Človeške mimoze
Objavil Sunshine, dne 30.06.2007
Pa sem le prišla tudi do tega posta. Čaka me že vse od Blogresa (ja, ja, kmalu bo en mesec od tega 
). Tam se je imelo zgoditi za moje pojme izjemno zanimivo predavanje Dejvija Kolarja (skoraj 40 min, odsvetujem tistim na počasnih povezavah) o pravnih vprašanjih za blogerje. Prezentacijo si lahko pogledate na Slideshare-u. Razčistili smo nekaj precej pomembnih dilem. Content providerji SMO odgovorni za vsebino, v kolikor imamo nad njo nadzor in odločamo o objavi ali umiku. Če nadzora nimamo, odgovarja “lastnik”, t.j. tisti, ki nadzor ima (recimo ponudnik gostovanja). Komentator opcije nadzora v večini nima in zato smo mi pravno odgovorni za njihove umotvore. Odgovornosti nas ne odreši niti disclamer tipa “mnenja komentatorjev niso nujno enaka mnenju avtorja in zanje ne odgovarja”.
Bottom line… ponudnik vsebin polno odgovarja za vsebine, ponudnik gostovanja pa le od trenutka ko zve za protipravno dejavnost. Pravno za vsebino lahko odgovarjamo na področjih osebnih, tajnih in zaupnih podatkov, poslovnih in poklicnih skrivnosti, davčnih in statističnih tajnosti, vodenja uradnih postopkov, intelektualne lastnine, informacij javnega značaja ter dobrega imena in časti (razžalitev, klevetanje, obrekovanje). Večina stvari mi je jasnih, kost v grlu pa se mi zatakne pri zadnji postavki - dobro ime in čast in ostale pritikline. Najbrž ste ob vtisih z Blogresa že kje prebrali pikro pripombo, da je absolutno varno pisati samo o vremenu - nikakor pa ne tudi o vremenkotih. 
Pa bom opisala malce bolj natančno kje me čevelj žuli…
Vse bolj dobivam občutek, da okrog nas kot gobe po dežju poganjajo pacienti, ki jim jaz pravim kar (človeške) mimoze. Tip ljudi, ki grozijo s tožbami že samo če jih grdo pogledaš. Okrog tega varovanja osebnih podatkov se dela taka fama, da mi gre že kar na kozlanje. Odgovornost okrog tega, odgovornost okrog onega, kje pa je pri vsem tem odgovornost tistega, ki neko dejanje naredi?!? Ste vedeli, da moramo po novem informacijski pooblaščenki prijaviti vsako ušivo bazo osebnih podatkov? Sporočiti moraš katere podatke zbiraš, za kaj jih uporabljaš, kako skrbiš za njihovo varnost itd. In to celo za tako intuitivne zadeve kot je zbirka podatkov o zaposlenih v podjetju (kako naj bi jim že nakazovali plače brez informacij o imenu, priimku, davčni, transakcijskem računu???).
In tako pridemo do absurda, da je baje Pirano s svojo akcijo objavljanja slik moronov, ki parkirajo na kolesarskih stezah, kršil zakon o varovanju osebnih podatkov. In to kljub temu, da je registrska tablica vezana na avto, ne na osebo in kljub temu, da je ves čas vsem na očeh. Baje celo ne smemo javno objaviti IP-ja kakšnega bedaka, ki nam serje na glavo. Super ne? Nas lahko tik tak zvlečejo pred sodnika, namesto da bi se v prvi vrsti zamislili nad tem, da so sankcij potrebni najprej tisti, ki napačno parkirajo ali težijo pod iluzijo anonimnosti. Kaj nam torej ostane da zaščitimo sebe? Je cilj res to, da za vsako figo vlagamo prijave na policijo, namesto da bi lahko zadevo legalno rešili z mehkimi prijemi??
