Moji vzgojitelji…
Objavil Sunshine, dne 3.03.2007
V zadnjem času sem prebrala nekaj različnih razmišljanj o učiteljskem poklicu, s katerimi nam je postregla Burja. Potem sem se še pogovarjala s svojo drago prijateljico, ki že od svojega 7. razreda naprej ob popoldnevih vodi telovadbo in poleti kolonijo s tamaučki (trenutno starimi 4-6 let) in povedala mi je en kup tako ganljivih, kot strašljivih zgodbic. Seveda me je vse skupaj hočeš nočeš speljalo na pot obujanja spominov in tuhtanja o tem, kakšno zapuščino sem jaz dobila od vplivnih odraslih v svojem življenju. V mojih časih, so bile to tovarišice in tovariši, kasneje na gimnaziji profesorice in profesorji, danes pa so baje učiteljice in učitelji. Predvsem so me vsi ti ljudje na nek način tudi vzgajali, zato sem v svojem naslovu izbrala raje četrto opcijo. 
Tako moja osnovna kot srednja šola sta bili nekako prestižni. Vsaj drugi so jih tako opisovali. Jaz ne na eni, ne na drugi nisem pristala zaradi prestiža, temveč iz povsem praktičnih razlogov. Osnovna šola Prežihov Voranc je bila blizu službe moje mame, tako da me je po koncu delavnika lahko direktno pobrala iz podaljšanega bivanja. Gimnazija Bežigrad ni imela pouka v turnusih, kar je bilo meni v času intenzivnih (popoldanskih) plesnih treningov izjemnega pomena, poleg vsega pa so se mi tudi prostori zdeli nekako prijetnejši kot na drugih gimnazijah, ki sem jih šla pogledati. V roke so me dobili različni ljudje in nekaterih se spominjam z veseljem, spet drugih z grenkobo v srcu. Napisala bom nekaj o izbrancih, ki so tako na pozitiven kot na negativen način najbolj zaznamovali leta mojega šolanja.
V osnovni šoli je bila moja razredničarka Pavla Strmole, ki nas je učila slovenščino. Resnično nam je bila druga mama. Najbolj se spomnim, da je učiteljsko delo zaznamovala njena ljubezen do nas, saj nam je pri pouku (morda prevečkrat) popuščala. O nas je vedela vse. Katere inštrumente igramo, katere športe treniramo, kdo je komu všeč in kaj se dogaja pri nas doma. Pri njej s(m)o iskali tolažbo, ko so se dogajale ločitve, ko so umirali hišni ljubljenčki in ko smo bili nesrečno zaljubljeni. Ob njej smo se veselili, ko smo osvajali kolajne na prvenstvih, ko s(m)o opravljali izpite v glasbeni šoli in ko smo pri predmetih, ki nam niso ležali, le prigurali do tiste petke.
V gimnaziji je sledil velik šok. Viljenka Škorjanec, profesorica zgodovine, je še v tretjem letniku občasno pozabila, da nas ob četrtkih zadnje ure nekaj manjka, ker sodelujemo v šolskih športnih skupinah. Za “osebno žalitev” je jemala, če se starši niso hodili na roditeljske sestanke in govorilne ure kazati kot na promenadi. Moja mama tega ni počela in se mi je že v naprej opravičila, če bom morda zato slabše zapisana. Ko nam je celo uro trobila, da je leto 1291 po njenem mnenju ena pomembnejših letnic v zgodovini, saj je takrat padla zadnja križarska postojanka, je nadobudna Maša stegnila ročico in povprašala KATERA je pa to bila.
Ker odgovora ni vedela, se je počutila osramočeno in tako sem za kazen dobila za napisati referat - časovni pregled križarskih vojn. Ko sem naslednjo uro začela recitirati v stilu letnica-dogodek me je obvestila, da je to dolgočasno (a bejž no?). Ko sem neko mesto napačno črkovala me je še obvestila, da imamo doma nekvalitetne knjige. Najbrž ni odveč pripomniti, da ustno pri njej nikoli več nisem dobila visoke ocene. Od drugega letnika naprej me je sumila, da sem ponaredila njen podpis na nekem dokumentu, ki ga na koncu sploh nisem potrebovala. Njene sume sem izvedela šele na koncu četrtega letnika, ko se je po nesreči zagovorila. Je pa s tem nehote dosegla vsaj to, da se je moja mama končno vsaj prikazala v šoli, čeprav z namenom da ji odpuli glavo. 
V osnovni šoli pa čisto druga pesem. Fani Kešelj (slava ji! 
) je od nas zahtevala samo tri letnice (ker ostalo itak lahko najdemo v knjigah, je govorila). Videla je cel svet in v glavi nosila vsaj tričetrt NUKa. Ko nas je snov zanimala, nam je dala na izbiro: ali vsakič 15 minut namenimo našim vprašanjem ali pa se celo uro pogovarjamo in nato dve uri jemljemo samo snov naprej. In vedno smo izbrali drugo opcijo in nato spraševali, spraševali, spraševali. Praktično vse je vedela, kadar pa česa ni vedela nam nikoli ni pozabila povedati, da jo strašno veseli, da nas snov zanima in da bo odgovor poiskala do naslednjič. In ga tudi je! Uro je začela: “Maša, glede tvojega vprašanja od zadnjič je zadeva taka in taka.” Minus je prisolila sošolcu, ki je prišepetaval z “gor” in “dol”, kajti na zemljevidu obstaja zanjo samo severno in južno, ne pa gor in dol. 
