Ženomrzneži…
Objavil Sunshine, dne 15.02.2007
Najprej ena skrivnost. 
Jaz svoje poste ponavadi pišem, ko se komentiranje na prejšnje teme počasi ustavi. Ker komentarji običajno niso enovrstičnice, ampak si zanje vzamem kar nekaj časa, bi mi bilo enostavno preveč imeti odprtih veliko front naenkrat. No, in ko se debata izpoje, moram imeti še voljo in navdih. Danes niti nisem imela pisati, ker sem bila v službi 12 ur, a me je ena zadeva skoraj prisilila. 
V včerajšni Oni sem prebrala članek, ki govori o meni. In to boleče nezgrešljivo in direktno. 
Zjutraj sem Ono izčupala iz Dela, da sem imela kaj za početi na avtobusu in ko sem prebrala do konca, sem vedela, da je to zame pomembna reč. Ideje za pisanje dobivam hitreje kot ustrezne trenutke in zato “moram” pisati”.
Članek (z naslovom enakem zgornjemu) govori o zelo specifičnem odnosu - takem v katerem je na ven vse krasno in praktično popolno, odnosu, v katerem je dejansko mnogo stvari zares čudovitih, a obstaja tudi (pogosto ena sama) uničujoča lastnost. Ženska je simpatična, inteligentna, uspešna, privlačna. Partner je bister, duhovit, privlačen, romantičen, uspešen… a hkrati si svojo vrednost dviguje tako, da partnerko uničuje. Sama niti nisem opazila kdaj in kako se mi je to začelo dogajati. Prej si nikoli ne bi mislila, da me nekdo lahko počasi in tako prefinjeno povozi.
Dodajam vam nekaj citatov, ob katerih me je najmočneje zarezalo v srce. Članek pravi:
Velikokrat mu uspe, da me utiša, tako kakor zadnjič, ko smo večerjali s prijatelji. Govoril je o neki predstavi in jaz sem nekaj pripomnila, ko se je obregnil obme: “Zakaj ne utihneš?” Potem je rekel najinim prijateljem: “Ne menite se zanjo. Vedno pove kako neumnost.” … Posmehoval se ji je vedno, ko je bilo njeno mnenje drugačno od njegovega.
Na zunaj sem delovala samozavestno in zadovoljno, kakor ženska, ki ima resnično vse. V oridnaciji, v bolnišnici in na kliniki, kjer sem bila zaposlena, sem delala z ljudmi, ki sem jim pomagala, da bi znova našli zaupanje vase in občutek lastne moči. Ampak doma je bilo drugače. Kot Jeff je bil tudi moj mož očarljiv, telesno privlačen in romantičen. … Kmalu sem spoznala, da nosi v sebi veliko jeze in da ima moč narediti me majhno, neprimeno in neuravnoteženo.
Kakor so jih partnerice opisale, so bili velikokrat očarljivi, celo ljubeči, ampak njihovo mnenje se je v trenutku lahko spremenilo v kruto, kritično in žaljivo. … Moški pridobi nadzor nad žensko tako, da njeno vlogo pomanjšuje. Ti moški so tudi odklanjali, da bi prevzeli kakršno koli odgovornost za to, kako se njihove partnerice počutijo. … Prej uspešne in sposobne ženske so začele dvomiti o svojih sposobnostih in moči presoje.
Ljudje z osebnostnimi motnjami imajo majhno sposobnost za občutenje krivde, kesanja ali tesnobe. Občutki so neprijetni, vendar so obvezni kazalci naših etičnih in moralnih interakcij z drugimi ljudmi. … Moški, ki sem ga poskušala definirati, je pogosto resnično odgovoren in pristojen v stikih z drugimi. Njegovo razdiralno vedenje ni posplošeno kot pri sociopatih. V bistvu je zelo osredotočeno, žal skoraj izključno na njegovo partnerico.
Spoznala sem, da je mojemu možu in meni potrebna pomoč drugih. A moj mož ni bil pripravljen na spremembe niti v svojem vedenju niti v najinem odnos. Končno sem prišla do bolečega spoznanja, da ne morem ostati v zakonu z njim, ne da bi se popolnoma odrekla sebi.
