglasil - res je, draga Maša, vse kar si zapisala. Res je, da geji enako ljubimo, čustvujemo, živimo - saj smo kot vsi drugi, nič več in nič manj. Torej - ljudje.
Je res, da sem v tem primeru močno subjektiven, ampak še vedno ne morem in ne zmorem razumeti,zakaj se morajo vsi toliko vtikat v življenje drugih, medtem ko pa imajo sami pri sebi pošlihtano vse prej kot v pravljici. Ampak taki pač smo ljudje - predsodkarski (tudi jaz, čeprav eni bolj drugi manj :)).
Za na konec bi še samo dodal, da močno upam, da bo vedno več ljudi, ki bodo podobno razmišljali tako kot ti Maša (sem večni optimist ;)) in jih ne bo zanimalo kako pač seksa njihov sosed, ampak se bodo toliko bolj ukvarjali s sabo in s tem kako popestrit svoje spolno življenje ;).
p.s.:MIHA, tebe pa moram popravit - homoseksualnost je bila do sedaj znanstveno dokazana pri več kot 700 živalskih vrstah.
13.12.2006 ob 00:52
@risbo: Amen
Nimam nic za dodat.
13.12.2006 ob 14:56
vauuu
čestitam ti za blogerja dneva.
13.12.2006 ob 15:20
Mene nikoli ni motilo lezbično življenje moje sestre, sem ji pa globoko zamerila, da je zlorabila moškega, ki jo je ljubil. Takoj po zanositvi, ga je zapustila.Vse svoje travme,frustracije,neizpolnjene strasti je kopičila v nedolžnem bitju-svoji hčerki-Deklica ni poznala drugega kot materino sovraštvo do moških,izbruhe jeze in histeričnega smeha ob novih zvezah.Za mlado dekle je bilo to prehudo breme ob svojem 20 letu mladosti je storila samomor.
Tudi to je življenska zgodba neke žalostne družine.
13.12.2006 ob 18:20
nada,
hudo, res. (Ampak punca bi pri 20tih vseeno naredila samomor. )
P.S.
Poznam ful zapite družine, a so njihovo otroci vseeno študirani in priznani. Poznam ful bogate, urejene družine, a so njihovi otroci “propalice”. Poznam čisto vsakdanje družine, in se vseeno dogaja eno in drugo.
Vsak si kroji življenje sam.
13.12.2006 ob 19:49
@ vlatka: Deloma se strinjam s teboj, deloma pa ne. Jaz bi raje uporabila besedo “osebnost” (v duše nekako ne verjamem), torej “ljubimo osebnost, ne spola”, a ker sem uporabila citat, sem ga navedla tako kot sem ga slišala.
@ Miha: Odgovoril ti je že risbo. Verjamem, da se v svoji drugi točki motiš. Sem poskušala najti nek star obširen članek iz Radarja v katerem sem nekoč v bolnici brala o homoseksualnosti med živalmi v naravi (da se ne bi kdo izgovarjal da se v živalskih vrtovih živali itak obnašajo nenaravno), a nisem mogla do njega. Maybe later…
@ risbo & zokys: Od vaju drugega kot strinjanja itak nisem pričakovala.
*je rekla mala blondinka neskromno* 
13.12.2006 ob 19:54
@ jakob: Najlepša hvala! Zdaj mi pa še pomagaj držati pesti, da tukaj ne bo kokodakal vsak, ki ima pet minut časa, ampak le tisti, ki jih to zanima in imajo kaj pametnega za povedati.
Prisegam na kvaliteto pred kvantiteto.
@ nada: Zlorabljati ljudi za svoje koristi je vedno podlo. Ne glede na spolno orientacijo. Tako da te čisto razumem, da si ji to zamerila. Iskreno mi je žal za smrt te deklice. Moje sožalje!
13.12.2006 ob 20:47
sunshine,
no, pa osebnost. Ja, osebnost. A vsaka osebnost ima dušo. Svojo lastno energijo. (Konec koncev pa itak misliva enako.)