Gimnazijska biologija z Gabrijelo Cankar. Bila je čisto micena, sivolasa profesorica, ki je zaslužna za to, da sem jaz (ki se mi od naravoslovja ne upira samo matematika) vzela na maturi biologijo. Povedala nam je, da ji je bila v osnovni šoli najljubša biologija, na gimnaziji tudi, študirala je biologijo, poučevala biologijo in že v naprej jo je žalostilo, da bo lepega dne morala v pokoj. Najbolj poštena profesorica v mojem življenju. Ob vsakem ustnem spraševanju je odvzela z začetka eno snov, ko smo jemali eno novo. Tako je bil vsak vprašan približno enak obseg snovi. VSAKEGA je vprašala kaj se je učil in eno spuščeno snov je znala tudi spregledati. Ne glede na to kako kolosalno si zafrknil prvo vprašanje, ti je vedno postavila še drugo in tretje. Če na testu večina razreda ni odgovorila na neko vprašanje, ga je izvzela iz osnove, saj je smatrala da ga očitno ni dovolj dobro razložila, če skoraj noben ni kapiral.
In še legendarna Narcisa Deskovič, ki je učila že nekatere naše starše. Po izobrazbi muzikologinja, učila nas je umetnostno zgodovino, govorila miljavžent jezikov, zagrizena ljubiteljica živali in feministka. Stroga kot hudič, zahtevna še bolj, a brez dvoma ženska z najširšo splošno izobrazbo kar jih poznam. Bila je prva, ki je z nami ravnala kot z odraslimi. V Benetkah (ki so se nam zdele kot velemesto labirintov) nas je pustila na Markovem trgu in zaukazala zbor ob neki uri na drugem koncu mesta. Na naše zgrožene poglede nam je v roke vtaknila zemljevid in mirno pojasnila, da nismo slepi da ne bi videli uličnih usmerjevalnih tabel in da nismo mutavi, da ne bi mogli vprašati za pot. Povedala je še, da če nas skrbi, naj raje krenemo pol ure prej, saj ona nikogar ne bo čakala. In NIHČE ni zamudil. 
Ker kljub pritožbam staršev ni bila pripravljena opustiti svojih testov iz snovi dveh let, so ji na koncu vzeli druge letnike. Nas je zaradi nekega čudnega manjka ur vseeno učila dve leti, zaradi česar smo ji bili zelo ljubi. Seveda smo pisali test čez dve leti in edina sem ga uspela pogrniti. Učila sem se za pisno popravo, vprašala me je ustno in dobila sem še en cvek. Celo z obema enkama sem imela povprečje 2,6, samo z eno pa celo 2,8, tako da sem se odločno uprla njeni napovedi, da mi bo zaključila dva. Ker je ni bilo na šoli sem se šla za svoje pravice boriti k ravnatelju, ki je zaukazal, da mi mora dati še eno šanso. Ufffa se je razjezila, ker sem šla “špecat”, namesto da bi se zmenila direktno z njo. 
Naslednjo uro sem pred sebe dobila 30 slik in navodilo: napiši o njih vse kar veš in jih razvrsti po obdobjih.
Oh, sveta pomagavka… Je avtor sploh znan? Kdaj je že bila romantika? Kaj bi tole utegnilo predstavljati? Ko sem antični mozaik “dobrega pastirja” (lat. pastor bonus) iz Ogleja uvrstila v renesanso je ravno že zajela zrak, da bi me uradno označila kot neprištevno, ko se je le odločila poizvedeti kako lahko napišem tako neumnost. Prostodušno sem priznala, da se mozaika sicer ne spomnim, ampak da zgleda kot da stoji v pravilnem kontrapostu, kar naj bi bila ena od značilnosti renesanse. Test je ocenila s pet, ker baje znam vsaj razmišljati, če že pišem gluposti in zaključeno sem imela tri.
Ker je po naši generaciji odhajala v pokoj nas je na lastne stroške povabila na izlet v Limski kanal. Priskrbela je deke, kruh, tono francoske solate (ki jo je morala pripravljati celo noč), narezke, sokove in pivo (čeprav je bil prej alkohol na njenih izletih strogo prepovedan). Doma sem povedala, da ne želim iti na izlet, da se ne bo slučajno zaradi spora spravljala name, pa me je mama pomirila, da je prevelik človek, da bi kuhala zamero. Ko predavanj nismo imeli več smo lahko šli prostovoljno z njo za en teden na izlet na Dunaj. Tam sem izmed vseh edina vedela, kdo je bila avtor zadeve, ki je skupaj spravil tudi svinčeno pieta v Krki na Koroškem. Ko sem pravilni odgovor “Raphael Donner” na lastno veliko začudenje izstrelila iz ust, me je dobrohotno pogledala in mirno dejala: “vidiš, da ti je tisto dvojno učenje le za nekaj koristilo, čeprav se ti takrat gotovo ni zdelo tako”. In prav je imela… toliko, kot mi je za splošno razgledanost dala ona, mi ni dal nihče drug.
