Časi so se spremenili in mi z njimi…
Objavil Sunshine, dne 27.05.2007
Ali po latinsko: Tempora mutantur et nos mutamur in illis. Najdeno na allmighty Wikipediji. Kot sem že omenila v prejšnjem postu, sem se včeraj podala na praznovanje dedkove (po očetovi strani) 80-letnice. Po dolgih letih smo bili na kupu zbrani vsi vnuki, oba sinova in moja dedek in babica. Nazadnje se je to zgodilo na premieri avtorske monodrame mojega očeta, a še takrat ni bilo časa in priložnosti za druženje. 
Zdaj je bila in z začudenjem, zanimanjem, kančkom žalosti in nekaj več veselja sem opazovala dogajanje in ljudi okoli sebe, ter ugotovila da so se praktično VSI popolnoma spremenili. Aja, danes že v naprej vem, da bom dolga. 
Moja babica je bila izobražena ženska, omikana, vedno se je imela za aristokratinjo (ne po poreklu, ampak po obnašanju in odnosu). Bila je visoka in lepa, imela je za tiste čase kar ugledno pisarniško delo, bila je amaterska igralka, ki so jo vsi oboževali in kovali z zvezde. Moj dedek je Dalmatinec, brez izobrazbe, nikoli se ni naučil čisto pravilno govoriti slovensko (še vedno prav simpatično razlaga da je pomio, naredo, posesao…). Delal je v martinarni v železarni na tri izmene, po službi pa je pešačil od Jesenic do Bleda in od vrat do vrat spraševal, če kdo želi fotografiranje.
Ona je bila kultivirana in uglajena, a hkrati prevzetna in žaljiva. Že od vsega začetka je dedka poniževala in dajala v nič. Dedek je bil preprost, neuk, bolestno šparoven in nič kaj omikan, a hkrati priden kot mravlja in dober kot kruh. Naučil se je preslišati marsikaj in razviti najmočnejše živce na tem svetu. Danes je dedek čil in zdrav, tako fizično kot mentalno. Šali se, hodi peš do trgovine in tovori nazaj cele kile sadja, še vedno na občini fotografira poroke (kot že celo življenje), babici lota očala, ko jih že milijontič poleži, zabija na dvorišču količke okoli mladih dreves, popravlja stikala… Počasi je celo nehal spravljati papir v katerega je bil zavit kruh in ga na kose narezanega uporabljati kot wc papir. Tudi posušen kuli že zna vreči stran. 
Še vedno pa ima 3 kleti, nabasane robe z Dinosa; od stetoskopa, merilca za krvni tlak, stotin polomljenih okvirjev za očala, izvijačev, nešteto matic, vijakov in žebljev, vsaj ducat nedelujočih stenskih ur in še in še.
Babica? Ona je samo še groteska. Vse bolj se mi zdi, da je človeško potrpljenje kot en velik vrč. Ko vanj pade kapljica, se ne zgodi nič posebnega, le malo vzvalovi površina. A ko pride voda do roba, pomeni vsaka nova kapljica hkrati tudi eno čez rob. In kapljica v tem primeru predstavlja njeno tečnobo, zlobo, pametovanje, užaljenost, poniževanje… Toliko časa se je nabiralo, da imamo vsi nično toleranco in nobena stvar ne gre več mimo preslišana. Stara je in betežna, a se vseeno nekaj trudi z make upom, barvo za lase in lakom za nohte (ker ona je pa ja fina dama), kar iz nje naredi bizarno pojavo. Cele dneve razlaga samo o svojih boleznih in monolog vedno otvori s stavkom “ah, saj o tem raje sploh ne bom govorila”, mi pa ji ne verjamemo več. Baje tuli od bolečin, a vozička ne mara, ker “raje crkne, kot da bi bila kripl”. Pri vsakem vstajanju teatralno stoka, a pri osmih mladih ljudeh ona stokrat trpeče vstane brez razloga in ne da bi vedela kam hoče, ter uporablja eno samo berglo, v drugi pa drži mobitel.
Ob naročeni torti in rezerviranem kosilu v restavraciji je ona cel dopoldan buzerirala dedka, naj gre v trgovino po pecivo. Ko je končno šel in smo vmes prišli mi je rekla da mu je “že stokrat rekla, da prihajamo ob pol 11h, a se z njim ne da nič zmeniti”. V trgovini ni bilo signala na njegovem mobitelu in ona vsem priobči da soseda pa “ni preponosna, da bi nosila slušni aparat, njega mora pa vedno vsaj sedemkrat poklicati, ker ima telefon vedno kar v žepu”. Ko smo odpirali darila, je šla surlasta na balkon na cigareto. Ko smo mu čestitali je komentirala da se njega vsaj kdo spomni. Ko smo ji rekli, da lahko praznujemo doma in bomo prinesli hrano, če ne more z nami ven, je rekla da bo že nekako. Ko smo se odpravljali ven (seveda brez nje) je trpeče rekla: “Ah, saj vem, da se boste imeli brez mene še lepše”.
Sinova sta do nje nestrpna in ji danes povesta da ubija okolico in da je nemogoča. Vnuki nočemo več hoditi na obiske. Ko se z dedkom skregata, se on umakne v spalnico in zapre vrata, a pride težit za njim. Gre v otroško sobo in zapre za sabo vrata in pride za njim. Se obleče in gre ven, pa je ogenj v strehi, ker bi se njej lahko vmes kaj zgodilo. Zakaj, zakaj je narava to tako uredila? Zakaj zna biti starost tako grda? Zakaj mora to prenašati človek, ki je celo življenje garal kot vprežna živina, ki nas je vnuke znal po dolge ure čohati po hrbtu, nas voditi na sprehode ob Savo, se na Trim stezi vesiti po lijanah kot Tarzan le zato, da nas je slišal se prešerno smejati.
Moj stric je bil včasih ravno tak pametnjakovič kot njegova mama. Sodelavci so se ga izogibali, ljudem se je zdel neprijeten. Njegova partnerka je bila zlobna in ta grda, ker je razdrla družino. Danes sta nova človeka. Ona še vedno čedna, simpatična, nasmejana, ljubeča in marljiva. On duhovit, zabaven, družaben in neznansko prijeten. Starejši bratranec je bil družinski genij, vsi so ga kovali v zvezde. V šoli je briljiral, zmagoval na tekmovanjih v logiki in matematiki, bil virtuoz na klavirju. Potem se je vpisal na ugleden faks, ker se je to od njega pričakovalo - in pogorel. Se je prepisal na drug faks, ki mu baje bolj leži in počaaasi paca. Dela nekaj preko študenta, poredil se je, punce ni videti da bi ga kaj obletavale (in tudi fantje ne - da mi ne bo kdo poočital pristranskosti). Nič ne rečem, še vedno je brihten, možgani mu delajo sto na uro, a izgleda, da se je v življenju izgubil.
Mlajša bratranec in sestrična sta bila svoje čase razvajena, s polno ritjo vsega. Zdaj oba delata šolo brez problema. Sestrična je čedna, da sem kar usta pozabila zapreti, poleg gimnazije se ukvarja še z baletom, je prijazna, vljudna, simpatična. Pravi cukr! Mlajši bratranec je postal pravi lepotec. Poleg tega z odliko polaga izpite na zelo zahtevnem faksu, kmalu bo imel zadnji izpit, jeseni namerava že diplomirati, že zdaj pa so mu ponudili mesto asistenta. S punco sta skupaj že precej let in še vedno jima je lepo.
In potem je tu moj oče. V petek opoldne je poklical po štirih mesecih in vprašal, če pridem v soboto(!) zjutraj na praznovanje. Med solzami je rekel, da je bil vmes večkrat v Ljubljani, a se me ni upal poklicati. Pravi, da bo zdaj uredil svoje obveznosti, ki mu že leta visijo nad glavo kot Demoklejev meč in da bo zdaj vse drugače. Pravi, da pride konec tedna v Ljubljano k meni, jaz pa si ne upam verjeti. Vem, da bom z vsakim dnem postajala bolj nestrpna v upanju, da bo vsaj tokrat držal besedo. Ali pa, da mi bo vsaj dal vedeti da sem v njegovih mislih in me bo obvestil ko spet ne bo utegnil priti. Želim si svojega očeta nazaj, a do sedaj niso pomagale ne prošnje, prepričevanje, razlage. Ne morem si pomagati, a vsakič znova upam…
Se bo spremenil tudi on?
