Poklicna deformacija in drugo…
Objavil Sunshine, dne 23.04.2007
Dober večer otroci (btw, se kdo še spomni pravljice za lahko noč na Radiu Slovenija, ki se je vsak večer začenjala s tem pozdravom?)! 
Ravno sem prikolesarila iz mesta, kjer smo se dobili z družbico, s katero v četrtek odrinemo na jadranje v Dalmacijo. Usta mi kar sama lezejo v nasmeh. Toliko dobre volje, smeha, sproščenosti, idej, planov. Kaj kupiti od hrane, katere družabne igre bomo vzeli, kdo bo s kom v avtu, kdo bo s kom v kabini, katere cdje naj vzamemo, kakšno turo bomo užgali. Že planiranje je užitek! Komaj čakam sončka in veter in morje, pesmarico, kitaro in nočne debate. Veselim se kot majhen otrok. 
In ko je že zgledalo, da bom poznala le dve osebi, se je na koncu po spletu okoliščin (krivda majhnosti Slovenije) izkazalo, da jih poznam še največ od vseh. 
Kot smo si danes že večkrat povedali… še trikrat gremo spat in potem… 
V službi pa seveda ni časa za zabušavanje. Zaključiti moram dva projekta in časa kot vedno primanjkuje. Eden od teh dveh je povezan z žganimi pijačami, drugi pa s sanitarno opremi. Ne vem ali imajo vsi ljudje to sposobnost čudenja malim stvarem, a jaz jo prav gotovo imam. Strašno me zabava opazovanje same sebe in vplivov in sprememb, ki jih ima služba name. Okej, pustimo to, da se naučim ogromno o stvareh, ki jih drugače ne bi niti od blizu povohala. Ampak stvari me potegnejo notri in tik tak me doleti t.i. profesionalna deformacija.
V lokalu si itak največkrat naročim svojih standardnih 2 dcl Coca Cole z 1 dcl Radenske, a vseeno zadnje čase v roke jemljem cenike in mimogrede še preletim katere viskije in žgane pijače ponujajo. In to jaz, ki alkohola ne pijem. 
Če me pot zanese do šanka nehote preletim polico in steklenice, ki so na njej razpostavljene. In ne da bi ljudi obremenjevala ali da bi sploh vedeli, da pravzaprav ravnokar posredno razmišljam o službi, mi v glavi sto na uro letijo misli: “Poglej poglej, celo tale viski imajo. Tale je pa drag, ker je 12 let star. In zakaj za vraga nimajo tistega, ki je pri nas tretji najbolj prodajan? Ah, pa samo eno vrsto gina imajo… In ponujajo daleč najmanj popularno tekilo pri nas. Čudno…”
In potem me “doleti” sanitarna oprema. Pojma nimam o tem, niti me ne bi prav dosti drugače zanimalo, saj bo očitno še trajalo preden bom sama kupovala te reči. 
In kot vsak dan grem v službi na wc, ter se zagledam v wc školjko, na kateri piše Dolomite. V moji glavi pa film: “Tole je pa višji cenovni razred. In tipičen italijanski dizajn. Prav čudno da vgradijo školjke in lijake visokega razreda, okna jim bodo pa pravkar s tečajev padla. V taki stavbi, bi prej pričakovala znamko xy.” Iz sobe priletim na televiziji pogledat reklamo, ki smo jo mi testirali. V trgovini v vrsti pri blagajni analiziram reklamna stojala za nov izdelek, ki smo ga raziskovali. Že prej se mi je zdelo, da sem po svetu hodila kar odprtih oči, služba pa kot da bi iz mene iztisnila še vsaj ene dodatnih 10%.
Meni je strašno všeč, da so moji možgani polno zaposleni. In ko sem v soboto pogledala prvič Big Brotherja (ja, tudi to ima posredno vezo s službo) sem ugotovila, da bi se tam notri meni zmešalo. Nič časopisov, knjig, interneta, glasbe. Hudiča, še sogovornika za eno pošteno debato o kakšni resni temi ni tam notri. Moji možgani bi verjetno hoteli kar uiti. Strah in groza me je že same predstave, da bi cele dneve samo gljivila. Okej, saj nisem noben psiho. Kakšen dan čisto paše prelenarit, ampak vsak dan?!? Vstaneš, kuhaš, poješ, vališ jajca, se greš vojake in potem spat. 
Kaj pa možganska telovadba? Naj jim za kakšno nalogo dajo za rešiti križanko. Ali za se na pamet naučiti kako pesmico. Rešiti matematično uganko. Karkoli že… Tisto, kar se gredo tam notri je pa možganska smrt. Brrrr…
Jaz rada živim, ne životarim!
P.S. In zato sem šla včeraj ob 8h na salso “samo pogledat” (in asistirat na tečaj ruede). Domov sem prišla pa ob pol dveh. Ta pravi ljudje na kupu, moji najljubši plesalci, veliko dobre volje in ritem, ki mi teče po žilah. Včeraj je bil spet eden od tistih večerov, ko “nekaj” enostavno naredi večer boljši in lepši od ostalih.
