Internetna komunikacija…
Objavil Sunshine, dne 25.02.2007
Moj teden je bil vse prej kot dolgočasen. Računalnik me je spravljal v norost (doma imam en dober eno leto star napajalnik viška – interesenti javite se), v službi me je klient pripravil do tega, da si živo predstavljam kako bi mu notranje organe potegnila skozi nos ven, na avtu” je crknila neka vesoljska naprava, ki se ji reče ojačevalnik vžiga, moji najboljši prijateljici visi na nitki služba in 8-letna partnerska zveza, za nagrado pa mi je v petek zvečer skozi usta hotela pobegniti vsa hrana in še želodec zraven. 
AMPAK…
V službi smo imeli neznansko zanimivo interno izobraževanje, dobila sem pravi pravcati fan mail, ki me je praktično posadil na rit (hvala! vem da bereš… odgovorim ob prvi priliki 
), uživala sem v čudovitih sprehodih s čudovito osebo, veliko posedala na pijačkah, računalnik zdaj dela (čeprav sem najprej zaradi driverjev za grafično dobivala sicer lepo barvite, a noro nadležne blue screen-e), prebrala sem super knjigo, začela brati še eno in ko sem šla po računalnik mi je tip dal kontakt od nekega mehanika, tako da je bil še avto popravljen hkrati z računalnikom.
V petek sem naredila tudi strašno izjemo in fantu na pumpi dovolila, da mi je dotočil olje. Stvar je bila sicer neznansko smešna, saj sem mu morala pokazati kam naj ga dolije, usrana pa sva bila oba, saj sem jaz potem dotočila še vodo za šipe, napumpala gume in preverila nivo olja po dolivanju. Zakaj izjema? Ker se je tip ponudil, da mi kupi kinder jajček, ko sem ga pograbila ob blagajni z besedami, da sem tečna in da si bom zato privoščila malo veselja. 
Ponudba je bila tako luda, da sem se na moje in njegovo začudenje strinjala in nato še sprejela pomoč za dolivanje olja.
Pa da se vrnem h knjigi. Gre za Jaz.ti@usoda.net, ki mi jo je predlagal Bastjan. Je pa pri tej knjigi ena zanimivost. Super je napisana, tema je zanimiva, dobro se bere, a kljub temu mi je bila to ena od najbolj nenaravno napisanih knjig, kar mi jih je zašlo v roke. Naj razložim… Skozi zgodbo spremljamo dopisovanje po e-mailih med glavnima akterjema. In glede na to, da naj bi knjiga prikazovala relativno realen potek dopisovanja, se v zgodbo kmalu vpletejo kratice, smajliji in druga nenapisana pravila.
Nekateri med vami veste, da kar se tiče računalnikov prisegam na angleščino. Striktno samo v tem jeziku so moji XP-ji, Office, Firefox, messengerji in ostala navlaka. In tudi v internetni komunikaciji, so moje fraze in kratice angleške. In tako prebiram knjigo in naletim na [MG] (mimogrede, namesto BTW), [MSM] (moje skromno mnenje, namesto MHO), [RSPTOS] (rolati se po tleh od smeha, namesto ROTFL) ter celo take skovanke kot je [ZS HSG & ZZHZ], kar naj bi pomenilo “zarežati se, hitro skloniti glavo in zelo zelo hitro zbežati”.
Potem so tukaj še ogenjček namesto flame, *poudarjanje* z zvezdicami pred in za besedo, tri dvopičja spredaj in zadaj, ki označujejo dejanja (::: vzdih :::), “želeti nekoga sneti na internetu” kot izraz za – po domače rečemo – zapecati, priključevati se na internet, novična skupina, itd. Težko vam opišem moje občutke ob tem. Nekaj v meni je ves čas vpilo “that’s just wrong”!! Počutila sem se kot debil, ko sem znova in znova odpirala zadnje strani knjige s slovarčkom teh (izumetničenih) kratic in hkrati kot da berem nekoga polpismenega. Prav zares sem ob branju občutila svojevrstno nelagodje.
In potem sem začela razmišljati o tem, kako so vsa ta pravila in finese pravzaprav naučene na pamet. Nekoč davno nazaj so mi povedali da BRB pomeni “be right back” in danes niti pomislim ne več, da bi napisala “pridem kmalu nazaj”. Ta pravila sem ponotranjila do te mere, da mi njihovo prikrojevanje zbuja občutke nelagodja in otežuje komunikacijo. Sčasoma sem osvajala njihove pomene, besedilo bogatila z “/me”, [offtopic] [/offtopic] in podobnim ter začela in 
vključevati še v eseje (brez smajlijev mi živeti ni).