27.05.2007 ob 20:37
Podobnega dedka sem imela sama. In poročen je bil z žensko podobno tvoji babici. (nanašam se na karakter). Še zdaj mi ni jasno, kako jo je trpel vse življenje. Ko je umrl, smo vsi jokali za njim. Ona je umrla takoj zatem. Za njo skor nihče ni jokal.
Takih “patoloških” zvez je veliko in velikokrat mi ni jasno, kaj jih drži skupaj. Moja starša sodita prav tako v to kategorijo… oče je fural patriarhat, nadrejenost, zlivanje jeze na druge, žalitve in podobno in to počne še danes. Mami pa… vse to mirno prenaša. Pravi, da se je navadila. Da je ne gane. Dolgo časa sem potrebovala, da sem to sprejela. Pa vseeno me še zdaj kdaj prime, ko pridem na obisk in mu povem svoje. Sama namreč teh njegovih lastnosti nisem tolerirala.
Odnosi so res nekaj zapletenega
27.05.2007 ob 20:42
Super zapis! Res sem vesel, da si ga objavila. Tudi zato, da vidim, da moja družina ni nič drugačna od tvoje. Razlike so detajli, a široki zarisi ostanejo enaki! Žlahta strana plahta…
Vsi starci se začnejo obnašati kot otroci in njihove največje značilnosti udarijo ven še veliko bolj kot v času življenja. Bojim se kakšen bom na starost jaz…
Upanje umira zadnje, mi stalno govori Cmoko. Jaz pa dodam še to: manj kot pričakuješ bolj boš presenečena nad vsako lepo stvarjo, ki se ti bo dogodila… :objem:
27.05.2007 ob 21:07
@ Morska: Tudi jaz se sprašujem, kako zdrži. Ko smo se šele odpravljali tja, je eden od sinov rekel: “Ko bo umrla, za njo ne bom mogel jokati”. In moja prva reakcija je bila v stilu: “Joj, kako grozno, kako lahko to rečeš”, takoj za tem pa sem si morala priznati, da sem jaz na istem. Vedno večkrat opažam kako nas zaznamujejo družbene norme, kako v nas poteka boj, ker čutimo nekaj, kar se baje ne sme.
Veš, da ti ob smrti ne bo žal, a vsi ti dopovedujejo, da moraš sorodnike imeti rad, da je starejše treba spoštovati.
V manjši meri kot pri tvojih starših, so vzorci prisotni tudi pri mojih. Očimu se ne sme ugovarjati, on ima vedno prav, ko se razburi zna žaliti in tuliti in vedno so vsega krivi drugi. Res je sicer, da je to relativno redko in da so vmes obdobja, ko sem imata zelo lepo, a vseeno… Tudi jaz se čudim in tudi moja mama pravi, da je ne gane, da gre mimo nje, ker ve da to iz njega govori jeza, ko se bo pomiril bo pa vse cool. In vedno se moram držati nazaj, da ga v takem besnilu ne napadem in ne vprašam če je padel na glavo, če se zaveda da se obnaša kot razvajen otročaj in če je normalen da tako dela z mojo mamo. A sem tiho, ker so to njene zadeve, ker bi situacijo najbrž še poslabšala, ker sem enostavno drugačna in ne razumem in ker je moja mama kljub vsemu dovolj močna, da bi temu naredila konec, če bi jo motilo tako kot moti mene.
27.05.2007 ob 21:14
@ Ambala: Hvala!
Priznam, da me je bilo malo strah o tem pisati. Da sem potiho pričakovala zgražanje in obsojanje, da lahko tako pišem o svoji babici. 
In dejansko tudi sama včasih z razumom poskušam zaukazati kako naj čutim, a ne gre. Z žlahto zna dejansko biti križ.
Kar ti razlaga Cmoko je zelo resnično. A mnogo lažje v teoriji kot v praksi. Ali njemu uspeva živeti v skladu s tem? Jaz se bojim, da ne znam živeti brez pričakovanj. Potihem računam, da oče pride in bom poskušala imeti tiste dni čas, da lahko priletim ko pokliče. Kar vsekakor ni v redu in ni ok življenje dati on-hold za nekoga. A hkrati bi bilo še slabše, če bi enostavno sprejela vse plane rekoč “sam je kriv, kaj pa ni prej sporočil” in spustila možnost, da poklepetava po 4 mesecih. Zato bom naredila ta prvo, a hkrati to pomeni da bom pričakovala in bila razočarana, če se pričakovanja ne bodo uresničila. Ampak… što ne ubije, jača.
P.S. Hvaležno sprejemam objemček!
27.05.2007 ob 21:22
Lepo zapisano.
27.05.2007 ob 21:30
uffff…sem pri tebi pred meseci brala, da oče obljublja, da bo prišel in ga potem ni?
Močno ti privoščim, da se je res spremenil in da niso še vedno vse zgolj obljube.
Super zapis. Zelo odkrit. Kaj pa ti? Kako si se spremenila ti?
27.05.2007 ob 21:44
Lepo napisano … vsaka druzina ima take “bisere”
Problem je da je vedno pri takih ljudeh potreben nekdo ki se bo, kot pravi Morska “Navadil” ter da ga “ne gane”.
Moje mnenje je da se ni treba “navajati” na nic. Obkroziti se z ljudmi poleg katerih se dobro pocutis, in iz svojega kroga izlociti tiste ki so na nek nacin paraziti. Tudi ce je partner ali sorodnik. Moje telo je samo moje in moja glava je samo moja, in nisem dolzan nobenemu nicesar. S tistim v katerega druzbi se bom pocutil prijetno, kateri mi bo prinesel pozitivne in lepe obcutke bom ostal, tiste ki pa v vsaki stvari vidijo samo slabo bom pa se izogibal, tudi po ceno da na koncu ostanem sam - a ni koneckoncev biti sam, kot pa si na hrbet zvezati utez ki te bo davila in vlekla dokler ne crknes?
Ljudje se prevec bojijo da ne bodo na koncu “ostali sami”, in za to zrtvujejo leta zivljenja in na kupe zivcev … na koncu pa itak vsak od nas ostane sam.
27.05.2007 ob 21:49
Miha: res je, kar praviš. Bojijo se, da bodo ostali sami. So pač generacija, ki so jim na veliko govorili, da je ločitev nekaj hujšega kot umor in da je zakon nekaj, kar traja večno.
Pa tudi to je, da so pari veliko žrtvovali na začetku skupnega življenja in potem nekako mislijo, da tega pa ne morejo razdreti. Pa po mojem tudi mislijo, da si v teh letih ne bodo mogli najti drugega partnerja. Če sploh kdaj pomislijo na opcijo razhajanja.
Včasih moramo sprejeti tudi tisto, kar nam osebno ni všeč, ker so se za to odločile odrasle osebe. Pa čeprav bi jim najraje “odprli oči”, da vidijo tako kot vidimo mi.