V žaru hudih prepirov sem bila kurba, prasica, nezrela smrklja. Zanj sem pretiravala, bila otročja, nerazumna, ljubosumna, negativistična. Vse je bila moja krivda, celo to, da so me žaljivke prizadele je bila moja glupost. Vedela in čutila sem, da nekaj ne štima. A kako to opisati, če pa je hkrati tu tudi toliko lepega. Neskončne debate o tisoč in eni stvari. Romantične pozornosti, skupne aktivnosti, vsi “rad te imam” in “ljubim te”. Vse grdo se je zalezlo vame počasi, počasi do te mere, da sem na koncu iskala pomoč, ker sem tako grozna, tečna, nergajoča, on pa tako popoln.
Bila sem na tem da se zlomim, a je šla “ljubezen” prej po gobe. Ob vsakem nestrinjanju se je name zgrnilo toliko gnojnice, da me je že za v naprej zvijalo v želodcu ob vsakem znaku prepira. Ujela sem se, da razmišljam po principu: Naj povem ali ne? Bom povedala. Naj povem zdaj ali kasneje? Bom povedala kasneje. Naj povem direktno ali s prispodobo? Bom povedala direktno… In tako v nedogled. Izgubljala sem sebe in globoko trpela. Hkrati pa me je razžiralo nerazumevanje situacije, saj so mi vsi zavidali, mi govorili da moram ob takem tipu gotovo biti presrečna, da sem na koncu res mislila da sem si vse namislila. In da sem edina v tem…
Sčasoma sem stvari videla z distance in jih zagledala v vsej njihovi patološki razsežnosti. Ugotovila sem, da je tak parazitski odnos pogostejši, kot sem mislila. Spoznala sem ljudi, ki so mi odprli oči. In zdaj končno znam tudi ubesediti tisto, kar me je nekoč po malem, a vztrajno ubijalo. Priznam, da sem ob branju dobivala mešane občutke. Jezo nase, ker sem to dopustila. Žalost in bolečino, ko so oživeli spomini. A hkrati olajšanje, ker vem da nisem bila nora, niti nezrela, niti edina s tem. Ter ponos, da sem vse to priznala, dojela in šla naprej.
P.S. Odločila sem se svoje poste razdeliti s funkcijo “več”, saj je drugače celotna stran čisto preveč razvlečena. Sporočite mi, če vam je to absolutno nesprejemljivo.
15.02.2007 ob 02:12
sonček, meni je absolutno sprejemljivo tvoje pisanje. čakam, z veseljem, na “več” …
15.02.2007 ob 08:07
Hvala! Že “navsezgodaj” zjutraj si mi narisal nasmeh na obraz.
15.02.2007 ob 09:42
Sunshine, preden si se ti razpisala o tej zadevi, resnično “nisem vedela, da obstaja” v tej obliki. Narekovaji pomenijo, da sem to doživela tudi sama, na specifičen način, pa sem mislila, da gre za enega človeka in eno konstelacijo in ko sem se odselila od doma, je bilo vse lažje. Od takrat se ne dam.
Kar pa me najbolj preseneča, je dejstvo, da sem takšno rivalnost do sedaj pripisovala izključno ženskam (saj več, če ne drugega, s(m)o bile vzgojene za manj samozavesti) in si mi odprla pogled na zame nov fenonem. Kar je lepo zato, ker po navadi zelo dolgo analiziram, če se znajdem v nečem, česar ne poznam (mislim, ker ne maram ljudem delati prevelikih krivic). Tako bomo mi vsi, ki to beremo, že vnaprej vedeli, da se nam ne sanja in stvari obstajajo. Za naše znanje pa si na žalost na nek način plačala ti 
Lep dan želim!
15.02.2007 ob 11:04
Dokler se zadeva ni zgodila meni, tudi jaz zanjo nisem vedela. Sanjalo se mi ni, da to počno tudi na videz zreli, uspešni, inteligentni, duhoviti, priljubljeni moški. Prej bi mislila, da se takole pumpajo samo revčki, ki jim je to edina možnost da so vsaj nekje carji in ta glavni.