24.04.2007 ob 10:24
Moja poklicna deformacija kdaj tudi “udari” v napačno smer… Recimo, da v povprečju 3x na teden prevedem variacijo na stavek “Baterij brez možnosti polnjenja ne smete polniti, ker lahko eksplodirajo”. Potem pa me moj mož zaloti pri…čem? Točno, baterije za enkratno uporabo sem dala v polnilnik
24.04.2007 ob 11:29
Kje pa se je včeraj plesalo? Samo firbec me matra.
24.04.2007 ob 11:34
@ Alcessa: Presenetljivo je, koliko ljudi doživlja “profesionalno deformacijo”. Le da običajno o tem niti ne zvemo, če eksplicitno ne vprašamo, saj se posledični miselni tokovi in opažanja odvijajo daleč od javnosti.
Še dobro, da imaš pazljivega (in pozornega) moža. Morda si stavek že nehala resno jemati, ker si ga že tolikokrat slišala, da je zate le še fraza.
@ Bežeči: Post je bil napisan včeraj (v ponedeljek), torej je bila “včeraj” v tistem trenutku nedelja. Ob nedeljah se pa pleše na Kodeljevem.
Bom popoldan popravila post, da ne bo še komu drugemu nejasno.
24.04.2007 ob 12:03
Sunshine: res je, takšne zadeve so še nekako znosne - itak nihče ne zve za njih, če ne vpraša
Obstaja pa ena vrsta javno izražene poklicne deformacije: Ko sem začela učiti, sem ful “not padla”; na srečo pa sem se potem (končno) enkrat zalotila pri tem, da “poučujem” vse živo okrog sebe… 
In sem nehala. Ko sem to razlagala enemu prijatelju tukaj v Nemčiji, je rekel samo “A. Oberlehrerinnensyndrom” - kao, znana stvar :oops:.
24.04.2007 ob 12:05
Ah ni treba popravljat. Saj niso vsi tako površni bralci kot jaz
Kar se pa tiče profesionalnih deformacij se pa poskusi s programerji o tem pogovarjat. Neskončen vir zabave
24.04.2007 ob 17:55
Je kdo omenil programerje?
24.04.2007 ob 20:38
Lahko noč, otroci
http://www.rtvslo.si/lahkonocotroci/
Vaše sanje bodo lepše in vaša domišljija bo rasla kot gobe po dežju! - če boste poslušali oddajo LAHKO NOČ, OTROCI. Vsak večer ob 19.45 na I. programu, doslej že več kot 14 tisoč večerov zapored. Ob navihanih in nevsiljivo poučnih ljudskih in umetnih pravljicah so odraščali vaši starši in stari starši. Kadar ni babice in dedka, vas bo v sanje zazibala radijska pravljica.
24.04.2007 ob 22:03
@ Alcessa: Jaz znam občasno odpredavati ne da bi kdaj poučevala.
Tem nemškim skupaj-nametanim besedam se pa očitno nikoli ne bom nehala čuditi. Iz gimnazije se še živo spomnim tonbandgereta (piši kao govoriš, pa še to ni sigurno). 
Pomen besede je pri tovrstni zabavi itak drugotnega pomena. 
@ Bežeči Norec: Nič čez programerje na mojem blogu!
Do sedaj sem se z redkimi izjemami z njimi super razumela. Prav fajn se štekamo.
@ Buba Švabe: Je kdo tukaj programer?
@ Man On The Moon: Hvala ti za tole!
Sem našla še posnetek in tisti avizo me je tako pogrel pri srčku. Mislim, da je popolnoma enak že od vsega začetka. Kar na jok mi gre. 
Jaz rabim ogromno spanja in tako sem kot otrok dolgo, dolgo v pižami v postelji in v temi poslušala še pravljico za lahko noč, mami me je božala po laskih in ko je bilo konec sem sladko zaspala. Res, iz srca ti hvala!
24.04.2007 ob 23:52
Poklicne deformacije niso slaba stvar, pomeni, da si pri svojem delu 100% in ga opravljaš z veseljem. Če bi ti ob ceniku pijač šlo na kozlanje, ker bi te spomnil na službo, bi to bil znak, da moraš drugam.
25.04.2007 ob 07:05
@Sunshine: Ja, enega pa res poznam.
25.04.2007 ob 08:52
Ah sončica, jaz nisem nič čez programerje rekel. Mišljeno je bilo pač le, da so profesionalne deformacije programerjev zelo zabavne. Npr. optimizacija hoje čez semaforje in iskanje najkrajše poti … Skratka programerji so lahko prav ena zabavna druščina.
25.04.2007 ob 11:14
No ja, mogoče te potolaži dejstvo, da besede Tobandgerät večina Nemcev in nas ostalih itak ne pozna. Reče se: Recorder. Der.
Ober-lehrerin-nen-syndrom bi ti že zgoraj prevedla, pa nisme prepričana, kaj je Oberlehrerin v slovenskem šolskem sistemu. Mogoče učiteljica predmetnega pouka? Kar seveda ni tako zabavno kot izraz OBERlehrerin…
Erm, ups
25.04.2007 ob 11:33
Uježešmarija, optimizacija hoje čez semaforje je profesionalna deformacija in ne nekaj čisto običajnega?
