Naključni spomini…
Objavil Sunshine, dne 20.05.2007
Moje zagate so rešene, usb napravice se pridno pogovarjajo s kištico, z Burjo sva se nasprehodili in naklepetali in svet je lep. 
Pridno čakam dneve, ko vam bom lahko kaj povedala o tistih trinajstih temah, ki me že dolgo čakajo napisane na listku, a danes spet ne bo ta dan. Zanimivo je dobiti feedback od ljudi, ki me berejo že malce dlje časa in opazujejo razvoj/spremembe na blogu. V zadnjem tednu sem slišala kar tri pripombe; da zadnje mesece pišem vedno redkeje, da pišem strašansko dolge poste in da se lately non stop nekaj pritožujem. 
Ko sem razmislila o izrečenih besedah sem sebi (in zdaj tudi vam) pohlevno priznala krivdo (ja, tudi to znam 
) on all three accounts in se odločila, da bom danes ubila tri muhe na en mah. Napisala bom nekaj krajšega, pozitivnega in že kmalu po prejšnji objavi. Ha, pa vas bom! Dan je tako simpatičen in prijeten, prav kot nalašč za obujanje lepih spominov iz mladosti.
Ko sem bila še čisto majhna1 je moj oči delal v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Igrali so Zvezdico Zaspanko, ki sem jo imela strašansko rada in moj oči je posodil glas Kometu Repatcu, ki je pel čarobno lepe pesmice. Jaz sem se na začudenje vseh najbolj zagledala v srebrnega vesoljčka, ki se pokaže le za kratek čas na začetku in na koncu. Nekoč po koncu predstave, me je oči spustil na oder in mi naročil naj ga tam počakam. Splezal je na konstrukcijo pod stropom, vzel “mojega” vesoljčka in mi ga počasi spuščal dol. Jaz, drobna zlatolaska z veliki učki sem stala sredi medlo osvetljenega odra, dvorana je bila že v temi, in stegovala ročice k vesoljčku pod strop. Ko je prišel dovolj nizko sem ga močno objela in bila tako zelo, zelo srečna. Bila sem princeska, posebna, privilegirana in ljubljena. In za nekaj trenutkov je bil vesoljček samo moj.
Spominjam se svojega prvega državnega prvenstva v show dance-u v (takratnih) Španskih borcih v Mostah. Bila sem kot paličnjak, sama kolena in komolci so me bili. Plesali smo res dobro točko, na pesem Angelina Louisa Prime, ki govori o lepi natakarici in pevcu pesmi, ki hodi tja in je predjed dvakrat samo zato ker je ona tako fajn. Vse skupine smo čakale na odru za ocene in Urška je pred nami dobila same enke in dvojke (nizke ocene so boljše). Mi smo dobili nekaj več enk, nekaj dvojk in eno šestico, ki nam jo je prisodil oče enega od mojih bodočih fantov (zdaj že bivši). Nihče od nas ni vedel, da se najvišja in najnižja ocena odštejeta in tako smo pričakovali tretje mesto. Ko so razglašali rezultate in smo videli, da nismo tretji smo bili že veseli. Potem dvorana utihne kot na ukaz in čakamo na drugo mesto. Ko se je iz zvočnikov razleglo “in drugo mesto… Urška 1″ se nam je zmešalo. Nema obzirnosti, vljudnosti, diplomacije. Noreli smo, kričali, si skakali v naročje! Izvedeli smo, da smo državni prvaki!!! Moj oči je to posnel s kamero in vsakič, ko pogledam to staro VHSko podoživim te trenutke nepopisne sreče!
Ahh, pa moji taborniki… Bili smo ob Savinji v Logarski dolini. Zadnji večer je bilo treba postaviti zaključni ogenj in mi smo nekje ob cesti našli neuporabljene telefonske drogove. Našli smo lastnika, ki je rekel, da naj jih odvlečemo, saj že predolgo tam ležijo. Odvlekli smo jih v tabor, fantje so jih nažagali in naredili smo neverjeten ogenj v obliki šesterokrake zvezde. Prej so bili ognji vedno klasični, v obliki štirikotnika iz skrivenčenih, grčastih vej in precej manjši, tisti pa je bil pravi lepotec. Ogenj je zame tako mističen, krasen, impresiven, pravi prikaz moči narave. Barve so žive, plameni poskakujejo in nenehno spreminjajo oblike, iskrice letijo po nebu in plešejo čisto svoj ples. V šoli je bilo vse super, doma harmonija in tudi fantov še ni bilo na spregled. Nad mano zvezdno nebo, jasno kot solza, za mano mogočni gozdovi in vonj dreves, pred mano ogenj, lepši kot slika, ob meni pa moja najboljša prijateljica P., tako iskrena, topla in pozitivna oseba. Ko so se oglasile še kitare in smo zapeli pozdrav ognju, je bil svet enostavno popoln. Samo veselje, radovednost, brezskrbnost, sreča in življenjska radost.