3.03.2007 ob 13:10
super. prijetno branje. ob tem seveda so se zbudli spomini iz mojih šolsih dni.
samo da navržem: zapomnila si bom ga.Ozmes, 1.r. - imela sem največ vpisov, strašila je z strašno močnimi udarci po svoji mizi in to s 3 lesenimi kockami.
zapomnila si bom ga. Logar, 2.r. - ena sama velika duša, hvaležna sem ji, da nas je tako naučila poštevanke
ga.Novak - v OŠ me je naučila angleščine v nulo (al kako se temu reče), danes jo znam več samo zarad tega, ker prebiram, gledam, poslušam ogromno vsega v angleščini, drugač je nisem nadgradila (obvladam jo aktivno, zarad nje). V OŠ sem dobila nenormalno debele temelje angleščine. Le kako ji je to uspelo?
g. Bosnić - srednja šola, biologija ( treniral včasih Tino Pisnik, tenisačica) - najlepši primerek človeškega profesorja, 100% originalnost, prava mera strogosti, življenjskost…ob tem ne smem pozabit na ga.Kranjc za filozofijo - tudi njo bi kovala v zvezde, zaradi nje sem postala mala filozofinja
…imam še jih nekaj v mislih, ampak niso še dozoreli v mojih spominih
lp,
ana
p.s.: prav pasalo je to ubesedit, heh
3.03.2007 ob 13:17
Hvala za pohvale!
Tudi meni je pasalo za nekaj minut odpluti nazaj med pisanjem. Konec koncev so bila to leta, ko smo se še oblikovali in to ljudje, ki so nas usmerjali in so-vplivali na naše življenjske poti. Zaradi njih so naši spomini na šolo lahko lepi ali grdi in jaz sem vesela, da so zaradi omenjenih zame večinoma lepi.
3.03.2007 ob 13:43
Dotaknila si se zelo zanimive teme, ki je res še nisem zasledila. Če prav pomislim, tudi jaz lahko v sekundi omenim 3 Učitelje v svojem življenju, ki sem jim dolžna svoje “nove” poglede na svet in uslugo za odprtost duha.
Učiteljica v 1. razredu, ki mi je naredila šolanje srcu prijazno, profesorica slovenščine v gimnaziji, ki je s tako strastjo predavala o pesnikih in pisateljih in hkrati tudi slovnico, ki se mi jo na fakulteti sploh ni bilo treba učiti, pa smo jo imeli 4 leta. In ne nazadnje prof. Gaber na fakulteti. Prikrita strast do sociologije, zgodovine, posledično do družbe kot take.
Z njimi sem se naučila sprejemanja in lepot drugačnosti, prave intelektualne debate in ne nekega blesavega teoretiziranja ter osnove, da je pri vsem kar počneš v življenju potrebno izhajat iz potreb lastnega srca..
…želim si, da bi vsaj en moj učenec lahko mene čez nekaj let označil, kot osebo, ki mu je nekaj “dala”…in upam, da to ne zveni samovšečno
3.03.2007 ob 14:02
tudi meni bi bilo lepo, da me čez 10 let pamži iz prve trijade pocukajo sred mesta in me objamejo
3.03.2007 ob 14:13
@ Burja: O današnjih otrocih vem bore malo, razen tega, da je njihova vzgoja strašno drugačna kot je bila naša nekoč. Tako te težko tolažim s frazami, da si jim gotovo nekaj dala. Sem pa 100%, da bi ti tako povedala sama, če bi učila mene kot otroka.
To vem vsakič, ko pripoveduješ o svojem delu. No ja, le da ti tega ne bi povedala že čez nekaj let, ampak čez kar nekajkrat nekaj let. 
Jaz zase namreč vem, da sem “šele” proti koncu gimnazije počasi začenjala ceniti znanje in vplive, ki so jih name prenesli učitelji. Šele takrat sem jih začela gledati kot (prijetnejše ali zoprne) ljudi in ne zgolj kot “podajalce znanja”.
@ ameli: Upam, da se ti bo želja izpolnila. To bo namreč pomenilo, da si zanje naredila nekaj čudovitega, kar so ti oni povrnili s spoštovanjem in ljubeznijo.
3.03.2007 ob 14:15
Hvala
Kolikor sem sama že v tem đumbusu malih pamžov, lahko povem svoje mnenje v kratki obliki: danes so tamali večji izziv kot kdajkoli prej. Vem, da bom multipraktik, vem, da bom potrebovala taktiko in izredno dobro organizacijo (v tem sem še slaba), vem pa tudi, da mi bodo navdih…
3.03.2007 ob 14:27
Obiskovala sem drugo gimnazijo v Mariboru. Najlepši čas moje mladosti. Enkratni, sposobni, pametni in pravični profesorji.Pa nisem bila odličnjakinja.