But I was very very wrong.
Poleg tega sem bila tudi sama prepričana da je to samo en človek v enem odnosu z eno osebo in da se drugače ne dogaja. Da je pač zgolj kombinacija tako nesrečno neustrezna. A očitno se dogaja…
Če te zanima celoten članek, ti ga zvečer lahko skeniram in pošljem, saj sklepam da boš Delovo prilogo na vašem koncu malo težje dobila.
Za vaše znanje sem plačala enako ceno, kot sem jo rabila tudi za svoje znanje. Tudi jaz sem bila prej namreč bosa in gola. Plačalo je mnogo več ljudi, le da jaz o tem celo pišem, mnogi pa si še premišljevati ne upajo.
Ker boli… to priznam.
Aja, lep dan tudi tebi.
15.02.2007 ob 12:00
Yes, please, thank you very much (za članek)
15.02.2007 ob 12:03
Ni problema, will do with pleasure.
P.S. Ponudba velja tudi za vse ostale, ki vas ni v Sloveniji, ki nimate dostopa do tiskane izdaje Dela, imaste enostavno raje branje na monitorju ali ki se vam zdi, da bi bilo to koristno branje za vašo sestro, sodelavko, prijateljico itd.
Pošljem vsakemu, ki bi ga dotična tema zanimala. 
15.02.2007 ob 14:44
Soncek, odlicno razmisljanje. Sam nisem popoln! Imam svoje napake tako, kot jih ima vsak! Vendar pa nikoli nikoli nebi tako postopal do osebe ki jo imam rad! Skoda, da si kljub vsemu ocitno potrebovala kar nekaj casa, je pa toliko bolje, da si sama spoznala in spregledala!
Lp in te se z veseljem berem!
15.02.2007 ob 17:28
Ti nič ne zavidam, da si to doživela. Je pa pametno, da si to vzela kot pomembno izkušnjo in da vseeno pozitivno gledaš naprej. Bi bilo škoda, da bi zaradi tega svojo izkušnjo posplošila na vse okoli sebe. To ti pa govorim zato, ker je to doživela tudi moja sestra, ki je imela s takšnim človekom celo otroka. Ampak je z veliko poguma vseeno zmogla narediti konec in zaživeti sama z otrokom, danes pa živi v zelo lepi zvezi z drugim moškim. Tako da glavo pokonci in pogumno naprej. Lp
16.02.2007 ob 10:50
@ alcessa: Članek imaš na mailu.
Če se ti ob branju porodi še kakšna ideja ali razmislek pa le na plan z njo. Saj veš, da te zelo rada berem. 
@ london: Hvala!
Veseli me, da praviš, da sam nikoli ne bi postopal do svoje partnerke. Bojim se samo, da gre pri takih primerkih za drugačno težavo. Večinoma sploh ne dojemajo, da kaj počnejo narobe. 
Kot piše zgoraj v citatu iz članka imajo majhno sposobnost za občutenje krivde, kesanja ali tesnobe. Beri: tudi če mu poveš, da te nekaj prizdane, se ne sekira, če ti to povzroča znova in znova. Prepiri mu ne povzročajo tesnobe in zato mu je vseeno česa vsega te obtoži in ne išče načinov za njihovo konstruktivno reševanje. 
Učimo, spoznavamo in “spregledavamo” pa itak celo življenje.
Kot vidiš mi sem in tja še vedno posije kak žarek tja, kjer sem že mislila da je vse jasno in svetlo. Včasih je enostavno dovolj, da ti nekdo isto stvar pove samo z drugimi besedami, pa se ti nad bučo prižge žarnica. 
@ bastjan: Izkušnja res ni bila kaj prida prijetna, mi je pa po eni strani dala neko samozaupanje, vedenje, da lahko preživim res praktično vse.
Ni me strah se vreči na glavo v nove situacije, naloge, odnose. Ker vem, da bom že nekako. In ta notranja mirnost je prav prijetna reč. 