Zavedam se, da imam neizmerno srečo da sem vse te reči doživela, da lahko o njih pišem in da jih znam ceniti. Hvala vsem, ki moje življenje delate lepo! Rada vas imam!
- Saj ne da sem zdaj kaj večja. Včeraj me teta v optiki ni hotela poslušati, na koncu pa se je le vdala in sva pristali pri okvirjih z otroškega oddelka. Hudiča, še 7-letnik, ki ga je za rokico držal ponosno očka, je pomerjal večje okvirje kot jaz!!!
↩
20.05.2007 ob 20:46
Tebi pa hvala, ker take lepe objave pišeš.
21.05.2007 ob 15:12
hahaha
mislim da ti tadrugo tocko samo polovicno priznamo :p
pa fajn dogodivscine, ni kaj
lp, M.
21.05.2007 ob 16:05
Joj, kako lep post!! Sunshine, lubika, ma si me prov raznežila. Jst mam tut tebe rada. Se mi zdi, da če se človek z veseljem spominja in spomni trenutkov iz otroštva, to pomeni, da je še vedno v stiku s samim sabo. V otroštvu smo bili itak najbolj iskreni in smo najbolj vedeli, kaj in kdo nam je všeč. Nismo vedeli, zakaj, ampak sledili smo instinktu. Sedaj znamo vse utemeljiti ampak pozabljamo prisluhnit občutkom…Ampak, kot vidim zate to ne velja.:)
21.05.2007 ob 18:12
@ Buba Švabe: Malenkost! Mi je pa res v največje veselje, če se še komu drugemu zdi fajn tole za prebrat.
@ Mitja: Kaj se pa ti režiš?
In kaj sem zagrešila, da se mi druga točka samo polovično prizna? Glede na to koliko truda, znoja in časa sem vložila v tisto koreografijo, se mi zdi da si kar zaslužim tisto frdamano priznanje. 
@ Burja: Hihihi, ti si srčkana, ko si raznežena. Sem te videla na jadranju.
Se pa strinjam, da je prava sreča, če se človek lahko spominja raznih lepih malenkosti iz otroštva. 
Kot otroci res nismo ovinkarili, kar je bilo fajn je bilo fajn, kar pa ne, smo pa tudi glasno izrazili. Sicer moraš ti to itak zelo dobro poznati že od svojih tamalih v šoli. 
Včasih se mi zdi, da če bi vedela kakšno je življenje kasneje, bi vsako leto še bolj izkoristila za uživanje in lumparije. 
21.05.2007 ob 20:43
Uh, Sunshine… sem dohitel kar sem zamujal mesec dni… No, morda mi je ravno iz tega razloga všeč, da pišeš daljše, konkretne članke, ki se držijo določenih tem, in ne bezljaš z mislimi vse povprek (si mi nekoliko olajšala delo). Sicer pa, tak je tvoj način pisanja in ti ne moreš iz svoje kože. :p
Žal mi je, da ti nisem “stal ob strani”, ko si imela težave s kišto (bi lahko oba vzajemno stresala jezo na kup železa)
No, sedaj sem nazaj v Sloveniji, v famoznih Fužinah, le par metrov stran od tebe. Torej, če boš utegnila kdaj pobegnit od peklenskega stroja brez katerega nam ni življenja in boš pripravljena izpustiti kako novico na netu… veš kje me najdeš.
P.S. Upam, da si dobila kartico.
22.05.2007 ob 12:24
zdaj se pa se enkrat malo smejim
mislil sem drugo tocko pripomb:
citat: Zanimivo je dobiti feedback od ljudi, ki me berejo že malce dlje časa in opazujejo razvoj/spremembe na blogu. V zadnjem tednu sem slišala kar tri pripombe; da zadnje mesece pišem vedno redkeje, da pišem strašansko dolge poste in da se lately non stop nekaj pritožujem.
namesto strasansko dolgih imas samo dolge :p
ampak priznanje si si pa gotovo zasluzila
lp, M.
22.05.2007 ob 18:19
Lepi spomini ni kaj. Kot se jaz spominjam nakupovalnih poti v Avstrijo v sedemsetih inj osemdesetih letih. Starši so nkupili kavo, špecerijo, rozine ipd jaz sem pa dobil šlatlo legokock
22.05.2007 ob 19:07
@ Zokys: Ti si se pa resno lotil prebiranja.
Tudi jaz sem te/vaju malo brala ko vaju ni bilo, res pa je, da nisem nič komentirala. Vsekakor welcome back! Me neznansko veseli, da bom spet kdaj lahko zavila na obisk in klepet. 