In nato pridemo do famoznega dobrega imena in časti. In tukaj se absurdi šele začenjajo… Dejvi je povedal (verjamem, da se vam ne bo dalo vsem gledati celega predavanja), da se je zgodil primer, ko je bila neka ženska prijateljica noči (kurba po domače - on je moral biti politično korekten 
). Sama je povedala, da je prijateljica noči. Ko pa je nekdo to zapisal, jih je dobil po prstih. Kretenizem delux, če mene vprašate. In tu je tudi Guštijev zloglasni zapis o “mali Ani”. Zanimivo pri vsej stvari je, da je Ana Jud res bila na koncertu o katerem piše Gušti, res je bila par z njegovim dotičnim prijateljem, res sta živela skupaj in res ga je načevljala. A je vseeno dosegla umik objave in tožila Guštija in Direkt vsakega za 50.000 €. Nato je sporni zapis secirala in objavila v svoji knjigi (poiščite datum 11. marec 2007 ob 18:50 ali ctrl+f in isklani niz “Big Foot Mame”).
In kaj zdaj? Po Dejvijevem mnenju Gušti niti ne bi uspel s tožbo okrog intelektualne lastnine, saj objave ni imel zaščitene npr. s Creative Commons licenco. Poraja se mi sledeče vprašanje; bi lahko Gušti zdaj na svojem blogu ponovno objavil svoj post v obliki citata, opremljenega z “Guštin v Jud, 200X: XY”? Citiranje po plati avtorskih pravic ni sporno, torej…? Taka rešitev bi izpadla prav smešno in zna biti, da bi celo držala vodo. 
Zakaj za vraga je toliko ljudem lažje bevskati kot prestrašeno ščene, kot pa sprejeti posledice, ki izhajajo iz njihovih preteklih dejanj??
Potem je tu še agonija Brede Smolnikar, ki so ji za osem let prepovedali izdajo knjige “Ko se tam gori olistajo breze, ker so “obskurne stare gospe, pet sestra, dve iz Združenih držav Amerike in tri iz Slovenije” (vir) v svoji knjigi prepoznale svoje starše. Motila jih je erotika med glavnima likoma!!! Drugače zgodba govori “o Slovenki Rozini, ki stopi v začetek dvajsetega stoletja kot mlado dekle, svobodno in neobremenjeno (vir)”. “Rozina preživi dve svetovni vojni, izgubi vse premoženje in ponovno začenja, pri tem pa, kar tako mimogrede, kot ona to zna in zmore, reši partizanko med drugo vojno iz zapora, reši jo s poezijo ameriških in nemških pesnikov, inventivna je in pokončna, nikomur nič dolžna, … pljune pred vaškim komunističnim odborom, ko ji ne dovolijo po drugi vojni v Ameriko. (isti vir)”
Pisateljica je morala najprej plačati 2 milijona tolarjev za škodo in sodne stroške, se tožnicam v tisku opravičiti s točno določenimi besedami, nato pa lastnoročno odstraniti svoje knjige iz vseh knjigarn in knjižnic po Sloveniji, za vsako knjigo, ki bi se znašla na polici pa plačati 50.000 SIT za vsak dan do plačila kazni, ko bi bila tam (tudi če bi jo tja recimo nastavil odvetnik tožnic). Da bi bila kazen izterljiva je sodišče “obskurne stare gospe” zapisalo kot bodoče lastnice dela ali celote pisateljičinega premoženja, kar so tudi storile in bila zapisane tako na njeno posest kot podjetje. Poleg tega je sodišče dovolilo, da se ji trga od pokojnine (povzeto po tem članku).