25.04.2007 ob 11:42
@ Rx170: 5 točk zate! Se čisto strinjam s tabo.
Ne vem pa še koliko se strinjam s tabo zaradi tega, ker je zadeva resnična in koliko zaradi tega, ker je fajn tolažba zame, da nisme čisti psiho. 
Ma ja, itak da sigurno ta prva opcija drži. 
@ Buba Švabe: Sem šla hitro spet pregledat tvoj blog in sem žalostno ugotovila, da si bil prelen da bi kaj napisal “o blogu in avtorju”. C-c-c. Torej… is it you, is it you?
@ Bežeči Norec: They really do that? Cool. Meni bi bile take zadevščine prav špasne. Še en razlog več, da se je dobro držati programerjev.
@ Alcessa: Der Recorder torej.
Pa se je izkazala za obsolete (slovenska beseda mi zdajle ne pade na pamet) še ena redkih besed, ki jih poznam v nemščini. Menim da je več kot očitno, da mi romanski jeziki bolj ležijo. Sploh ker se mi angleščina zdi kar že razred zase in jo nekako ne percipiram kot germanski jezik. Angleščina enostavno JE in jo enostavno ZNAM. 
Ne samo učiteljica razrednega pouka, skoraj vse besede so manj zabavne kot nemške sestavljenke.
25.04.2007 ob 12:01
Uf, že pol dopoldneva berem tvoj blog, stare objave in gledam slikice, tak da se mi zdi, da bi lahko tudi jaz kaj napisal o sebi. Mislim, ker si se že ti toliko potrudila…
In ja, jaz sem programer. Zanimivost: za nas je na primer 65.536 lepa okrogla številka, 10.000 pa sploh ne. Ali pa če mi kdo reče, da nekaj stane jurja, je to za mene 1024, ne 1000…
25.04.2007 ob 18:08
A veš, da se je tudi meni smejalo po ponedeljkovem večeru..Imam tudi jaz občutek, da bo fajn..
25.04.2007 ob 20:45
reče se poklicna formacija, ker te poklic formira, ne deformira…ena učitlska
26.04.2007 ob 15:55
@ Buba Švabe: Me veseli, da sem te zmotivirala da še kaj napišeš.
Bom z veseljem prebrala. 
Tvoje finte s številkami so mi pa strašno simptične. Take malo posebne. 
@ Burja: Bomo videli kmalu.
@ Loli: Prej sem bila drugačna, torej me je poklic tudi dformiral. Ostajam pri svojem.
26.04.2007 ob 15:58
Še deset minut in me pridejo iskat in pičimo proti Dalmaciji. Maksimalno uživajte med prazniki in ne me preveč pogrešat!
Papa! 
26.04.2007 ob 23:36
Tole zej bo pa off-topic (če nisi sunshine potem nerabiš brat tega komentarja):
Hey sunshine…ah vidim da si že odšla na jadranje…no upam da se maš fain. Sem nov tule na blogih in nevem kako vzpostavit stik z kom tule razen preko komentarjev. Zato sem izbral tut nekako najbolj aktualno temo, ki jo verjetno dokaj pogosto spremljaš. Videl sem, da si šla na švedsko študirat za neki časa. Pa bi imel par vprašanj glede tega. Bi te prosil, da se mi javiš na email urban[dot]gostencnik[at]gmail[dot]com (no sej boš znala [dot] zamenjaš z piko, [at] pa z afno, kompliciram zato ker nebi rad dobival še več spama).
No upam, da ne prosim preveč.
Lep dan še naprej.
Urban
26.04.2007 ob 23:42
Ej, Urban, vem, da nisem sunshine, ampak ker si glih nov, to bom razložil, kak to gre s komentarji pa maili pa to. Komentiraš lahko katerokoli objavo, ne samo zadnjih, in potem avtor avtomatsko dobi obvestilo na mail. Če ob komentarju napišeš v za to namenjeno polje še svoj mail, ga avtor bloga tudi vidi, tako da ti ga ni potem treba (šifrirano) pisat v samem komentarju.
Evo, to je tut moja deformacija. Ljudem, ki jih ne poznam, razlagam računalniške zadeve…
2.05.2007 ob 21:50
@ Buba Švabe: Zelo lepo od tebe, da si si vzel nekaj trenutkov in Urbanu razložil nekaj principov bloganja. Upam, da bodo prišli prav njemu in še kakemu naključnemu bralcu.
@ Urban: Časa in volje res nimam prav preveč za kaka daljša dopisovanja, tako da ti kar mirne duše postavi vprašanja v eni od tem o Švedski, pa bom odgovorila nanje. Tam namreč odgovori lahko koristijo še komu drugemu.
3.05.2007 ob 20:12
poklic te je formiral, tako kot te vsaka iskušnja formira , ali te deformirajo, te prašam.
3.05.2007 ob 21:44
@ loli: Formiral me je vsekakor (in me bo najbrž še bolj), mislim pa, da me je tudi malo deformiral.
4.05.2007 ob 16:22
Ajd’ važi.