27.05.2007 ob 21:50
hmm…
prvi vtis: ful si se odprla. sicer meni se zdis, kot roman na plazi, kjer je veter obrnil liste nekam… malo naprej, malo nazaj… in zdaj berem tole. nekje v sredini, verjetno.
drugi vtis: prav imas. lepo je brati pisanje, ki je napisano tako brez zadrzkov. ne vem ali si sama se enkrat prebrala, predno si stisnila gumb za objavo, ali ne - kakrsnakoli cenzura bi pisanje poslabsala. in jest (kakor tudi ostali verjetno) te nikakor ne mislim obsojati zaradi takih misli o babici.
dedek in babica. moje mnenje je, da so ljudje (kot tvoj dedek), ki dejansko potrebujejo takega cloveka (kot tvoja babica), ki jih stalno “je*ejo v glavo”, da furajo skozi zivljenje. tudi pri raznih kolegih in prijatlih opazam taksne kombinacije - ko je nekdo mocnejsi ravno na podrocju, kjer je drugi sibak. morda pa se mi vse to samo zdi in je le moj izgovor za take primere.
gotovo pa drzi, da imajo dalmatinci nekaj v sebi - gotovo tisti lezerni nacin zivljenja vpliva na karakter.
pri meni… tudi moja babica je bila bolj “ukazovalna” do dedka; sicer nikoli zaljivo, a vseeno; dedek je bil nekoliko starejsi in na koncu res ni bil prevec pri moceh.
na njegovem pogrebu sem nazadnje zares jokal; se zdaj se vcasih sprehodim na grob… in kaksno receva… no… on bolj poslusa. ma ja, res ga pogresam. dvomim, da bom babico toliko.
ne vem, kaksen odnos imas z ostalimi bliznjimi… morda bi bilo dobro, da bi brali tvoj blog.
lp, M.
27.05.2007 ob 22:42
Morska: Po moje je stvar v tem da se ljudje spreminjamo, in nekdo ki ga spoznas danes in ti je zaradi dolocenih stvari vsec, ni nujno da bo ostal tak tudi cez 10 ali vec let, pa tudi ti se nejverjetneje spremenis. Ce se oba spreminjata skupaj, vse gre ok, je lahko skupen preostanek zivljenja cudovit, ce pa oba zivljenje spremeni na razlicne nacine in v razlicne smeri, pa je po moje skoda 10 ali vec lepih let okronati z 20+ let ne vec tako lepih ali pa prav nasprotno. Cena je previsoka … 10 let srece ne odtehta 20 let nesrece.
Treba je v takih primerih po moje iti naprej, in si zopet iskati partnera ki ti ustreza - nikoli ne ves … lahko zadanes takega s katerim ti bo pa 30 let fajn.
Res je, da bolj so ljudje materialno povezani (hisa, finance, ipd.), je odlocitev tezja, ampak po moje bi nas bolj moralo biti strah preziveti enih 20 let nesrecni, kot pa se vecini ali pa vsemu odpovedati in zaceti znova od nule.
Se pa strinjam da je starejsim, ki so odrasli v enih drugih casih, taka stvar nepojmljiva ali pa zelo dalec od razumevanja. Zadnjic sem se pogovarjal s prijateljico ki se je locila od moza po 20ih letih zakona, ker ni vec slo, in ni bilo podobno zakonu, pa ji je njena lastna mati povedala nekaj v stilu “saj ves kaksen je tvoj oce, pa sem se nekako navadila”.
27.05.2007 ob 23:11
@ Sunshine: Pravzaprav je to eden tvojih najboljših postov.
Če se spomnim mojega dedka (pokojni) in babice (naslednji mesec praznuje 90 let)se spomnim enega prizora, ki se je odigral vsakodnevno. Svoje absolventsko leto sem preživljal doma; živeli smo skupaj in dedek je bil precej bolan in oslabel, sicer še na nogah ampak ni mogel biti brez pomoči in nadzora. In vsak dan je babica skuhala kosilo za njega, ki se je hranil popolnoma vegetirjansko inj je jedel juhe, grise, kaše ipd. In vsak dan je protestiral, ker mu je dala preveč na krožnik; pa mu ona reče “kar ne boš pojedel pusti na krožniku!” nakar on jezno odgovori “saj nisem kaka zagrebška k***a, da bi puščal na krožniku”—prepir se je nadaljeval dokler mu ni vzela vsaj ene žličke s krožnika in to je bilo dovolj. In ta prizor se je odigral vsakodnevno. Svoje dni je on precej popival, sicer ni bil nasilen vendar so prepiri bili vsakodnevno na sporedu in ponavadi se je končalo tako, da je grozil s samomorom, ki pa so v njegovi družini bili pogosti….
Kar hočem povedati je to, da kar se nam danes zdi v odnosih nesprejemljivo in bi marsikdo naredil konec, je starejša generacija prenašala, ker razpad zakona tudi družbeno ni bil sprejemljiv. Sicer poa je včasih težko napraviti konec, poznam celo punco, ki je prekinila dobro razvijajočo zvezo in nazaj spustila moža, očeta svojih otrok s katerim sta zaradi pogostih skokov čez plot…
28.05.2007 ob 00:34
Kako si to lepo napisala! Pravo doživetje. Tako simpatična in pametna družina… Glede spreminjanja pa - spreminjamo se, a samo na slabše. Mladi ljudje ne, dokler se izobražujejo in delajo na sebi. Takoj pa, ko nehaš in ko prideš v neke tirnice in “zaspiš”, gre samo navzdol. Potem gre za avtomatizem, ki lahko traja 50 let ali pa sto. Nekdo je nekje rekel, da je treba vsak dan (vsak dan!) dve uri in pol študirati, se učiti, brati.
lp
28.05.2007 ob 04:59
Zelo lep in zanimiv zapis.
Če konec tedna očeta spet ne bo, te pa jaz vabim na kakšen dolg romantičen sprehod, kjer se bom potrudil, da boš na očeta in babico čisto pozabila.
Iz mojih izkušenj opazovanja ljudi okoli sebe, ti lahko povem, da bo oče zares imel čas, šele takrat ko mu boš dala kakšnega vnuka.
Kljub dežju se imej karseda lepo.
28.05.2007 ob 10:19
Guglam za nekaj tretjega in odprem tale link povsem nepricakovano…zacnem brati…in evo se nekaj mojih misli na sitne babice…
Neuresnicene zelje/cilji, bolecina/bolezen in predvsem nezmoznost cloveka, da bi se soocil z svojimi morda za vedno izgubljenimi ‘iluzijami’ so lahko stvari, ki naredijo mnoge posameznike ‘grenke’ sitneze. In ta nezadovoljnost samih s seboj se potem odraza v njihovi tecnobi, pretirani uzaljenosti, in ostalih atributih, ki jih pripisujes svoji babici. V starosti postanejo taksni ljudje le se nezadovoljnejsi in na to ‘opozarjajo’ svoje bljiznje ali pa tudi sirso okolico, odvisno od tega koga vse krivijo za svoje slabo pocutje. Mislim, da se taksni osebki niti niso nikoli poglobil vase oz. se vprasali zakaj so nezadovoljni. Dovolj jim je, da so nasli krivce za svoje neprijetno pocutje zunaj sebe. Morda zato, ker jih je v resnici strah soociti se samim s sabo, ki bi lahko imel za posledico ranjen ponos ali se kaj hujsega kot naprimer realizacija, da so prizadeli najbolj prav tiste, ki trdijo, da jih imajo najrajsi.
Odgovor za njihovo ‘neprijaznost’ je lahko tudi v mentalnem neravnovesju, kot recimo depresiji in podobnem. Ce te res zanima zakaj je tvoja babica taksna kot je se bos morala pa malo bolj potruditi, kot si se s tem ’spisom’ za neznance. Morda jo lahko celo direktno vprasas zakaj je tako nezadovljna s svojim zivljenjem in, ce ji je vseeno, da ti mislis o njej tako kot mislis?…iskrenost skupaj s SPOSTOVANJEM, ki zeli pomagati in ne obsojati je lahko le pozitivna - ce ne za drugega, za tistega, ki jo izrazi.
Btw, lahko je imeti nekoga rad kadar je nasmejan, misli in zivi kot odobravas ti po svoji zivljenski presoji - a veliko tezje je nekomu polepsati dan, ko morda tvoj nasmeh ne zna sprejeti kot darilo, kar tudi je… Ej, morda tvoj dedek cuti tako
28.05.2007 ob 10:24
Ps: Se oproscam za slovnicne napake, ki jih zal ne morem vec popraviti. Upam, da je vseeno dovolj citljivo
28.05.2007 ob 11:46
Jah, Cmoko je en čuden človek, zato da imam tako rad. Večinoma je njegova filozofija (za katero sam ne ve) delat veliko in pridno in kar pride pride. Jaz nisem tak. Jaz gradim gradove v oblakih, snemam filme… Potem sem razočaran. Tako te, draga Sunshine zelo dobro razumem in tudi to, kako je težko vsakič ko si znova razočaran spet obuditi upanje.