3.03.2007 ob 15:11
Učitelje sem imel od nekdaj rad, ker sem, morda za razliko od večine, že zelo zgodaj ugotovil, da ne bodo oni tisti, ki bodo ob koncu leta ostali brez znanja in s tem zapravili celo leto …
… in tako sem v šoli vedno poslušal, opazoval, delal svoje teorije (o vsem možnem),… in seveda zaradi svoje radovednosti in malce provokativnosti redno spravljal profesorje rahlo ob živce (beri v zadrego). ZATO SE JIM SEDAJ ISKRENO OPRAVIČUJEM, ker vem, da so v veliki meri ravno oni krivi, da sem trenutno bolj ali manj tam, kjer sem si želel…
Kar se pa tiče čisto osebnih izkušenj, sedaj vem, da sem imel tisto izredno srečo, da sem v šolo začel hoditi ravno v obdobju, ko sta didaktika in pedagogika postala realnost in ne zgolj neka teorija. Hkrati pa sem v OŠ naletel na serijo zelo mladih učiteljic, svežih s fakutete, zagnanih, malce naivno optimističnih in s odkritim veseljem do učenja. In to je ključ do uspeha. Tako sem v drugem razredu ravno med polletnim simestrom dobil izvrstno “tovarišico” (se trenutno sploh ne morem spomniti njenega takratnega priimka, sedaj pa se piše Kovačič), bilo je zelo podobno, kot je opisala Sunshine, to sploh ni bila učiteljica, ampak nekdo, ki se je enostavno stopil v razred in postal, del vsakega izmed nas … in takrat sem vedel, da si želim postati učitelj
(kar sicer trenutno nisem, ker je današnja mladina … recimo “prevelik izziv”).
Seveda sem imel še ogromno izredno dobrih, poštenih in sposobnih profesorjev, dejansko mislim, da bi ves sestavek postal občutno predolg, če bi hotel koga izpostavljati, enostavno ne bi bilo korektno do vseh ostalih, ki jih ne bi omenil, pa so me vseeno izoblikovali v nekoga, ki lahko po svetu hodi z dvignjeno glavo…
HVALA VSEM
3.03.2007 ob 16:20
Ufff, Sonči in ostali ste nametali kup slavospevov… sam se pa ne spomnim več imen svojih učiteljev.
Na žalost se spomnim precejšnjega števila od katerih sem dobil le stiske, nekaj tistih, ki so dajali od sebe znanje vendar na človeško ne ravno prijazen način in šele kasneje, s faksa tudi par res dobrih profesorjev, ki so dajali ne le znanje ampak tudi nekaj človeške topline.
Tako, da vsi tisti, ki ste v učiteljskih vodah…predvsem Burja, katere par zapisov sem tudi prebral, le vztrajajte v dajanju.
Vsi smo vam hvaležni, čeprav tega verjetno ne slišite pogosto.
3.03.2007 ob 17:53
Spomini…
Edini cvek sem tudi jaz kasirala pri umetnostni, ker se mi ni dalo učiti na pamet in moja profesorica, ki me je učila tudi nemščino, je bila vidno šokirana in prestrašena nad mojim “uporništvom”. Pri obrambni vzgoji (!) sem blestela kot najboljša strelka z zračno puško…
V osnovni šoli nam je “tovariš” za zgodovino zanosno pripovedoval, da bomo pri nas enkrat imeli stranke, ki jih bomo volili…
Daljnjega leta gospodovega 1987 (!) sem se vpisala na Gimnazijo Ljutomer… Lepo je bilo. Res. Gimnazija Ljutomer je cool.
Pri angleščini smo v kabinetu sedele 3, pri nemščini 2… Poskusi pozabiti domačo nalogo v takšni bližini
Uspelo nam je dobiti tudi zaključna spričevala, na proslavi, potem smo celo še prišli domov (čez most na Muri), drugi dan pa je bila vojna in mene je neskončno skrbelo, ali bom kdaj lahko šla študirat…
Kar se pa današnje mladine tiče… Kot študentka sem učila otroke in pri eni takšni zelo simpatični družini so imeli dva mulca, ki sta še kar znala nemško in smo se marsikaj učili tudi skozi igro. Tako enkrat spet pridem in ta starejši me pomenljivo vpraša: A ti veš, kako se reče kratek ovinek po nemško? Jaz, suvereno: Seveda, kurze Kurve. Ta mali: bruhahahhaaa… Tisti dan je pouk nemščine odpadel. Ni se pomiril
3.03.2007 ob 19:33
Hm…tudi sam imam probleme z imeni učiteljev iz osnovne šole. Sem jih zamenjal kar nekaj in je verjetno razlog v tem. V srednji šoli se spomnim predvsem učitelja za zgodovino, ki je bil tudi navdušen športnik in nas je vedno vozil naokoli po tekmah, obvezno smo šli vsako leto za nekaj dni smučat in podobno…
Najbolj pa mi je ostal v spominu profesor matematike in poslovnih financ iz moje fakultete v Frankfurtu. Bil je ugleden, zelo razgledan in učen človek, menda je imel (oziroma še ima) kar 3 doktorate. Kakorkoli, zapomnil sem si ga po njegovem nevsakdanjem obnašanju. Ko je deževalo, je hodil na fakulteto v ribiških škornih do pasu, pogosto je v predavalnico primaširal z odprtim dežnikom. Še huje je bilo takrat, ko se je lotil kakšnega, še posebej kompliciranega primera. Občasno se je tako poglobil vanj, da je enostavno pozabil na nas, za vrhunec svoje zamaknjenosti pa je potem, ko je popisal vso tablo, čisto enostavno nadaljeval s pisanjem po steni. Dekan ga je tako vsake toliko za nekaj časa poslal na prisilni dopust, nato pa se je ves svež in poln energije vedno znova vračal v naše predavalnice. Zanimiv možakar…
4.03.2007 ob 19:49
Uf, moj spisek bi bil dolg in ugleden… Ampak moram reči, da nobenemu od učiteljev nič ne zamerim. Tudi tisti (se pravi, tiste), ki so mi kdaj - po moje - storili kako krivico, so v trenutkih, ko sem najmanj pričakoval, pokazali neverjetno naklonjenost.