13. aprila 2007 je Ustavno sodišče končno v celoti razveljavilo sodbo okrajnega in višjega sodišča. Do takrat pa se je avtorica borila proti “pravnemu Absurdistanu” tako, da je izdala prestrašeno in zašifrirano knjigo Kkko ssse tttam gggori ooolistajo bbbreze in zvočni zapis pripovedke na CD-ju. Izdala je tudi knjige “Ko se tam gori ne olistajo breze« s prazninami kjerkoli bi se junaka spogledala, dotaknila, poljubila, Škilo z junaki z istimi imeni, ki so zdaj morilci, lopovi in goljufi ter duhovito knjigo Najbolj zlata dépuška pripovedka o ihanski ruralki v kateri ni črke “f” in z enakimi, a karikirani junaki in ji je na koncu dodala še faksimile sodnih spisov s procesa, zaprtega za javnost, vse skupaj pa je zvezala z vrvico in zapečatila, tako da jo je vsak bral le na lastno odgovornost. Kot prvo, če v knjigi nekoga prepoznaš to samo pomeni, da so se stvari res odvile kot napisano in pač stisni zobe in se sprijazni s tem (resnica naj bi bila dovoljena). Kot drugo pa… motila jih je erotika?!?! Hudo tragično, da se nekateri v 21. stoletju ne morejo sprijazniti s tem, da se ljudje po celem svetu - in tudi njihovi starši - pač dajejo dol.
Po predavanju sem šla do Dejvija in mi je lepo povedal, da bi T-2 mirno lahko dosegel umik moje objave o njihovi nesposobnosti, čeprav lahko vsakega od zapisanih očitkov dokažem. To danes sploh ni bistveno! Namesto da bi jih kdo prisilil da bi se zamislili nad svojim katastrofalnim delovanjem, se lahko izgovarjajo na blatenje dobrega imena, nato pa bi se šli v nedogled jajcat na sodišče. Tudi poste v katerih sem sklincala kako osebo iz mojega preteklega življenja bi morala umakniti, če se bi kdo čez njih pritožil. Pri nas (ne vem kako imajo to urejeno drugje) izražanje osebnega mnenja pač potegne ta kratko pri konfliktu z užaljenim otročajem, ki raje krivdo vali na druge, kot da bi se sprijaznil s tem, da je kaj v življenju zasral. Jaz stvari ne smem zapisati, drugemu pa ni potrebno prevzeti odgovornosti če je bil prevarant, hinavec, manipulator, lažnivec in še kaj!!!
Še malo in bomo v Ameriki, kjer zavaljeni babi ne smeš reči da je debela ampak je “a big woman”, omejenec ni neumen ampak “mentally challenged”, temnopolti človek ni črn ampak “colored”. Le zakaj se jaz ne počutim užaljeno ob vicih o blondinkah, komentarjih o babah za volanom, opazkah o kvazi intelektualcih itd. Povem lahko zakaj… Ker se v tem ne najdem, ker dojemam kot da se ne nanaša name. In če se kdo najde, ko govorijo o barabah, je ravnokar sam dokazal, da se vidi kot barabo. Občutek imam, da živim v Butalah, kjer nikomur ni potrebno sprejemati posledic svojih dejanj. Samo upam, da je bil Dejvi na predavanju zgolj pretirano paranoičen, ker drugače smo že globoko v dreku.
30.06.2007 ob 16:18
Jaz pa trdim celo, da smo bolj butasti od butalcev. In naš vsakdan to vedno znova potrdi…
Ne razumem, da ne smeš pisati o dejstvih. Razumem, da ne smeš pisati neresnic itd…samo, da ti ne smeš opisati svojih izkušenj s T-2, to mi pa ni jasno. In se mi zdi malce sporno.
In zakaj preganjajo samo tiste, ki pišejo o negativnih izkušnjah, ne pa tistih, ki hvalijo in pri tem pretiravajo in so očitno pristranski. Takšno hvaljenje je namreč neresnica. Neresnic pa ni dovoljeno uporabljati pri oglaševanju ali antioglaševanju.
Seveda ima vsak človek svobodo govora, samo ne sme je izkoristiti. In vsak ima pravico do svojega mnjenja, samo izraziti ga ne sme…
30.06.2007 ob 17:57
Težka tema in super povzetek. Te lahko malce zrajcam s par obrobnimi pripombami?
1. Predlagam, da napišeš naslednje: Kot sem zabeležila v svojem osebnem (skrivnem in nespletnem) dnevniku dne 25.06.07, citiram: “Zanimivo pri vsej stvari je … iskalni niz “Big Foot Mame”.