Enostavno se moramo sprijazniti, da določeni ljudje, pa če jih imamo še tako radi, enostavno nimajo korajže. In je ne bodo imeli nikoli. Jih ne bomo spremenili… Kar ne pomeni, da jih ne smemo imeti radi.
Ne boj se čustev. Če so prava ti jih nihče ne bo mogel oporekati!
28.05.2007 ob 13:19
Hm, sama sem prepričana, da ima vsak pravico pričakovati določeno raven spodobnega obnašanja tudi od svojih sorodnikov, in če tega ni, bi si lahko vsaj mirne duše priznali, da nam nekdo gre na živce. Meni se življenje zdi absolutno prekratko, da bi ga zapravljala s tečkami po prepričanju in tega me pač ni sram.
Je pa res (kot pravi Miha), da v starosti čedalje bolj (lahko) udarjajo ven razni psihološki “pojavi”, ki človeka naredijo še bolj napornega. Hkrati je res, da so nekateri ljudje enostavno celo življenje takšni, in če se jim nobeden ne upre (kar se ponavadi ne dogaja, tudi ker ima marsikdo še kaj drugega za početi v lajfu, kot vso svojo pozornost posvečati osebnostno vpadljivim), pač takšni ostanejo. Res je nekako tudi, da pri tvoji babici gre za generacijo, ki jo le s težkim srcem analiziramo do konca in ji očitamo vse živo - njihovo življenje bi znalo biti veliko bolj naporno (vojna itd.) kot naše, hkrati tudi debate o osebnostih in vse kar spada zraven mogoče niso tako običajne kot dandanes. Sama sem neusmiljena šele z generacijo njihovih otrok…
Drugače pa razmišljam podobno kot Ambala: tudi sama imam raje poleg sebe nekoga s posebnostmi, ki ni nujno, da dandanes veljajo za pozitivne lastnosti - važno je, da jih lahko sprejemam brez preveč cirkusa, da torej pašejo k moji osebnosti ali so mi celo ljube. Osebnostni fašizem mi pač gre na jetra. Če pa nekoga res ne maram, potem sploh ni važno, a je moja družina ali ne: ne vem, zakaj bi zapravljala čas za takšne oz. oni zame!
28.05.2007 ob 15:29
@ Sunshine:
“@ Morska: Tudi jaz se sprašujem, kako zdrži. Ko smo se šele odpravljali tja, je eden od sinov rekel: “Ko bo umrla, za njo ne bom mogel jokati”. In moja prva reakcija je bila v stilu: “Joj, kako grozno, kako lahko to rečeš”, takoj za tem pa sem si morala priznati, da sem jaz na istem. Vedno večkrat opažam kako nas zaznamujejo družbene norme, kako v nas poteka boj, ker čutimo nekaj, kar se baje ne sme. Veš, da ti ob smrti ne bo žal, a vsi ti dopovedujejo, da moraš sorodnike imeti rad, da je starejše treba spoštovati. ”
Sonči - ena sama je resnica, vodilo, ki se ga splača držat. Vendar šele potem, ko si premislil svoje ravnanje, dojemanje in pri sebi utemeljil svoja življenska načela;
Bodi zvest.
Zvest sebi, svojim občutkom, svojim prepričanjem. Drugim itak ne moreš biti, vsaj ne vedno.
Napisano leti na duh sestavka, sploh na zgoraj citirano. NI potrebno jokati za ljudmi, ki ti joka spontano ne povzročijo s svojo smrtjo, ni potrebno imeti rad nikogar, ki ga nimaš sam od sebe že rad - in predvsem ni potrebno čutit, tako kot “naj bi se”.
Vse kar je potrebno, no vljudno, je nekaj osnovnega spoštovanja do drugih. Naj živijo kakor so si izbrali. In naša naloga ni, da jih sodimo in jim o tem ev. še govorimo.
Mojih 5 dkg filozofije za danes…
28.05.2007 ob 15:32
Še nekaj za zraven:
No naša vloga… mogoče (sigurno) je kdaj na mestu komu pokazati ogledalo. To ja.
Želel sem le reči, da se to naredi nekajkrat - vsakič nima smisla. Če ljudje ne dojamejo… pač ne dojamejo. In veliko jih ne.
28.05.2007 ob 15:42
Okrepitev neprijetnih karakternih lastnosti v starosti je lahko posledica sprememb v možganih zaradi kakšne starostne bolezni, npr. zaradi neopaženega raka. Žal se bo to najverjetneje pokazalo šele v obdukciji.
28.05.2007 ob 19:06
@ Blazz: Hvala!
@ Mojcas: Ja, jaz sem o tem pisala. Tudi jaz si želim, da bi se stvari med nama uredile, a mislim, da je zdaj žogica pri njem. Gotovo bom v prihodnjem tednu vsaj omenila kako se je končalo. Malo bolj prosim definiraj v kakšnih pogledih te zanimajo moje spremembe. V odnosu do očeta, babice, na splošno? Nekaj sem na temo spreminjanja že pisala tule.
@ Miha: Ne morem reči drugega kot “kapo dol”! Sama sem precej selektivna pri izbiranju svoje družbe, saj se mi res zdi škoda vsakega pokvarjenega dneva, če že v naprej veš, da te nekdo živcira, jezi, prizadane… Čemu se temu namerno izpostavljati, če veš da brez tega ne gre? Ok, poskusiš in upaš, da bosta našla skupni jezik, se sporazumela, morda spremenila. A če ne gre, je treba narediti radikalen rez in oditi stran. Tudi (ali predvsem) od strupenih bivših, staršev, prijateljev, sorodnikov.
A Slovenci imamo tukaj en velik problem - družina je svetinja in boh ne daj kaj reči čez njo. Nekaj let nazaj sem brala na med.over.net zgodbo ženske, ki ni videla več druge rešitve zase kot da prekine absolutno VSE stike s svojima staršema, ki sta jo dolga leta spravljala ob živce, jo dajala v nič, ji povzročala resne psihične težave, ki živita v čisto drugem svetu… In potem se je usulo nanjo! Da ju mora sprejeti taka kot sta, jima oprostiti, ju razumeti in ju imeti rada ker sta ji podarila življenje!
28.05.2007 ob 19:22
@ Morska: Res je, da več kot vložiš v zvezo, več ob razhodu “vržeš stran”. A to, kar se izgubi je otipljivo, realno, tisto kar pridobiš pa abstraktno, neotipljivo, negotovo in nekje v prihodnosti. Preteklost ljudje lahko občutijo in ovrednotijo, razlike med tem ali se zjutraj zbudiš z nasmehom ali z muko v srcu, ali te partner spoštuje in upošteva ali pa te obratne reči “ne ganejo” več pa ne! In tako se je lažje odločati na podlagi tistega, kar si znaš predstavljati - in to je preteklost.
@ Mitja: Res je… skačem sem in tja. V preteklost, malo v sedanjost in malo v prihodnost. Imam odlično razvito sposobnost asociacij in tako nikoli ne vem v katero smer me bo zapeljal kak popolnoma nepričakovan dogodek.
In teh je pri meni veliko. 
Pisanje sem sicer prebrala in popravljala (slovnične napake) šele po objavi.
Zdi se mi, da pri mojem dedku ni toliko to, da bi rabil “je*anje v glavo”, ampak to, da ni videl druge možnosti. Konec koncev je dolga leta poslušal, da je niko in ništa, neizobražen in preprost. In eno je dopolnjevanje močnejšega tam, kjer je drugi šibak. Čisto druga stvar pa je poniževanje, žaljenje, razvrednotenje človeka. Sožalje zaradi dedka! Iz tvojih toplih besed je čutiti, da si ga imel res rad. Jaz pa sem se odločila, da bom šla sedaj večkrat na obisk dokler je še živ in ga odpeljala vsaj na pizzo, tortico ali kremšnito na Bled ven iz tistega pekla. Da se bo človek lahko malo zluftal, izpovedal, se nasmejal in sprostil.