Gotovo moram omeniti prof. Kuljiča, ki je dal osnovo za vso mojo angleščino. Potem je tu prof. Hajdinjak (strah in trepet matematike na gimnaziji Poljane), ki pa nas je pripravil na maturo bolj kot kdorkoli. In nezadanje profesorice za slovenščino. Nisem se razumel ne s prof. Lenassi ne s prof. Kink. A prva je na neki točki pokazala, da je bolj priljudna kot sem mislil, za drugo pa še danes ne vem, ali me je hotela na maturi vreči ali pa mi je pomagala. Bil sem namreč v totalnih škripcih na ustnem izpitu in postavila mi je vprašanje, ki ga v življenju nisem slišal. Namreč: kako Američani ločujejo novelo in roman. Še danes ne vem, ali je enostavno vedela, da se bom lahko izvlekel, ali pa me je mislila potopiti.
4.03.2007 ob 22:44
Luškano branje.
Sama ne bom omenjala vseh mojih profesorjev, bom pa povedala kakšnih mi je manjkalo. Predvsem takšnih s karizmo in veseljem do dela. Na žalost pa sem imela več takšnih, ki so bili zafrustrirani in so se potem znašali nad nami (govorim predvsem o gimnazijskem obdobju).
Ne maram zafrustriranih ljudi, res ne! In če je tak človek zadolžen za VZGOJO (kot praviš sama in se s to oznako strinjam), je pa stvar še bolj tragična.
4.03.2007 ob 22:58
Najprej hvala vsem, da ste z mano delili en kanček svojih spominov. Mi jih je res lepo brati.
Zdaj pa po vrsti…
@ einstein: Tvoj odnos do šole me zelo spominja na mojega. Zato pa mi je mama večkrat rekla, da sem pivnik za znanje.
Full si lepo opisal pozitivne lastnosti svojih učiteljic in upam, da pedagogi to dovoljkrat slišijo tudi v živo. Vem namreč, da iskrena pohvala vedno dobro dene.
@ Rok-11: Ojla! Mnogo učiteljev je lahko izjemnih strokovnjakov na svojih področjih, a če svojega znanja ne znajo predajati na učencem prijazen način bo vse zaman. Škoda, da si šele na faksu srečal tiste prava, z veliko začetnico.
@ alcessa: Vidim, da si imela opravka z vizionarjem.
Še sreča, da je imel prav. 
Zdaj mi pa še povej, kje in kako za vraga milega ste na gimnaziji imeli obrambno vzgojo. 
Da končno lahko izbrišem tisti vprašaj, ki se trenutno bohoti nad mojo glavo. Zgodbica o kurze Kurve me pa malo spominja na “genialne” otroške domislice ala “govori na hitro racku, racku…”. In pravilom vedno povzročijo salve smeha, če jim nasedeš. 
4.03.2007 ob 23:10
@ bastjan: Če ne bi vedela, da nimaš razlogov za si izmišljevati zgodbice, bi trdila da si se vse skupaj izmislil.
:D 
Slišati je kot situacija iz kakšne hollywoodske srednješolske parodije. Upam, da vam je poleg neskončnih ur zabave uspešno prenesel tudi kaj znanja. 
Ehh… nerazumljeni geniji. 
@ pengovsky: Škoda, da tudi jaz ne morem reči, da nič ne zamerim. Bilo je mnogo dobrih in res izstopajočih profesoric/učiteljic, še več je bilo tistih, ki so imeli ups and downs. Samo moja gimnazijska razredničarka je bila pa res podn od pedagoga. Še ravnatej je priznal, da se zaveda da ni ravno rojena za to vlogo, ko smo se šli pozanimati kakšne so procedure, če je ne želimo vzeti na maturantski izlet.
Kar se matematike tiče pa jaz verjamem, da če bi imela normalno prfokso na gimnaziji, bi študirala matematiko. Pri nas so uspehe na maturi žal dosegali po sistemu, da jemljemo snov na 120%, tako da nam je bila matura potem mala malica. Btw, če ni skrivnost; in KAKO torej Američani ločujejo novelo in roman?
@ turistka: Hvala!
Če bi takih, kot si jih opisala bilo 99%, bi še vedno manjkal tisti 1%. Dokler namreč ne bodo vsi imeli karizme, veselja do dela, občutka ne-ogroženosti, topline itd. jih bo pač premalo. 
Vsekakor se pa absolutno strinjam o zafrustriranih ljudeh. Naporni so, življenje ti zakomplicirajo in niso fajn družba. Če je tak vzgojitelj, je potem občutljiv na vsak ugovor, dodatno vprašanje, inovativne metode iskanja rešitev in deluje z argumenti moči, namesto z močnimi argumenti. And that’s just sad. 
4.03.2007 ob 23:32
@turistka: Še kako res… Tudi na naši gimnaziji smo imeli par takih. Ob tem se spomnim na tale komad:
Well, when we grew up and went to school,
There were certain teachers,
Who would hurt the children in any way they could,
By pouring their derision,
Upon anything we did,
Exposing every weakness,
However carefully hidden by the kids.
But in (but in) the town it was well known,
When they got home at night,
Their fat and psychopathic wives would thrash them,
Within inches of their lives.