V desetih letih sem tovrstno komunikacijo tako osvojila, da mi niti slučajno ni več zgolj beden nadomestek F2F pogovorov. Mislim, da sem tudi zaradi tega dodatno izostrila občutke za razbiranje sogovornika. Danes že po nekaj napisanih stavkih nezmotljivo vem, če nekaj ne štima, ne da bi to tudi znala utemeljiti. Nek notranji občutek pač. Internet je že dolgo nazaj prešel od sredstva za spoznavanje novih ljudi v sredstvo za ohranjanje stikov s poznanimi. Zelo redko se mi zgodi, da zaradi odsotnosti neverbalne komunikacije iz napisanega ne bi dojela štosa, sarkazma ali užaljenosti.
In ko se pogovarjam s prijateljico, ki je pred pol leta šele prvič uporabila messenger, mi odločno zatrdi: “To niti slučajno ne more nadomestiti osebnega pogovora. Nikoli ne bom mogla ugotoviti, kdaj je oseba na drugi strani zbadljiva ali zafrkantska. Jaz rabim videti obraz.” In jaz sem si mislila: “Si prepričana, da tega NIKOLI ne boš znala ugotoviti?”
P.S. Počasi se bliža čas, ko bo moj avto odšel v zaslužen pokoj. Če kdo prodaja kak avto ala Clio, Punto, Polo, 206 ali vsaj pozna koga, ki ga prodaja naj mi lepo prosim sporoči. Bom iskreno in zelo hvaležna! Aja, in najbrž ni treba posebej poudarjati, da bi bilo najbolje da je avto čim boljši za čim nižjo ceno.
P.S.2 (dodano ob 19:35) Na pozitivno listo za ta teden dodajam še včerajšnjo salso v Rogaški Slatini, uspešno in prijetno odplesan ples z enim od boljših evropskih salsa učiteljev ter eno nadvse užitkabilno masažo.
25.02.2007 17:03
Full se ti dogaja hehe! To knjigo bom pa tudi sam probal dobiti tu, ker zna biti res lustna. Tu verjetno ne bom imel istih problemov z branjem kot ti.
Tudi glede avta bi se lahko malce pobrigal, pa ne vem ce ti pase volan na desni strani
Uporabljas skype?
25.02.2007 19:27
Knjiga je fajn ja. Sicer je romantična pravljica, ampak luštna pravljica.
Za avto pa najlepša hvala za ponudbo, a mislim, da bi rada še živela. Sicer nisem predstavnica tistih, ki imajo desno in “ta drugo desno”, ampak volan na desni bi bil pa kar hud zalogaj.
Jasno da uporabljam skype. In Yahoo in MSN in ICO in AIM. I’m an addict, remember.
26.02.2007 01:41
Uuuu, zdaj si me nasmejala. Sem že čisto pozabil na te kratice. Ja ja, se spomnim, takrat je tudi mene to begalo in mi je bilo precej nadležno vedno znova listat na zadnjo stran za tistim slovarčkom. He he, če se prav spomnim, sem potem obupal in se z vsemi tistimi kraticami enostavno nisem več obremenjeval, čeprav lahko zgodba s tem izgubi delček avtentičnosti. No kakor koli, me veseli če ti je bila všeč, slučajno sem se pač spomnil nanjo, ko sem bral o tvojih problemih z računalnikom in sem za trenutek – ampak res samo za trenutek
– dobil občutek, da ti rahlo manjka virtualni svet, maili in podobno.
London, tebi pa knjigo priporočam samo, če imaš rad romantične zgodbice. Sam namreč nisem ravno pretiran ljubitelj, me je pa ta knjiga pritegnila zaradi zanimive oblike, no ja, pa tudi zgodba se kar zanimivo zaplete….in potem tudi razplete. Se pa opravičujem Maša, če ti nisem zaupal konca, ampak verjemi, da je bil tako zaključek zate učinkovitejši…
27.02.2007 08:44
Me veseli, da ti je bila nedeljska salsa v tak užitek
27.02.2007 09:30
@ bastjan: Jaz sem pa načelen človek in se vse do konca nisem odpovedala dešifriranju kratic. Malo seveda tudi zato, ker vem koliko lahko dodajo k pomenu.
In tvoj občutek te ni varal. Res mi je manjkal virtualni svet. 