2. Zakon o obrekovanju vseeno poskuša zaščititi TUDI pred tem, da nekdo, ki nas ne mara (vzemimo slavni blogerski problem neke Pozicije), iz resničnih dogodkov naredi neresnične in javne in nam škodi, ali pa si izmisli kar koli še in to javno objavi. Tudi jaz sem že kdaj bila na kakšnem koncertu in se pogovarjala z osebo X, mogoče sem pozneje z njo šla še na sprehod. Vseeno nihče ne more trditi, da ve, ali in točno kaj se je intimnega dogajalo med nama. Kaj šele svoje sklepe javno objaviti. Po mojem mnenju bi ta zaščita naj veljala tudi za osebe javnega življenja. Če ne drugega, bi nam bila prihranjena Paris Hilton.
Da je nekdo z nekom živel samo zaradi denarja, je precej huda javna obtožba, še posebej, če ni dokazov. Vsaj če si predstavljamo, da bi nas osebno kdo obtožil česa takega. Po krivici. Obesila sem se izključno na tisti del zakonodaje, ki pomaga nedolžnim, ker si njegove absurdne stvari sama še predobro opisala.
3. Še eno drugo plat imam za ponuditi: v pravni državi velja, da žrtev pravice ne sme kar vzeti v svoje roke. Tako gledano je torej javno maščevanje oz. protinapad v nasprotju z zakonom. Vseeno bi bila družba, v kateri se kreativni odpor (Pirano) konča s kaznijo, neznosna. Predlagam, da začnemo uporabljati njegove fotke, ki itak govorijo zase, in jih obdamo z izmišljenimi zgodbicami, v katerih “kolesarska steza” ne nastopa…
30.06.2007 ob 21:37
Tukaj si ga pa pomoje v določenih delih malce brcnila v temo.
Se strinjam, da zakon o varstvu osebnih podatkov lahko pripelje do absurdov, ampak do tega lahko pripelje vsak zakon v mejnih primerih.
Poleg tega različni zakoni izhajajo iz različnih velikokrat nasprotujočih si izhodišč (svoboda govora - nacionalna varnost, pravica do informiranosti - pravica do zasebnosti) tako, da so konflikti že vnaprej zagotovljeni.
Različne družbe posvečajo različno pomembnost vsakemu od teh izhodišč in na podlagi teh se izoblikujejo različna ravnovesja.
Vsako od mejnih vprašanj je možnost, da se to ravnovesje malo premakne ali na novo definira, vendar prepustimo to sodiščem (Vem da nimamo precedenčnega prava, je sodna praksa še vedno pomembna).
V primeru primeru Brede Smolnikar je (hvala bogu) na najvišji instanci prišlo do pravilnega zaključka (po mojem osebnem mnenju).
V primeru Ane Jud je z začasno odločbo preprečilo nadaljnjo možnost nastanka škode, o samem primeru pa še ni odločalo. Če predpostavimo, da javno mnenje nima nobene povezave z resničnostjo kakšnega dogodka, je to edina prava odločitev, saj prepreči potencialno še večjo škodo. Upravičenost začasne odločbe (in kasneje tudi rezultat sodbe) pač ne more biti odvisna od inteligentnosti oz. moralnih načel tožnice (hvala bogu).
Kar se tiče zasebnosti ljudi, katere opisuješ na svojem blogu (podobnega greha sem seveda kriv tudi jaz in verjetno večina blogerjev) mora biti ščitena. Če se bodo prepoznali ter si ne želijo biti tako razgaljeni na spletu, imajo po mojem mnenju vso pravico, da dosežejo da te zapise umakneš oz. jih narediš nedostopne javnosti. Le-tako se lahko prepreči širjenje neresnic oz. težko preverljivih dejstev. Saj veš, vsakdo vidi dogodke različno in kakorkoli se trudiš biti objektivna, še vedno je to le tvoj pogled.
Vsekakor pa to, da mora podjetje prijaviti zbirko osebnih podatkov, ni neumnost.