Pink Floyd - Happiest Days of Our Lives - The Wall
@Sunshine: Zdajle se je vključil Pavlov refleks, ko bi jaz Poljanec moral začeti bruhati ogenj na tebe, Bežigrajčanko…
Ampak bi bilo škoda - morda kdaj drugič 
O ločitvi novele in romana: do 50.000 besed je novela, od tam naprej pa roman. Tega do mature nisem vedel, ampak pozabil ne bom pa nikoli
4.03.2007 ob 23:43
@Sunshine - Ah, ni bil kaj preveč uspešen. Je bil eden redkih profesorjev, ki s svojimi študenti ni znal vzpostaviti pristnega, osebnega stika. Zaradi njegovih dolgočasnih predavanj ne bi sicer nikoli zavil na matematiko, tako pa sem si občasno privoščil kakšno urico smejalnih vaj. Res je bil pojava. Snov pa mi je seveda razložila prijateljica, rojena matematičarka…
5.03.2007 ob 09:43
Sunshine: Imeli smo pouk obrambne vzgoje in v osnovni šoli celo obrambne dneve… Öe se prav spomnim, smo se učili o … uprabi zdravilnih rastlin, orožju, sestavi JLA itd. itd…. vadili smo streljanje, gašenje požara in podobne korajžne zadeve. V gimnaziji smo imeli kot predavatelja nekega čisto kul tipa, ki je kdaj tudi častil kakšno rundo v katerem od ljutomerskih bistrojev… Pa menda smo bili ena od zadnjih generacij z obrambo, isto velja za samoupravljanje s temelji marksizma
(ne me vprašat, kaj je to, ker sem pozabila. Komunistična idelogoija za froce pač).
:-D (točno to je bila takrat naša dolžnost)… Še dobro, da smo imeli res fajn prfokse.
Ne še dolgo tega sem razmišljala, kako bi bilo, če se prijavim za službo v EU in v življenjepisu napišem: srednja šola, 1. letnik, delovna praksa: 14 dni okopavanja sladkorne pese.
Na gimnaziji Poljane pa sem delala izpit iz poučevenja in moram reči, da je bilo super. Za dijake sem pripravila projektno delo in čisto disciplinirano so ga tudi izvedli, jaz pa sem izpit naredila
5.03.2007 ob 12:59
Hm… pri katerem predmetu pa si imela to projektno delo? Dojč?
5.03.2007 ob 13:13
@ pengovsky: Sprašujem se, če boš sploh verjel, ampak jaz tovrstnega Pavlovega refleksa sploh nimam.
Na gimnaziji nisem od profesorjev niti enkrat slišala da je na Poljanah pa tisto slabše, drugače, čudno… Vse kar sem slišala je zraslo na zelnikih gimnazijcev, ki so si nekako morali utemeljiti zakaj so oni bolj cool. Itak pa jih je šlo iz našega OŠ razreda ene 15 na Poljane in 9 na Bežigrad, tako da se že zaradi tega ne bunim. 
Vsekakor pa hvala za tisti podatek o 50.000 besedah. Do sedaj tega nisem vedela, si bom pa vsekakor zapomnila. 
Aja, pa hvala, da si mi (zaenkrat?) prizanesel z bruhanjem. Imam že svojega dovolj. 
@ alcessa: Ufff ja, zadnje generacije… Mi smo bili pa zadnja generacija pionirčkov in srbohrvaščine v šoli.
Po svoje mi je kar žal, da sem bila premajhen pišček, da bi se spomnila česarkoli iz časov bivše Juge. 
Imam spomine, a so vezani le name in moje bližnje. Za zvedavo oziranje okoli sebe pa takrat ni bilo časa. 
Če bi bilo drugače, bi imela danes na zalogi kakšno tvoji podobno zgodbico več za bodoče otroke in vnuke. 
Vedenje o zdravilnih rastlinah, gašenju požara in ostalih herojskih dejanjih pa vsekakor pride zelo prav. Mene so po tej plati poskušali izobraziti vsaj taborniki.
Okopavanja sladkorne pese ti pa kljub vsemu ne zavidam, čeprav branje o tem iz mene izvablja salve smeha. Če smo že ravno pri tem… kako pa bi v angleščini napisala “okopavanje sladkorne pese”?
5.03.2007 ob 13:24
Joj no….
Se ti ne zdi, da bi se te že lotil, če bi mislil, da je res tako zelo pomembno, na katero gimnazijo je kdo hodil? 
5.03.2007 ob 13:44
Morda pa samo čakaš na pravo iztočnico.
5.03.2007 ob 13:45
Ma ja, nekako ne verjamem, da bom otrokom pripovedovala o svojih šolskih letih, predstavljaj si:
Mama Alcessa: Sploh ne veš, mulc, kolk boljš ti je! Jaz sem pri tvojih letih cukrno repo okopavala!
Alcessin mulc: Kaj je to, cukrna repa?
Mama Alcessa: Repa, iz katere se dela cuker?!
Alcessin mulc: Cuker? Sem mislu, da je cuker iz cukrnega trsa?! Na ja, mudi se mi *vtakne slušalke v ušesa*. Čau, stara, se vidmo.
Po angleško? Hoeing the sugar beet? 5 evrov, prosim.