Kar se pa konca tiče pa ni poante da bi vedela kaj se zgodi ampak predvsem da nekaj SE zgodi. Ker me je vse skupaj na avtobusu ujelo precej nepripravljeno in so me malo čudno gledali, ko sem se kremžila ob branju zadnje strani. 
@ pengovsky: Ma super je bila, pa ne samo salsa.
27.02.2007 10:41
Ko so se v Nemčiji pojavili prvi stripi z Miki Miško, so dobili super prevajalko, Eriko Fuchs. Gospa Fuchs je ne samo uporabljala literarne citate, temveč se je odločila, da bo za posnemanje gibanja, zvokov in čustev uporabila kar glagole brez nedoločniške končnice. Tej, do takrat nevidženi
, obliki glagola so pozneje rekli kar erikativ, zgleda pa takole: vzameš na primer glagol sekirati in odvzameš končnico -ati: *sekir*. Pomeni, da se ravnokar sekiraš 
Od tod izhaja tudi velika večina in pa sam princip opisovanja stanja, čustev in reakcij v nemških mejlih. Če si se ob branju nečesa režal, napišeš *grins* (že sama izgovorjava besede ti raztegne usta). Kar koli, kar se ti ob pisanju porojeva, tako lahko zapišeš s tem skrajšanim glagolom, med zvezdicama: *komentar piš*. Ob tem zadnjem primeru mi postaja jasno, da tega v slovenščini ne moremo delati. Ne da? Ampak: *se praska po glavi* je čisto v redu, a ni? Ali mora biti: …naj ti povem še bla bla *scratch my head* – ali kako?
Prevajanje kratic, kot so MHO, je pa po moje čisto mimo. MSM pač ni isto kot IMHO, tudi zato, ker manjka vsaj minimalna tradicija in pa globoko prepričanje slovenskih piscev, da hočejo slovenske kratice in da so te tudi fensi…
27.02.2007 11:53
Vem, da to ni point, ampak IMHO je knjiga šund, tako kot večina knjig, izdanih pri tej založbi. Brez zamere – samo povem, kaj mislim. Če hočeš prebrati dobro knjigo od Učil, priporočam Pokoro ali pa Zadnji človek – to sta odlični knjigi. Jaz ju sicer poznam v originalu, upam, da sta prevoda tudi v redu. Margaret Atwood in Ian McEwan sta carja!
27.02.2007 12:53
@ alcessa: To je pa res zanimiv podatek. Takih reči človek običajno ne zve, če ne živi ravno v dotični državi (in sploh če ne govori tistega jezika). A ni zanimivo kako ena prevajalka, ki se je lotila prevajanja običajnega stripa potem močno vpliva na razvoj jezika. Mene je fasciniralo.
Erikativi bi v slovenščini res izpadli malo smešno *zarež, zarež*.
Popolnoma v redu pa zame funkcionirajo opisi celih dejanj med zvezdicami. *navdušeno prikimava* Mislim, da me je v knjigi zmotila le štorasta (beri zame nenavadna) oblika zapisa s tremi dvopičji pred in po. Zame je finta zapisovanja dejanj, stanj v tem, da tam kjer so že uveljavljene angleške fraze, mi slovenski nadomestki zvenijo štorasto. Če jih še ni pa pač uporabiš prvega, ki je pri roki. 
@ lanyka: Vem da je šund. Toliko kritičnosti pa le še premorem.
Sama knjiga mi ni dala nič novega, nič me ni naučila, poleg tega pa se me je dotaknila le v nekaj kratkih trenutkih, ni pa se mi zapisala v misli za cele tedne. Stvar je pravljica, ki poveličuje neko fatalno privlačnost, zamegljenost razuma in kritične presoje. Je praktično nemogoča in do skrajnosti idealizirana. Se je pa dobro brala. 
To je zame tudi vse, kar pričakujem od knjige – da se dobro bere. Tale o kateri govoriva mi je odlično služila za preživljati čas med vožnjo v službo z avtobusom.
Hvala za knjižne predloge! Se bom poskušala do njih dokopati takoj ko preberem še ti dve knjigi, ki me že čakata doma.
28.02.2007 15:06
A ni super, ko se začne vse skupaj sestavljat in obračat na lepo. Pa človek takoj pozabi pokvarjene računalnike, avtomobile…Pa pomlad prihaja…in še več sprehodov..
28.02.2007 19:30
Itak da je. Uživam v vsakem trenutku ko vse teče po maslu.
Pomlad, toploto, rožice in več sprehodov pa itak pričakujem odprtih rok. 