Jaz sicer nisem tipičen optimistek, se mi pa močno upirajo izjave tipa “vsi moški so prasci”. Predvsem zato ker vem, da moje pretekle izkušnje nimajo nobenega direktnega vpliva na to kakšen BO moj bodoči partner, ima pa vpliv na to kako jaz vidim njega. In tukaj se da veliko narediti… Če me je po rokah nosil en, nikjer ne piše da me bodo (morali) tudi naslednji. Če je bil en grozen do mene, nikjer ne piše, da bo tudi naslednji. Saj konec koncev je moških na svetu čez 3 milijarde.
Tvoji sestrici pa povej, da ji čestitam za ta pogumen korak in da ji želim mnogo lepega v na novo odkriti sreči. 
18.02.2007 ob 17:14
Maš prav. Nobena zveza ni podobna drugi zvezi in enačenje slabih izkušenj bi bilo mimo. Glede sestre pa hvala, ji bom omenil
19.02.2007 ob 22:35
Meni se zdi pomembno, da si to opazila sama od sebe.. takrat in ne po tem, ko si prebrala karkoli ali slišala od kogarkoli in danes se lahko samo ozreš nazaj in si ponosna sama nase. Ko prebreš en tak članek in si rečeš: To sem pa že dala čez.
Odlično napisano in reflektirano!!
26.02.2007 ob 23:02
uh, tega tvojega posta pa sploh nisme vidla. ampak naju je pa inspirirala ista revija.
jaz sem bilasicer malo jezna, ker so -vse kar so lahko naredili - samo copy pastali, ne da bi se vsaj malo potrudili in vsaj zblefirali ,da so prebrali knjigo, ki jo predstavlajo.
28.02.2007 ob 14:36
Malce pozno, a vseeno.
Meni se zdi prav neverjetno, kako znajo delčki skupaj past v sekundi, ko ti nekdo nekaj razloži bolj podrobno. Isto s tem člankom.
Pri nas doma je namreč tudi nekdo med branjem vedno bolj vzdihoval in na koncu iskal, iz kje hudirja so prepisali njeno zgodbo…
Se pa pri vsem tem seveda čudim ženski potrpežljivosti, ki je zgleda brezmejna. Težko verjamem, da bi človeku, ki bi mi rekel “kurba, prasica itd.” lahko sploh kdaj oprostil…
28.02.2007 ob 14:49
@ katarina: Mene je zadeva tako presunila, da me ni niti najmanj brigalo, če je zgolj copy-pastana.
Če bi bila to tema, v katero bi bila malo manj vpletena bi pa najbrž tudi jaz zavijala z očmi.
@ piskec: Ni finta v oprostiti. Mene je bolelo takrat in me misel na te žaljivke boli še danes, če pomislim nanje (na srečo pa se le še redko spominjam tega). Bolj je finta v igrah, ki jih naša psiha igra z nami. 1) Najprej verjameš, da je bila to izjemna situacija, poskušaš preslišati svoje občutke, ker je vse ostalo takooooo čudovito. 2) Kasneje pa te tak tip človeka zmanipulira in prepričuje, da so tvoji negativni občutki zgolj tvoja krivda (ker si preobčutljiv, nezrel, malenkosten, negativističen…).
In dokler sam ne ozavestiš, da je krivda na drugi strani in da tega ne smeš dopustiti, toliko časa ne greš stran.
28.02.2007 ob 20:33
Sunshine, saj. Nerodno sem se izrazil. Ti si to mnogo bolje izrazila.
In čeprav sem se hotel zdajle še malo repenčiti, kako se to sploh komu lahko zgodi, sem se raje zamislil. Ker, če dobro pomislim, se je nekaj podobnega tudi meni dogajalo. Ne reče,, da točno v takem smislu in obsegu, vendar pa sta mi bili enkrat, davno nazaj, tvoji točki 1) in 2) zelo blizu.
Ja, prav imaš. Dokler se ne ozavestiš.