28.05.2007 ob 19:32
@ Rx170: Hvala za pohvale! Res si nisem mislila, da bo tale zapis doživel tak odziv. Zanimivo mi je, da sem ob branju tvoje zgodbe najprej pomislila, da je vse skupaj prav simpatično. Se pač bockata in pričkata, a se vse skupaj poleže. A razumsko gledano vem, da je nočna mora, če doživljaš vsak dan isto in nepotrebno “dramo”. Res je, ljudje smo že po defaultu nagnjeni k temu, da izhajamo iz sebe. Močnejši in bolj odločni ne razumemo kako nekdo vendar že ne odide, tisti drugi pa se čudijo, kako lahko vržemo puško v koruzo, ko pa je za “ljubezen” (namenoma je v oklepajih) vredna vsaka žrtev.
Tudi sama poznam nekaj parov, ki ostajajo skupaj iz meni popolnoma nepojmljivih razlogov. Ne koncu sem prišla do tega: “Povej mi česa si želiš. Če si želiš, da zvezo uredita, se bom tega veselila s tabo. Če želiš prekiniti ti bom dajala moč in podporo, da boš odšel. V vsakem primeru pa ti bom stala ob strani, ker si moj prijatelj.”
@ Dajana: Izpostavila si zelo zanimivo stvar. Pri mojih starih staršev to sicer ne drži; ona je reševala križanke, brala knjige, gledala dokumentarne oddaje, on pa cele dneve “samo” brkljal po ropotiji. Zdaj ona propada, on pa cveti. V splošnem pa se s teboj popolnoma strinjam. Izjemno pomembno je ohranjati prožne možgane in sama podzavestno težim v družbo ljudi, ki so radovedni, zvedavi, vedoželjni in ki se radi učijo.
28.05.2007 ob 19:44
@ Maj: Upam, da ne bom izzvenela nesramna, a malček si brcnil v temo. Sprehod ne more biti romantičen, če do človeka ne čutim naklonjenosti in ti si mi zaenkrat zgolj ime na zaslonu. Na očeta in babico pa po svoje tudi ne želim pozabiti, čeprav boli. To je moje življenje, včasih lepše, včasih grše, vse to me je izoblikovalo. Okrog očeta, vnuka in časa bi pa lahko stavila.
Jaz menim, da se motiš. Če bo stvari uredil pri sebi, bo imel čas zdaj in potem. Če bodo ostala stvari nerazčiščene, pa bo imel slabo vest takrat prav tako kot jo ima zdaj.
@ AB: S prvim delom tvojega pisanja se absolutno strinjam. Dejstvo je, da tovrstne anomalije izhajajo iz človekovih notranjih neurejenih stanj in da se z leti pogosto potencirajo (če prej ne odpravi vzroka nezadovoljstva, nesreče, bolečine…). Lahko ti zagotovim tudi to, da se moja babica ni nikoli poglobila vase in se vprašala zakaj je večno nezadovoljna. Ker ona sploh ne vidi problema. Njej se zdi utemeljeno, da viha nos nad dedkom, če pa je ona toliko boljša. Ne ve, da je zoprna in tečna, ker je prepričana da ga more disciplinirati, oštevati in vzgajati. Morda sem krivična, a mene mnogo manj kot to, zakaj je moja babica takšna, skrbi to, zakaj mora moj dedek to kasirati. Pomoč pride na vrsto šele tam, ko človek spozna, da ima problem. Ona (še) ni na tej stopnji. Sem včasih poskušala reševati ljudi, za katere sem vedela da imajo težave, oni pa ne. Ni se obneslo. Gledali so me kot tele v nova vrata. Zakaj bi se oni spreminjali, če pa so ja vsega vsega krivi drugi? P.S. Raven tvojega pisanja je bila popolnoma zadovoljiva.
28.05.2007 ob 20:39
@ Ambala: Se ti zdi, da ima Cmoko morda lepše življenje kot midva sanjača? Da je manjkrat razočaran, prizadet? Morda bi ga morala vprašati, kako se pride do tja. Če je vedno tako razmišljal ali ga je kaj pripravilo do tega.
@ Alcessa: Tudi zate “kapo dol!” Sploh ne vem kaj naj še dodam razen tega, da se 100% strinjam. Sama večkrat komu povem kaj neprijetnega, ker vem da se večina ostalih tega izogiba, sama pa presodim da mu lahko kvečjemu koristi, če to sliši. Če je nekdo naporen in zoprn in tečen, bo to slej kot prej tudi zvedel. Ne želim da bi postalo moje življenje naporno zaradi tega, ker bi se mu večno smehljala in se hkrati morala izmišljevati nešteto izgovorov in opravičil, da ubežim njegovi družbi. Tudi jaz imam rada ljudi s svojimi fintami, ki jih pač lahko vzamem v zakup. Če so preveč grozne bo vsak dan nočna mora, omahljivega in medlega človeka pa tudi ne želim.
@ Rok-11: Lepo si povedal.
Ni prav človeka namenoma prizadeti, zato se je bolje umakniti. In čutiti kot čutiš je čisto v redu. Priznam, da me včasih ugrizne črviček slabe vesti (kot recimo tokrat) a na koncu si vedno “dovolim” svoja čustva. Si rečem, da tako pač čutim in da moram ubogati sebe. Btw, kje se da pa nabaviti še kakih 5 dkg tvoje filozofije? 
@ Denis: Tudi to je lahko ena od razlag. Dejstvo je, da je zdravje ne služi najbolje in da je že dolga leta na precej močnih tabletah. A to je razlaga, ne pa opravičilo. Tudi če to veš, ni njeno obnašanje nič lažje za prenašati, za dedka pa nič manj naporno in boleče.
28.05.2007 ob 20:39
Ufff, hvala vsem za komentarje.
Ste me pa kar namatrali, ampak zdaj sem prišla spet na tekoče. 
28.05.2007 ob 21:04
Super post. Me veseli, da si se potrudila s tako obsežnim zapisom
29.05.2007 ob 06:15
Za pico
grem stavit, da se bo oče povsem spremenil ko bo dobil vnuka/vnukinjo.
Recimo moj stric je svoje tri otroke spodil od hiše že pred 20 letom starosti in ni hotel niti slišati več zanje.
Sedaj ima pa eden izmed njegovih otrok, otroke in ploščo je obrnil za 100%.
Kar naenkrat je iz “navadne barabe” postal zlati očka, govori samo še o vnukih in kako priden in sposoben je ta njegov sin, ki je bil še pred letom navadna zguba.
Pa takih primerov ti samo iz bližnje okolice naštejem cel kup.
Nekateri starši enostavno začnejo spoštovati svoje otroke, šele ko jim ti dajo vnuke.
Ni mi jasno zakaj, ampak žal tako je.
Romantičen sprehod je pa res malce prehuda beseda, zato jo spreminjam in te vabim na prijeten sprehod
Sva si v marsičem zelo podobna in tako nama tem za klepet nikoli ne bi zmanjkalo, samo še vreme bi bilo treba naročiti:-)
Lepo se imej še naprej:)
29.05.2007 ob 12:00
fajn, da si se potrudila vsakemu tako obsirno odpisat
saj tisto “je*anje v glavo” ni misljeno kot dopolnjevanje sibkosti (ker tudi to je seveda priporocljivo med partnerjema). to sem mislil kot primer, ko… nekdo rabi nekoga zraven, ki je mocnejsi in ga povsem nadvlada (podoben primer so zenske, ki zivijo s pijanci, in sploh ne pomislijo, da bi se morda odselile). s tem pa pocasi tudi tisti “mocnejsi” vse bolj preizkusa meje… in scasom postane zaljiv/nasilen/zadircen.
morda ima vecina slovencev res se nekje v zavesti (podzavesti??) to druzbeno in moralno prepricanje, da je zakon med moskim in zensko svet in nedotakljiv in da se ga mora vzdrzevati za vsako ceno. no… to je pomoje zgreseno razmisljanje. ce neka veza ocitno ne gre, se ne splaca vztrajati, ker ne trpi le eden, ampak oba. boljse zakljucit in zaceti znova, ceprav je vcasih tezko.
lp, M.
btw: a na med.over tudi sodelujes?