V državi, kjer se ljudje ne obremenjuje s povezovanjem različnih podatkovnih baz, ki se odvija ter močjo, ki jo dobi upravljajec (ponavadi sicer država) je informacijska pooblaščenka ena izmed redkih oseb, ki na to opozarja, za kar bi ji morali biti vsi hvaležni (btw. ZVOP-1 mi je požrl kar nekaj dni, ko sem pripravljal dokumentacijo za podjetje v katerem delam). Če bi bile lahko katere zbirke že v zakonu dovoljene in jih ne bi bilo potrebno prijavljati, pa je druga zgodba (Vsekakor se mi zdi smiselno, da vsaj tiste z le tistimi podatki, ki jih podjetje potrebuje za poročanje državi). Osebni podatki so ravno zaradi razširjenosti podatkovnih baz tako občutljivi za zlorabo, kar je nevarnost, ki se je večina ne zaveda.
V primeru, da se naše mnenje razlikuje od mnenja zakonodajalca pa imamo še vedno možnost, ki jo tudi v Sloveniji še premalo izkoriščamo. Reče se ji civilna družba. Splet in blogi nam dajo idealno možnost, da se enako misleči povežejo ter s skupnim glasom poskušajo vplivati na zakonodajalca.
Se je pa v tem primeru potrebno zavedati, da imamo ljudje različne poglede in v primeru, ko si del manjšine ti ostane le, da druge poizkušaš prepričati v pravilnost v svojega pogleda ter tako postaneš del večine.
V primeru “objavljanja slik moronov” moram reči, da je to verjetno spet mejni primer (IMHO). V primeru, da pride do odločanja na sodišču tako blogerju ostane le, da zagovarja svoj pogled, kar bi bilo dobro za celotno skupnost in Slovenijo nasplošno. Ker pa je to lahko kar “drag špas” bi bilo seveda smiselno razmisliti, da mu pomagamo ostali blogerji. Vsekakor bi za te primere bilo smiselno, da se blogerji organiziramo (morda lahko k temu pomaga društvo, ki se je že enkrat omenjalo).
P.S. Naj še povem, da nisem pravnik, tako da se opravičujem za napake v izrazoslovju ter da me v tem trenutku boli glava in se zaradi tega kje nisem izrazil najbolj jasno
30.06.2007 ob 22:25
Se mi zdi, da je problem, ki ga omenjaš precej pod vplivom splošnega ozračja v državi, kjer se sme povedat vedno manj in je dovoljeno vedno manj. Po drugi strani pa so zakoni o ščiti osebnih podatkov to, da ne more kdo iz same zlobe objaviti o tebi popolnoma vsega: kolk si mela matematko v 3 razredu OŠ ali pa kolk si zaslužila preko SŠ lansko poletje…
Ne morem pa verjet, da se je kaj takega kot se je zgodilo Bredi Smolnikar dejansko pripetilo. To je sramota nad sramotami!
1.07.2007 ob 11:45
Sem bolj preletel, ker sem v časovni stiski trenutno. Res smo vsak dan bližje ameriki. Že tista fora, ko je folk na prešercu “lupčkal” citroena in se folku sploh ni zdelo čudno. Mislim WTF, kje mate ponos, kje mate glavo… Folk bi moral mal poslat v vzhodne države, da bi vidl, kaj je težk življenje, ker so očitno že pozabil…
1.07.2007 ob 13:11
@ Mojcas: Dejstva bi bila najverjetneje okej, če bi jaz pisala v alinejah v stilu v petek poslala faks, uro kasneje poklicala če so ga prejeli, ponedeljek ponovno klicala, torek ponovno klicala, prosili so, če lahko faks pošljem še tretjič, ker ga ne najdejo…
Jaz pa sem zadeve pisala malce bolj slikovito. Že v naslovu sem napisala da jih nominiram za najbolj nesposobno firmo leta. Se pa bojim, da bi tudi v primeru pisanja v prvem stilu lahko dosegli umik objave in bi šele mnogo kasneje (beri: v Sloveniji to pomeni čez 15 let) z velikanskimi stroški na sodišču dokazovali ali jih to res utemeljeno blati ali ne.
Drugače pa zanimivo razmišljanje o preganjanju neutemeljenega hvaljenja. Priznam, da ob pisanju na to nisem pomislila, je pa vsekakor tudi stvar za obširne debate.