Kartico sem pa dobila! Full, full, full hvala zanjo. Bilo je čudovito in prijetno presenečenje!
@ Mitja: Zdaj vsaj štekam čemu se smejiš. In imaš čisto prav… I messed up.
Sem narobe razumela. 
Mislim, da pri dolžini postov večinoma nisem šla izpod te meje. Se mi vidi, da sem bolj gobčne sorte, tole tu je pa pač pisni ekvivalent govorjenju. Še sreča da ste nekateri trmasti in vseeno preberet do konca. 
@ Rx170: Ujaaaa, legice moje drage. Technicsi so me znali zamotiti za ure in ure in dneve in dneve. Koliko so nam takrat pomenile, danes imajo pa mulci take kupe igračk. Meni so bile legice skoraj svete. Gorje tistemu, ki bi jim takrat hotel kaj žalega.
22.05.2007 ob 20:07
Hihi, sweeeeeeet!
Jaz sem baje v lutkovnem samo cmokal in naglas rekel, da to je pa čist mem, ker se vse vid. No need to mention, da smo šli ven pred koncem predstave. Ah well…
Imam pa tudi sam super spomine na ples in na jok ob zmagi! Ah, those were the days!
22.05.2007 ob 20:29
Če sem v lutkovnem kdaj sedela v dvorani istočasno s tabo sem te gotovo grdo gledala.
Jaz sem bila tam cele dneve, ko je moj starš delal tam. Pod odrom, za odrom, ob odru, pred odrom… Igrala sem se z lutkami v fundusu in nasploh je bilo tisto zame najlepše igrišče in svetišče. 
Ob plesu s Katarino bi pa najbrž tudi jaz jokala od sreče, hihihi…
No, pa resno… verjamem da moje občutke razumeš še na drugačen način od ostalih, saj tudi ti nosiš ples v srcu. 
22.05.2007 ob 21:01
Moja mati je bila tudi britko razočarana, ker se je v študentskih letih ukvarjala z lutkami in me je vsa navdušena peljala tla… Sem bil že takrat cinični realist in rekel: to je brez veze, ker se jih vse vid. Vid se igralce in žice, skratka čist mem. Sej mogoče si bla pa ti tista grda punčka, k me je brcnla in še ugriznla pol… hehe
24.05.2007 ob 13:40
Mogoče je čas, da tudi jaz pokomentiram, da te redno berem in da mi je všeč. Res je, da je fino na brzino pogledat slike pri irenisireni, zato pa mi ostane več časa za takšne, kot si ti …in jaz he, he. Te čisto razumem glede dolžine, saj še takrat, ko trdno sklenem, da bom kratka, post obsega več kot 20 vrstic, ko pa vem, da bom dolga, je ta tako dolg, da ga na koncu raje razrežem na več delov in vsakega zaključim v svojo celoto.
Kar ostani pri svojem značilnem slogu, mi je všeč.
24.05.2007 ob 22:50
@Sonček - Se pridružujem tistim zgoraj, jst tudi nimam čisto nič proti, da pišeš na dolgo in široko. Meni je to prav všeč. Mogoče zato, ker tudi sam nikakor ne uspem pisati na kratko.
Aja, pa še to. Taborniki so pa res zakon. Mi smo vedno hodili taborit v Ribno pri Bledu (oziroma Radovljici) in to so bili res lepi časi. Taborni ogenj in vonj po lesu in izleti in bivakiranje in streljanje z lokom, pa Indijanski dan. Same zabavne stvari. Pa še cela dva meseca počitnic, he he. Božansko.
25.05.2007 ob 11:28
25.05.2007 ob 21:15
Sonček, kar se Legic tiče, jaz sem še iz časa kompletov 910, 912 z elektromotorjem, pa hišica….
http://horst-lehner.mausnet.de/lego/katalog/gk78/GK78-10.JPG
http://horst-lehner.mausnet.de/lego/katalog/gk78/GK78-11.JPG
25.05.2007 ob 21:31
@ Ambala: Kot otrok sem bila čisto preveč “presrana” da bi komu kaj hudega naredila. Gristi sem pa začela šele v poznih najstniških letih, pa še to le na izrecno željo.
@ Saška: Hvala za lepe besede! Je lepo slišati, da so moji umotvori berljivi kljub dolžini. Kaj več kot toliko jih pa najbrž itak ne bi uspela skrajšati, tudi če bi bila nagnjena k ugajanju drugim.
@ Rado, ti si pa zgovorne sorte.
@ RX170: Zgleda da nisva iz iste generacije. Takih Legic se jaz nič ne spomnim.
25.05.2007 ob 21:35
@ Bastjan: Nekateri imamo očitno veliko za povedati.
Tudi ti dejansko vedno napišeš daljši sestavek, a se tako zanimivo bere, da ga je konec prej kot bi si želela. 