Pengovsky: Pravilen odgovor je seveda C: socialstička radnička praksa. Ali pa je v poljoprivrednom poduzeču delal nekdo, ki je bil poročen s katerim od naših prfoksov, pa so si rekli: vsa ta divja mladina, samo še Commodore jih zanima, pa pop muska, dajmo jih na polje, da se kaj naučijo…
5.03.2007 ob 13:53
@ alcessa: Hudiča! A ti nisem jaz 5 ojrotov dolžna še iz nekega drugega konteksta.
Matr, me bo znanstvo s tabo še drago koštalo. It better be worth it. 
@ bastjan: Sorry, sem pozabila prej odgovoriti.
Morda bi uspel vzpostaviti osebni, pristni stik z vami, če bi imeli na čelu napisano vsak svojo enačno z (vsaj) dvema neznankama. 
Sem se kar bala, da je bil ta vaš profesor tak patron. Drugače bi bil že kar too good to be true.
5.03.2007 ob 14:05
*Šepeta:* Sunshine: nimam pojma, kako se temu reče po angleško. Sem preverila v slovarju, pa ne vem, če pameten Anglež ali Američan temu res tako reče. Obdrži pet ojrov, tudi une od prej, ker se ne spomnim več, zakaj sem jih hotela. Kmalu si boš za to lahko kupila kaj lepega
6.03.2007 ob 14:48
Jaz sem cisto slučajno naletela na to stran, in bi (tipično zame) nekaj povedala.
@alcessa: samoupravljanje s temelji marksizma te je na gimnaziji po vsej verjetnosti učila moja mama, jaz sem pa tisti otrok, ki je hodil z njo na popravne izpite in včasih še na predavanja, glede na to, da sem bila majhna (in predvsem družbeno nesprejemljiva za vrtec, kar sem še danes … pa ne samo za vrtec) in me ni imela kam dati
@pengovsky: Hajdinjak je bil res prasec in tisti njegovi vici o pleši naprej in zadaj meni res niso bili preveč smešni. Je pa res, da se je takoj po maturi veselo dol dajal z mojo sošolko in s tem vsaj opravičil plešo. Pa še počakal je, da je maturirala, da ne bi bil kriv, da je naredila maturo. Mi je kar malo žal, da nisem ostala na Poljanah, da bi videla kako uspešna bi bila matura …
Je bil pa moj razrednik Šengelaja in ostaja pri vrhu moje lestvice, Lenassijeva se pa ni razumela niti sama s sabo.
@sunshine: ti si verjetno rojena leta 1981, torej nisi bila zadnja generacija pionirčkov, ker smo bili to mi (1982). Je pa res, da ste bili zadnji pri srbohrvaščini. Saj ne da bi bilo to življenjskega pomena, je pa res, da je fajn imet kapico pa rutko pa značko pa včasih pionirsko himno zapet
Aja, škoda, ker nisi nič o navdihujočih profesorjih FDVja napisala
Če bi hotela govoriti o svojih profesorjih bi morala verjetno narediti svoj blog, glede na to da sem zamenjala dve osnovni šoli, dve gimnaziji in dva faksa. Pa še dva fotra, da je mera polna … če je pa Laško zakon pa ne bom jaz sodila
7.03.2007 ob 13:11
Sama sodim v tisto drugo skupino (osovraženih) zato bi želela nekaj malega pristavit.Tudi učitelji smo samo ljudje in mame in žene in nemočni opazovalci.
Žal mi je, da še vedno v našem šolskem sistemu ni poudarek na -naučiti tudi tistega ki ne razume- tako pa največkrat kaznujemo, izločimo in naženemo take otroke na cesto.Res da smo se učitelji in pedagogi v zbornici pogovarjali o problematičnem učencu.Toda nismo imeli časa in pristojnosti, da bi v sklopu pouka otroka motivirali, poiskali njegovo željo v kateri bi se izkazal in dokazal sposobnost.Jaz vedno trdim, da ima vsak otrok potencial v sebi in ga je treba poizkat.Žal naletimo na težave v sami ustanovi, med kolegi, med starši……pa še 120 drugih otrok, katerim nudiš znanje.Žalostna je statistika o kateri nihče ne govori.V Sloveniji med osnovno šolo ponikne 6.000 otrok.Nihče ne ve kje so, kaj se dogaja z njimi, saj niso registrirani v nobeni šoli.To je vsako leto 6.000 mladih duš, ki niso imele priložnosti se učiti, naučiti in izučiti poklica.Nikoli jim nismo dali priložnosti, da se izkažejo v svojem talentu.Kakšna škoda vizavi nizki nataliteti naroda.
7.03.2007 ob 13:30
Starshine: Jaz o Hajdiju nimam najslabšega mnenja na svetu (mogoče zato, ker sem tip :)), vsekakor pa je bil strah in trepet in moja večna nočna mora. Ampak danes, ko pogledam nazaj, mu nimam česa zameriti. Kar se pa “fakultativnih” dejavnosti tiče, ga pa ne bom obsojal.