29.05.2007 ob 13:09
No, vidim, da imaš same brihtne bralce bloga, ki znajo podajat kvalitetne komentarje… in ker sem se našel v marsikaterem od njih, ne bom ponavljal že napisanega.
Kljub temu, da se je tvoja babica precej spremenila na stara leta, me zanima kakšna je bila, ko sta se z dedkom spoznala. To je precej pomemben faktor.
Prav tako vsi vemo, da stari starši v svojih letih nimajo možnosti za “nove začetke”. Navsezadnje resnično verjamejo, da imajo le še drug drugega in da bodo “preživotarili” še tistih nekaj let, ki so jim ostala. Groza jih je, da bi le-te preživeli v samoti.
Ne poznam sicer tvoje babice, na podlagi posta pa je težko dajat zaključke… Možno je, da je tvoja babica (glede na to kako je živela v mladosti in s čim se je vse ukvarjala) imela drugačne načrte za svoje življenje… ti načrti so se, bodisi zaradi dedka, bodisi zaradi česa drugega, spremenili… in razvila se je zakoreninjena zagrenjenost, ki se sprošča na nedolžne v njeni neposredni okolici.
Ja, mislim, da bi bilo zanimivo pogledat v glavo takim ljudem in dobiti par odgovorov… kaj veš… morda bi vsakega krepko presenetili.
@ AB: Btw, zelo dober komentar.
31.05.2007 ob 03:42
Super post! Res lepo in zanimivo pišeš. Veliko zanimivih tem si odprla ali pa jih zgolj nakazala… Sem z malo zamude naletel na tvoj post ampak, ker je tema nekako brezčasna, naj dodam par gramov filozofije moje malenkosti…
Nekateri si pač bolj kot drugi upamo priznati (in dopustiti), da smo sanjači. Jaz si ne predstavljam življenja brez pričakovanj, sanj, upanja,… Ob tem vem, da sem bil in še mnogokrat bom prizadet, a tudi vem, da sem in bom za to tudi mnogokrat nagrajen. Vprašanje je samo ali, koliko in pri čem je kdo pripravljen tvegati in ali smo za tveganje in posledice pripravljeni prevzeti odgovornost… Pri vsem tem pa moramo biti pošteni in iskreni do sebe ter zvesti svojim vrednotam in načelom. Če ti uspe, spiš mirno. Takrat loviš sanje… Ko ti ne uspe, ni mirnega spanca. Takrat sanje (more) lovijo tebe. Vse je zgolj stvar odločitve…
Btw. se mi zelo dopade tvoja odločitev, da boš več uživala v družbi tvojega dedka… Have fun!
PS: Bled in ne Blet 
31.05.2007 ob 21:06
@ Kašpar: Mene pa, da si ga prebral in da ti je bil zanimiv!
@ Maj: Spet mi za podkrepitev svojih tez nasuvaš neke popolnoma irelavantne primere. Tvoj stric je otroke spodil in ni želel več slišati zanje. Moj oče je bil dolga leta super oče in tudi ko so se najini stiki zreducirali je vedno rad slišal, videl ali prebral kaj o meni. Pravzaprav me je vedno koval v zvezde in idealiziral tudi takrat, ko ni bil ravno na tekočem z dogajanjem v mojem življenju.
Za sprehod (tak ali drugačen) pa se ti zahvaljujem, a ga hkrati vljudno zavračam. Občutek imam, da imava skupnega mnogo manj, ko bi si ti to želel. Predvsem pa mi je zgolj tvoja beseda, da imava veliko skupnega mnogo premalo. Slepo ne verjamem ničemur in nikomur in najprej boš moral doseči to, da me bo srečanje s tabo sploh začelo mikati. Zaenkrat si le ime na ekranu…
@ Mitja: Če se vi potrudite meni dati obširen in argumentiran feedback, je najmanj kar lahko naredim to, da se vam potrudim odgovoriti.
Sploh zato, ker dejansko cenim svoje bralstvo in sem precej ponosna da se na mojem blogu lahko prebere zrele, utemeljene in zanimive komentarje, ne pa puhlega, primitivnega, enostavčnega prepucavanja. Torej hvala vsem!
Dejansko se strinjam, da določeni ljudje rabijo nadvlado, nekoga ki bo usmerjal njihovo življenje in skoraj mislil namesto njih (partnerka mojega biološkega očeta je že taka). Problem je le v tem, da se mi upira ta ideja v povezavi z mojim dedkom. Očitno sem tukaj tako močno vpletena, da prevlada emocionalna komponenta in ne racionalna in tako mi hodijo po glavi le razne kategorične trditve tipa “ne, on pa ne” in “on pa že ni tak”, čeprav se razumsko zavedam da je to opcija enako verjetna kot vsaka druga.
Lahko bi se reklo, da tega enostavno ne želim sprejeti/verjeti. 
:oops:
Glede vztrajanja v zgrešenih zvezah se pa itak lahko le ponovno v popolnosti strinjam s tabo.
In ne, na med.over.net ne sodelujem, le občasno grem tja zapraviti nekaj časa. 
31.05.2007 ob 21:22
@ zokys: Imaš zelo prav in zato sem se jim v prejšnjem komentarju vsem iskreno zahvalila. Nič čudnega, da rada pišem blog.
O moji babici “u ranim godinama” sem nekaj že pisala, a očitno ne dovolj nazorno. Ona je bila od nekdaj fina, visoka in malček pametnjakoviška.
(Okej, to lahko rečem za njuna zgodnja skupna leta, ne vem pa skoraj nič o tem kakšna je bila ko sta se spoznala.) A vse do pred parimi leti je bilo to še v tistem obsegu, ko človek nekako zadevo še pogoltne. Ko se da reči “ah, ona taka pač je” in gre skozi eno uho notri, skozi drugo pa ven. Zdaj pa to absolutno ni več mogoče, saj je tega vedno več, je vedno bolj intenzivno in vedno bolj iz trte zvito. 
:(
Moja mami mi je omenila, ko sem se o tem pogovarjala z njo, da je bila pri moji babici huda, huda revščina in nagnusen verski fanatizem, tako da ji je bilo najbolj bistveno da čimprej gre od doma. Moj dedek je bil v pravih letih, čeden in je prišel fotografirat v njihovo hišo in zgleda je bil “good enough” zanjo za njen primarni cilj - iti od doma. Potem je kmalu prišla nosečnost, sinova in od tam naprej skupno životarjenje.
@ Rok: Hvala in dobrodošel na mojem playgroundu.
Lepo da nas je več sanjačev. Mislim da je nagnjenost k sanjam vsaj malo tudi povezana s subjektivnim dojemanjem neuspeha in razočaranja. Nekatere to spravi tako iz tira in se tega tako panično bojijo, da se sanjam nekako spontano odpovejo (ali jih omejijo). Trial and error sistem. Si pač reče: “Če bom visoko letal me bo padec bolel bolj, kot sem sposoben prenesti.” Tudi meni so razočaranja in neuspehi neprijetni in negativni, a jaz si recimo rečem: “Karkoli bo, vem da bom preživela. Sem močna in bom že šla nekako čez to.” In zato najbrž upam upati. 
Aja, hvala za Blet. Grem popraviti. 
31.05.2007 ob 21:29
Lahko bi malo dodala, pripopala kakšno slikico in že bi imela knjigo, ki bi jo številni radi brali. Dobro pišeš in zanimivo.
31.05.2007 ob 22:35
@ Dajana: Hehe, to mi pa niti na pamet še ni nikoli padlo.
Me veseli, da se ti moje pisanje zdi dovolj kvalitetno in zanimivo celo za knjigo, a meni je trenutno moje (ne)vsakdanje, ne-pretenciozno in anonimno življenje preveč všeč, da bi ga ogrožala s čim takim. 