Taborniki so bili pa res zakon. V mojih časih (tole se sliši kot da sem kak metuzalem
) je bilo tako, da če nisi maral enolončnice, si bil lačen. Gameboy-e in razne igrice so zaplenili, o mobitelih ni bilo še ne duha ne sluha. Na dvatisočake so nas gonili, čeprav smo ugovarjali, na dvodnevnih orientacijah smo prehodili vsaj po 8 ur na dan, na nočnih orientacijah nas je bilo strah ko cucke (in barabini so praviloma kak KT vedno postavili na pokopališče), a smo vsi preživeli. Mi smo bili prvo leto na Nadiži, potem na Soči, Savinji, Krki in spet na Nadiži. Indijanski dan pa je imel za posledico to, da sem postala rozalaska. 
Sem dala dovoljenje, da me pobarvajo z mahagonij rdečo peno, ki naj bi se sprala po 6-8 pranjih. Zgodilo se je to, da sem zaradi svetlega naravnega pigmenta prišla ven kot pink panter, zadeva pa se je sprala na lasišču in konicah (kjer sem bolj šamponirala), vmes pa ne. Moja frizerka se je nasmejala do solz, ko je med smehom čisto nedolžno vprašala: “Ti si se pa sama barvala, kajne?” Moja najboljša prijateljica me je dvakrat slikala; ko me je slikala vodoravno je odrezala vse od nosu navzgor, ko je slikala navpično pa vse od nosu na desno. Če obe sliki sestavim skupaj dobim torej 3/4 mojega obraza. 
25.05.2007 ob 22:11
Zgleda da nisva iz iste generacije. Takih Legic se jaz nič ne spomnim.
Ti kompleti so iz konca 70tih let. Pri vsakem nakupovalnem izletu v Avstrijo sem dobil en komplet.
25.05.2007 ob 22:13
Okej, res nisva enako stara. Takrat sem imela jaz ene minus pet let.
25.05.2007 ob 22:15
SEm letnik 1974, lego kocke pa sem dobivla nekje do konca 80tih; na koncui Lego technic. Višek moje ustvarjanosti je bil integracija elektromotorja iz kompleta 912 z Lego technic kompletom s pnevmatskimi črpalkami in konstrukcija nekega supebagerja….
Še zdaj jih imam…. šparam za potomstvo…..
27.05.2007 ob 17:02
ooo, jest sem pa imel tudi en komplet electricov. so mi bile pa se bolj vsec pneumatic, pa tudi technic so bile ful fajn
te zdajsnje (bionicles al kako ze) se mi pa zdijo cist brezvezne. vse dobis ze nekaj sestavljeno, pa kosi so cudni, ne mores glih kar nekaj svojega sestavit. saj sem videl, da imajo tudi navadne (star wars serije)… sam to ni to.
poleg tega mam pa bratranca, starega 8 let, ki ga legice sploh ne zanimajo. danasnja mladina samo se za racunalniki sedi
lp, M.
27.05.2007 ob 19:05
Priznam da electric in pneumatic serij ne poznam.
Sem se šla zdaj izobraževat na njihov sajt in sem ugotovila, da mi serija Bionicle absolutno ni všeč, Technicsi še vedno zgledajo fantastično, pozitivno pa me je presenetila tudi serija Creator. Je pa res, da so današnjim otrokom računalniki najbrž enostavno bližji, saj je premnogim staršem otroka lažje posaditi tja kot pa z njim sestavljati legice in puzzle, da bi otrok pridobil pozitivne izkušnje s temi stvarmi. 
27.05.2007 ob 19:43
jup
imam ful tezave, kaksna darila mu kdaj izbrati in kako se z njim ukvarjat… nazadnje sem mu kupil plasticno maketo enga letala, da bi jo skupaj sestavila… pa ga tudi to ne zanima. je vse une koscke razstavil, jih pol pogubil… ostalo pa ne vem, verjetno so stran vrgli. mi je blo kar malo bedno. men je blo npr. to ful zanimivo. sem se ukvarjal z vsemzivim
modelarstvo, sportanje (sem mislu da bi mu kaksno zogo kupil ali kaj)… pa mel sem avtocke, take za sestavljat in navadne, pa legice, pa transformerje; vsec mi je blo tudi puzzle sestavljat, pa itak se milijon stvari. al pa kaksna fajn knjiga… lahko tudi kaksna otroska enciklopedija. pa bral sem miki mustre, mikijeve zabavnike. njemu so pa poleg racunalnikov samo se neke karte yugioh (al nekaj) zanimive. pa mali ze ful surfa po netu.
ma…
mal sem se razpisal. k bi rad malo pomagal, ga zainteresiral za kaksno zadevo, pa se pol pred vsakimi prazniki sekiram. bo ze.
lp, M.