O Šengiju sem tudi jaz slišal same pohvalne stvari, čeprav je bila tudi naša Magda Kette “some piece of work”. Delala se je grozno, v bistvu je bila pa ena najboljših. Pa še najlepši kompliment, kar sem jih na gimnaziji slišal, mi je dala.
nada: Gotovo - in prepričan sem, da je vzgojno- izobraževalni proces tudi (morda celo pretežno) sestavljen iz “gradnje osebnosti”. Da je učenec (gimnazijec, v tem primeru) pač soočen z nekaterimi ne tako zelo lepimi v življenju. Konec koncev šola ni nek hud bav-bav, čeprav se takrat temu zdi tako. Itak sem pa prepričan, da se mularijo danes preveč nosi po rokah. Meni (notoričnemu dezorganizirancu) je napovedano spraševanje sicer prišlo prav, ampak danes priznam, da je samo spodbujalo mojo že itak preveč izraženo nagnjenost h kampanjkemu načinu dela. Po domače povedano - še tisto malo delovnih navad, kar sem jih dobil v gimanizji, sem osvojil z veliko muko, ker sem imel preveč manevrskega prostora.
Kar se pa “ponikanja” otrok tiče… Lahko postrežeš s kakšno povezavo na to temo? Popolnoma ti verjamem, ampak zanimivo bi bilo kaj prebrati o tem.
8.03.2007 ob 01:16
@ starshine: Ojla! Prijazno pozdravljena v mojem malem peskovničku.
Resnično sem rojena leta 1981 in na moji šoli smo bili 110% zadnja generacija pionirčkov. Naslednjih nekaj let so oblastniki zganjali teater in mularijo slavnostno sprejemali med Prežihovce, da revčki ne bi bili prikrajšani, potem pa je reč utonila v pozabo. Priznam pa, da nisem vedela da so na drugih osnovnih šolah pionirčki sprejemali medse nove podanike tudi še leto za nami.
Kar se tiče pa FDV biserov je tvoja želja zame ukaz. Samo ne razvadi se.
S FDVja se spomnim le treh zares markantnih profesorjev. Prva je mama Anuška (Ferligoj), ki je snov (multivariatna analiza ter analiza socialnih omrežij) predavala izjemno zanimivo in z zanosom in nam zraven postregla še z marsikakšnim zanimivim praktičnim primerom, anekdoto in lastno izkušnjo. Bila je edina, ki se je do nas obnašala nekoliko “srednješolsko”. Spraševala nas je po imenih, če smo že naredili tisti izpit od lani, koliko je kdo pisal kolokvije pri xy, nas spraševala kako se počuti sošolec, ki je bil že nekaj časa bolan itd.
Naslednji je Andrej Mrvar. Za nas - čudaške DIjevce - je bil on najboljši približek razrednika. Vsako leto nas je imel vsaj en celoletni predmet, tako da je točno vedel kje kdo stoji. Kdo dela redno in kdo zamuja. Kdo štepa visoke ocene in kdo praviloma popiva. Kdo dojema snov v trenutku in koga bo gledal vsak drugi teden na govorilnih. In dokler smo bili kooperativni, se je z njim dalo vse zmeniti. Za druge termine predavanj, prestavitev izpitnega roka, podaljšanje roka za seminarske. Tisti ta pridni in predvsem spoštljivi pa so imeli še kak privilegij več - popravljanje, zviševanje ocen, manjši popravki že oddanih nalog itd. Izjemno sposoben in pošten človek skratka.
Zadnja pa je legendarna Karmen Šterk. Ta je res imela osebnost! Ko jo je vsevedna Godina na predavanjih omalovaževala, je ona o njej govorila vedno spoštljivo. Ko nam je vsevedna dopovedovala, da smo vsi nevrotični in podizobraženi (ker ona to že ve) nas je Karmen spoštovala. Predavanja so bila balzam za sivino med mojimi ušesi - zanimiva, dinamična, duhovita, poučna. Upam, da dovolj pove to, da bi njen predmet (z izpitov vred) brez premisleka zdajle dala skozi še enkrat, če bi imela čas.
8.03.2007 ob 12:42
Opazam, da ste res se vsi zelo mladi tukaj!
Same se od srednje sole navzdol, spominjam bolj malo. je pa res, da smo se takrat non-stop nekaj selili in sole so se vrstile ena za drugo…
9.03.2007 ob 13:00
Iz 1.r OŠ se spomnim slikic Životinjskega carstva ( ki niso bile še samolepilne !! ), fanatičnega odpiranja čokoladic z enim samim namenom: Dobit slikico
!!
Še zdaj sem travmatiziran, nikakor nisem dobil amebe ( No: 1)…nikakor..
Prvi trenutek slave je prišel v 2.r ko sem bil vpisan v zlato knjigo…od takrat naprej uživam mafijski imunitet pridnega fantka…hehe
Najboljše vzgojitelje pa sem srečeval izven šolskih učilnic.
9.03.2007 ob 21:49
Ja, zlati časi Životinjskega carstva. Btw, se spomniš slučajno tudi vau-vau bombončkov in penastih živali?
10.03.2007 ob 19:15
Sunshine, prelepo je obujati spomine le nekaj let nazaj, na dneve preživete na faksu. Vse tri profesorje si res zelo dobro opisala, pri Šterkovi bi dodala le še to, da je ona živi COBISS :), vsaj v takšnem spominu sem jo ohranila, ko smo prihajali k njej na govorilne ure za seminarsko nalogo… ne glede na to, kako čuden naslov si si izbral, ti je kot iz topa naštela vsaj 5 različnih knjig na tisto tematiko.
Anuška in Mrvar…zlati dušici. Škoda, da nisem večji računalniški freak, bi Mrvarja takoj izbrala za mentorja pri diplomski nalogi.