31.05.2007 ob 23:05
Rokson = Rok, v vednost… samo še en dokaz kako se stvari spreminjajo in mi z njimi…
In to se je, se mi zdi, na nek način zgodilo tudi tvoji babici. Žal življenje piše tudi tovrstne zgodbe… 
Ja, tale tvoj playground, ki me je enostavno pritegnil. Se z veseljem podpišem pod Zokysovo mnenje!
Se strinjam s teboj. Razočranja znajo bit ubijalci sanj. In potem se vse to nalaga in na koncu se manifestira v zagrenjenosti, ki se prepogosto spreobrača v jezo na svet okoli sebe in posledično martretiranje okolice s preobremenjenostjo s samim seboj. In tu se potem človek vrti v začaranem krogu…
1.06.2007 ob 04:49
Sončica življenje je zelo čudno in po svoje ga ravno to dela najbolj zanimivega.
Tudi sam sem se nekaj časa ukvarjal s podobnimi mislimi in se recimo spraševal kako je mogla moja mami dobiti takega butla,…
Bolj kot se poglabljaš v take stvari bolj te glava boli in vedno več vprašanj imaš.
Sam sem z leti spoznal to, da je najbolje pustiti življenje tako kot je in se nikjer prav nič vmešavati, ker nikjer ne dosežeš učinka kot si ga želiš ampak ponavadi celo ravno nasprotnega.
Vsak od nas ima svoje življenje in če ni več otrok ter je zdrav mora že sam vedeti kaj mu najbolj ustreza in zakaj.
Marsikaj za zunanjega opazovalca zgleda drugače kot je pa v resnici.
Tvoj dedek je imel babico očitno zelo rad, babica ga pa tudi ni sovražila in tako sta se vzela.
Dedek je očitno izpolnil svoje cilje, ki jih očitno tudi ni imel prav visokih.
Babici pa se očitno njene sanje niso v celoti izpolnile, ker je imela najbrž previsoke cilje, hkrati s tem je najbrž razmišljala tudi o tem kaj vse je zamudila v življenju, ker je bila taka trapa, da je vzela prvega, ki je prišel mimo, morda vidi tudi kakšno znanko iz otroštva, ki ji gre še bolje in jo boli še to,…
Cel kup vzrokov jo je pripeljalo do stanja v kakršnem je in v bistvu je to še najtežje zanjo samo.
Dedek jo ima pa še vedno rad še vedno obuja spomine kako mu je bilo vsaj sprva z njo lepo še vedno e, da se je s poroko zaobljubil, da bo z njo v dobrem in slabem in zato se je s tem enostavno sprijaznil.
Zate je tisto nerganje obupno, njemu se pa najbrž zdi povsem normalno in se s tem sploh ne obremenjuje. Čez en uho mu gre not čez drugega pa ven.
Po moje bi ga še najbolj motilo ravno to, da bi se nekdo vtikal ga prigovarjal, da naj babico pošlje nekam,….
Enostavno on se je temu tako zelo prilagodil, da mu bi bilo vse kar je drugače nenormalno.
Za očeta pa kot sedaj šele vidim se je s tvojo mamo očitno ločil(upam, da ni kaj hujega) in začel novo življenje do katerega ima vso pravico.
Njegovi partnerki očitno nisi najbolj simpatična in ona ne tebi, zato je žal postavljen pred dilemo ti ali ona.
Ker si odrasla misli, da ga ne potrebuješ in zato se je odločil raje za svojo partnerko s katero živi in bo živel, ker jo ima očitno rad in zato se z njo noče kregati po nepotrebnem.
Kar pomisli kako bi se počutila sama, če bi bila v njenih letih tvoj moški bi se pa več ukvarjal s svojo hčerko do katere ti ne bi čutila ničesar kot pa bi se ukvarjal s teboj.
Skratka oče ima zelo posesivno žensko, ki ga hoče samo zase in ga noče deliti z nobeno drugo, oče pa brez nje ne more in zato se ji v celoti podreja. Mu pa ni lahko a vseeno mu ženska s katero živi, seksa,… pomeni več .
Povrhu ga pa še spominjaš na bivšo ženo in zato so mu stiki s tabo najbrž še bolj boleči in se zanje še težje odloči.
Vsekakor te ima rad in vsako leto se ti bo posvečal bolj, ker bo na stara leta vedno bolj rabil stik s tabo.
Predvidevam pa, da bo želel vse kar je zamudil pri tebi nadoknaditi pri vnukih.
V glavnem sprijazni se, da tako pač je in da bo vsako spreminjanje obstoječega stanja ti prineslo več težav kot koristi, zato se raje posveti sebi in da bo tvoje življenje takšno kot si ga želiš ob tem pa počni stvari v katerih uživaš, da si napolniš baterije.
Lepo se imej.
1.06.2007 ob 08:41
@ Rokson: Čestitke za nov blog še tukaj!
Moji babici se je žal zgodilo, da je nesrečna že od rojstva. Njena reva in versko fanatična družina je bila vse prej kot spodbudno okolje in na tako slabih temeljih potem težko zgradiš kaj lepega. 
In očitno je neka kronična zagrenjenost in obupano iskanje pozornosti res vir teh motenj v obnašanju. To vse razumem, a ko vsaj moj dedek ne bi kasiral tega.
@ Maj: Samo ti pa res vse veš…
NIČ ni tako kot si napisal. Mojemu dedku dol visi za zaobljube ob poroki in lepih spominov za obujati ima malo ali nič. Še najbolj sfaljena pa je trditev, da je njemu situacija normalna in da se ne obremenjuje. Človek je priznal, da je že razmišljal o samomoru. Pri osemdesetih letih!!! Dejstvo je, da moja babica brez njega ne more preživeti. Fizično ne more preživeti. Sama se ne more obleči, rabi pomoč za iti na wc, ne more stati dovolj časa skupaj, da bi si skuhala…
Tudi zgodba z mojim očetom je popolnoma drugačna. S partnerko mojega očeta sem se cca. 15 let fajn razumela. Do točke, ko je hotela mojo mamo prenesti naokoli zaradi denarja. Od takrat naprej ne želim imeti z njo nobenih stikov, ker se mi zdi podel človek. Ne vem kako je z njene strani, a moj oče je že dolgo nima več rad. Direktno mi je povedal, da med njima ni več ljubezni, naklonjenosti in da je vse skupaj le še navada. Pogosto se kregata, večkrat se je že začasno odselil, a pravi da pri teh letih pač ne bo življenja začenjal na novo.
1.06.2007 ob 10:22
sunshine - tega, da dedek ne bi kasiral očitno ne moreš povsem preprečit. Vem, je težko gledat, ko se to dogaja ljudem, ki jih imaš rad (se mi pri hiši dogaja ena variacija na to temo
). Lahko pa stvar ublažiš oz. spreminjaš po malem. In tukaj si, po mojem mnenju, s tem, da več časa preživiš z njim, na pravi poti. Pa tudi karakterno in v glavi se mi zdi, da imaš zadevo “lepo pošlihtane”…
Kar se pa očeta tiče, pa mislim, da je na njemu samem, da spozna kdo mu kaj pomeni in pa, da zbere pogum, ter si kljub nasprotovanju partnerke vzame nekaj čas zate. Seveda je pa tu vprašanje, če se ona ne boji za denar (glede na to, da to izvirni greh v vajinem odnosu)… No, poleg tega se pa tvoj oče morda s tem skriva pred neprijetnimi vprašanji na katere še sam ne ve odgovora ali pa mu je težko priznati zmote… Ah, ta žlahta. Včasih jo je trena hladno ignorirat. Takrat se jim morda posveti, da nisi samo po sebi umeven in spremenijo odnos…
1.06.2007 ob 13:13
@ Rok: Točno to je problem; da mi je mučno opazovati sranje, ki ga babica zliva dedku na glavo.
Saj štekam da je bila od nekdaj nergava, da sta se navadila, da je bilo včasih nepojmljivo iti narazen itd. Samo ko zadeve opazujem first-hand, me pa popade sveta jeza. Kar natulila bi oba kot majhna froca, pa vem da ne smem. 