Glej, glej, pravzaprav vem o čem govorim…
7.03.2007 ob 20:59
Meni pa se zdi, da je bilo ravnanje tvojega partnerja povsem pravilno. Verjetno bi si zaslužila še kakšno klofuto vsake toliko časa. Če si vztrajala v razmerju s takim moškim, si povsem sama kriva za svojo nesrečo in si si tako poniževalen odnos definitivno tudi zaslužila.
7.03.2007 ob 21:22
Pišeš: “…Ženska je simpatična, inteligentna, uspešna, privlačna. Partner je bister, duhovit, privlačen, romantičen, uspešen… a hkrati si svojo vrednost dviguje tako, da partnerko uničuje. Sama niti nisem opazila kdaj in kako se mi je to začelo dogajati. Prej si nikoli ne bi mislila, da me nekdo lahko počasi in tako prefinjeno povozi…”
Očitno le nisi tako inteligentna, če tega nisi opazila.
8.03.2007 ob 01:01
Oh, kaj bi jaz brez takih genialcev kot si ti.
Vsekakor bi bili moji dnevi manj zabavni. 
Priznam, vse priznam. Pravzaprav mu moram biti hvaležna, da je bil tako usmiljen. Škoda, da je prepozno da bi mu zdajle takoj poslala šopek rdečih vrtnic.
In vsekakor sem inteligentna, čeprav se v Sloveniji teh stvari baje ne sme povedati na glas.
8.03.2007 ob 15:18
In kaj si hotla povedat s tem svojim postom??
Da ste zenske vedno krive?? Ce mene vprasas ti povsem privoscim da si trpela.
5.05.2007 ob 14:40
To je očitno že star prispevek, ampak kaj ko sem jaz šele danes zašla na tvoj blog in ga malce podrobneje raziskala in ugotovila, da se prav prijetno bere.
Ta prispevek me je spomnil na obdobje moje prve resnejše veze. V gimnaziji sem bila pol leta v vezi s fantom iz paralelke. Do takrat sem bila zgovorna, vesela, družabna, v šoli pridna, po videzu pa visoka ter normalno vitke in športne postave. V trenutku povezave z njim, se je moja samopodoba sesula v prah. Postala sem tiha, prepričana, da je vsaka moja izjava neumnost, da sem debela in prevelika (imela sem 173cm in 65kg).
Ko sem prišla k njemu domov (seveda k njegovim staršem), me je pustil v sobi z njegovimi starši, on pa je odšel ven s svojimi prijatelji. Ali pa je pri kakšnem obroku izjavil:” kar jej, da boš še bolj velika in debela!” Še sreča, da me je po kakšnem letu dal na čevelj. On mene!
Kakšni dve leti kasneje, ko sem spoznala sedanjega moža, je bila moja samopodoba še vedno slaba in nekega dne mi je mož (fant) rekel, da moja rit v nekih hlačah izgleda večja …planila sem v jok, kar je bilo njemu nedojemljivo, saj je bil komentar popolnoma dobronameren in predvsem ni nikoli o meni razmišljal kot o debelem dekletu.
Leta so minila preden se je storjeno popravilo in predvsem pomoč pravega partnerja!
5.05.2007 ob 16:46
@ Saša: Glede na to, da dobim po mailu obvestilo o novih komentarjih se da vsak še tako star prispevek na hitro osvežiti.
Zgleda, da si tudi ti imela (žal) opravka s človekom, ki mu ne morem reči drugače kot “stupen moški”. Počasi in vztrajno te zastruplja in še sama ne veš kdaj ti pride do živega. Če pride do prve klofute (lahko) odreagiraš takoj, ker je to znak za resen alarm. Prvi prvem “spet govoriš neumnosti”, “ne delaj muhe iz slona, ker si samo domišljaš” ali “jej, da boš še bolj debela” pa običajno ne odreagiramo. Saj zaboli, a si zadeve poskušamo racionalizirati in omiliti, ker imamo človeka rade. Včasih si celo delamo medvedjo uslugo in ne pokažemo, da nas je prizadelo. Resnost zadeve opazimo šele takrat, ko se je vse skupaj dolgo nalagalo in ko nas je zadeva že precej čustveno pohabila. 
In potem se začne dolga pot navzgor in v lepše čase. 