Z mojim očetom pa mislim da je takole (poudarjam da samo mislim, ker eksplicitnega odgovora od njega še nikoli nisem dobila): njegova partnerka dvomim da kaj nasprotuje stikom z mano. Mislim, da je krivo predvsem dvoje; dejstvo da mi že sto let dolguje preživnino in s tem povezana slaba vest ter apatija in nezadovoljstvo v njegovem partnerskem odnosu zaradi katerega beži v delo, se zaposli do vratu in potem deloma “pozabi” še na stike z mano. Ali imam prav ali ne bom morda kmalu ugotovila če bo res poštimal finance in me potem z lažjim srcem poklical in obiskal. Če to ne bo pomagalo, potem sem očitno brcnila v kamen in bom tuhtala naprej.
1.06.2007 ob 15:04
zanimivo kako nas znajo najbližji, tisti, ki nam največ pomenijo, najbolj razkuriti… pa to vemo, a jim vseeno rata… grrrr
kar se pa tvojega očeta tiče, bi pa jaz stavil na vest… tu se postavlja tudi vprašanje kaj tebi pomenijo nerešene finance med vama (racionalno in emocionalno). Če sta to zadevo sposobna ločit od ostalih, potem lahko z enim pogovorom in voljo to uredita. Midva z bratom sva se tako npr. sposobna “fightat” za poslovne zadeve potem se pa obrneva za 180° in se mirno pomeniva o privat zadeva. No, včasih tudi ne znese. Ampak verjetnost, da znese, je iz leta v leto večja…
1.06.2007 ob 17:20
@ Rokson: Ker vidim, da si vzameš kar nekaj časa za odgovore si boš morda vzel še trenutek da si prebereš kar sem že napisala o mojem očetu. To, da mi dolguje denar on sam še najbolje ve in o tem sploh ni debate. Dejstvo je, da sem mu že velikokrat povedala, da naj pokliče kljub temu, da naj vpraša kako sem, kaj počnem in če sem zdrava in da se o takih stvareh lahko pogovarjava tudi če mi dolguje denar. In vsakič znova reče da ve, da se strinja in da bo vse drugače. Da bo prišel na klepet magari samo za eno urico, da bo poklical samo da me sliši. Na koncu pa je vsakič znova tako, da ima slabo vest sploh dvigniti telefon ali se oglasiti, saj ima občutek da mora spet razlagati zakaj že 613-tič ni uredil stvari, za katere je rekel da jih bo uredil eno leto nazaj. Zato tudi polagam toliko upanja v to, da se tokrat res prikaže (s tem denarjem) in da bo od te točke naprej z lahkim srcem dvignil telefon vsakič, ko bo službeno v Ljubljani in rekel: “Kako si? Imaš čas za en sladoled?”
15.06.2007 ob 16:42
Da ne bom izpadel takšen lurker,kot pravi Buba Švabe, bom še malo razpredal ob tvojih temah.Kolikor vem, sta tvoja babica in oče igralka.Babica je igrala celo v večih filmih-sicer pred več leti.
Večkrat sem se spraševal,kako takšni ljudje funkcionirajo v privatnem življenju. Kako ločijo igro od resničnega življenja? Mislim, da nekateri igrajo celo življenje,tako,da težko ločiš kdaj ne igrajo. Ko študirajo vloge se v večji ali manjši meri poistovetijo z vlogo,ki jo igrajo, zato se ne čudim težavam , ki ob tem nastanejo. Mislim, da je to zelo težak poklic. Učiti se vloge na pamet bi približno primerjal s piflanjem v šoli na pamet. Razlika bi rekel je le v tem, da se običajni smrtniki učimo tako do nekega 25leta(v povprečju),oni drugi pa do upokojitve.Nekateri še dlje.
Pri mojih starših je bilo kar precej igre (posebej pri mami- oba sta že pokojna). Mama , sicer ni bila nobena poklicna igralka, vendar bi si zaslužila kakšno nagrado za amatersko igranje. Znala je biti tako prepričljiva, da ji je on vedno podlegel. Problem pa se je pojavil, ko je prišla starost in je mama postajala dementna. Ne moreš si predstavljati, kaj je iz tega nastalo. Dokler je bil oče še živ, je on še nekako stvari ohranjal, da se nesoglasja niso preveč razširila. Po njegovi smrti pa so stvari postale neobvladljive. Zanimivo, da je očetu “podstrešje” delovalo prav do smrti in je bilo telo tisto , ki je odpovedalo.
15.06.2007 ob 18:47
@ Igor: Moja babica ni igrala v filmih, zgolj v gledališču, moj oče pa tudi v nekaj filmih. Priznam, da jaz nikoli nisem imela občutka, da bi učenje vlog na pamet imelo enak efekt tudi na privatno življenje. Konec koncev se enkrat uči vloge starčka, drugič pijanca, tretjič uradnika, četrtič morilca… Mi je žal, da bi si tvoja mama zaslužila nagrado za amatersko igranje. Nekako si predstavljam, da je moralo biti to prav mučno. Dementnost pa (se bojim) počasi doleteva tudi mojo babico. In če je temu tako, nas čakajo samo še hujše scene…
15.06.2007 ob 21:31
Naj ti povem , da je moj source web in tam to pač piše. Je pa res, da si bila ti v tistem času še majhna in verjamem, da tega ne veš. Jaz nisem gledal nobenega od teh štirih filmov(vsaj mislim ,da nisem) Sicer ti pa predlagam, da če se pogovarjava o “škatljivih” zadevah, da greva raje na zasebna sporočila, da razčistiva kdo je v zmoti. Moj email imaš. Jaz za tvojega ispred let tudi še vem, čeprav ne vem ali še deluje- nisem nikoli pisaril. Obljubim ti,da ne bom razkril noben podatek,ki ga ti ne bi dala v javnost.
Glede učenja vlog, bi pa rekel tako: za vlogo se igralec verjetno uči cca 2-3 mesece +-1 mesec(nisem strokovnjak za to,vendar če veš koliko predstav en igralec odigra na sezono bi to lahko bilo nekaj takega). To pa je kar dolga doba in v tem času se pač v večji ali manjši meri poistoveti z vlogo.
No zdaj pa malo za šalo razmisli, kako bi igralec funkcioniral ,če bi dopoldan v eni predstavi igral morilca, popoldan pa v drugi pijanca. Moje mišljenje je,da je to težko.Čeprav je verjetno tudi res, da se vsemu človek privadi, le čustva težko izključiš.
16.06.2007 ob 17:07
@ Igor: Tole je bilo najprej zanimivo, potem zabavno, zdaj pa le še scary.
O dejstvih iz življenja mojih sorodnikov ne mislim razpravljati, ne glede na to ali se motim ali ne. O pogledih in stališčih pa rada debatiram, če je debata na nivoju.
16.06.2007 ob 19:45
Prosim oprosti, če si tako razumela.
29.08.2007 ob 18:24
Nice…
[URL=http://suzuki-df50.porschewallpapers.cn/discount-mercedes-part.htm#] discount mercedes part [/URL]
http://suzuki-df50.porschewallpapers.cn/discount-mercedes-part.htm discount mercedes part
[URL=http://www.porschewallpapers.cn/1999-honda-atv.htm#] 1999 honda atv [/URL]
http://www.porschewallpapers.cn/1999-honda-atv.htm 1999 honda atv
[URL=http://hummer-alpha.porschewallpapers.cn/co-2-car-design.htm#] co 2 car design [/URL]
http://hummer-alpha.porschewallpapers.cn/co-2-car-design.htm co 2 car design
[URL=http://honda-gxc120.porschewallpapers.cn/indy-car-standings.htm#] indy car standings [/URL]
http://honda-gxc120.porschewallpapers.cn/indy-car-standings.htm indy car standings
[URL=http://honda-srbija.porschewallpapers.cn/models-of-1939-cadillac-lasalle.htm#] models of 1939 cadillac lasalle [/URL]
http://honda-srbija.porschewallpapers.cn/models-of-1939-cadillac-lasalle.htm models of 1939 cadillac lasalle