@ Alcessa: Hvala!
Ti me pa itak vedno smeš zrajcati. Če me tudi zmoreš, je pa druga stvar. 
Prve točke ne štekam pol posto.
Prosim za razlago, ker sem zgleda sloooow. 
Ko pridemo do neresnic in podtikanj, mi je zadeva kristalno jasna in neproblematična. Težave imam s problematiziranjem resnice in preobčutljivostjo ljudi. V obeh primerih pa temu po mojem mnenju botruje pomanjkanje samokritičnosti in nesposobnost spopadanja s preteklostjo. 
Okej, nihče ne more kar na pamet govoriti in/ali objaviti kaj se je dogajalo med tabo in tvojim so-sprehajalcem. Ampak a je situacija res enaka tudi če mu tvoj so-sprehajalec sam pove kaj se je med vama dogajalo? Si potem enako “kriv”?
Žrtev naj pravice ne bi vzela v roke zato, ker naj bi za njeno zaščito poskrbela država z različnimi mehanizmi. Problem je “samo” v tem, da pri nas pravna država praktično ne funkcionira, da je ljudi pustila na cedilu in da bi marsikdo enostavno počutil bedasto v čakanju in nastavljanju še drugega lica. Ambrus je bil tipičen primer tega, ko je zatajila pravna država in ni zaščitila prebivalcev in so kasneje le-ti sami vzeli pravico v svoje roke. Sicer na nesprejemljiv način, a so dosegli tisto (svojo varnost) kar bi jim morala zagotoviti država, pa jim ni.
Priznam, da sem tukaj morda marsikomu nerazumljivo pragmatična. Ko zapremo morilca, posiljevalca, lopova, se nihče ne sekira ker mu kršimo pravico do svobode gibanja. V trenutku, ko je storil dejanje, mu to pravico lahko odrečemo. Zakaj zadeva ne funkcionira enako ko pridemo do nesposobnih podjetij in gnilih ljudi. Zakaj takrat ne moremo reči “slabo si delal, zdaj se pač sprijazni, da bodo ljudje to javno razglašali” ali “bil si podel, žaljiv in manipulatorski, sam si si kriv če zdaj nekdo na glas reče da si podel, žaljiv in manipulatorski”.
1.07.2007 ob 13:40
@ Bežeči Norec: Strinjam se, da je umik objave pravilna odločitev v primeru da zapisano nima nobene povezave z resničnostjo. A tukaj jo ima. In to hudo veliko. Morda (oz. najverjetneje) res nisem bila najbolj jasna. Mnogo manj kot zakonska osnova za začasno odredbo umika objave, me žge moralna osnova za to. Del, ki je odvisen zgolj in samo od človeških mimoz, od ne(samo)kritičnih ljudi.
Več kot očitno je, da zakonska podlaga za zaščito obstaja. Če drugega ne, pa za primere objave laži in izmišljotin, ki niso sporni. Ampak zakaj za vraga si ta ženska domišlja, da ona lahko pljuva po vseh, drugi pa je ne smejo sklincati? Kako je lahko tako zaverovana sama vase? Od kje ženski, ki komunicira takole: “Ti si t.i. neuporabna inteligenca, tvoje pravo mesto bi bilo v najbolj zakotni socialistični kmetijski zadrugi, kjer bi v modrem plašču (do kolen) ob zgodnjih jutranjih urah zbiral mleko in delavcem odmerjal pičice strupa za podgane in podobne zajedavce. (vir)” jajca, da cmizdri in se dela ubogo, ko ji nekdo pove svoje?
Zakaj se debel človek buni, če sliši da je debel, hinavec če mu rečejo da je hinavski? Zakaj se ljudje najprej ne vprašajo ZAKAJ jim je bilo to rečeno. Zakaj najprej udrihati po drugih, namesto počistiti pred svojim pragom? Oče, ki ima na papirju sicer določeno preživnino, v praksi pa je ne plačuje redno in nima stikov z otrokom, uveljavlja davčno olajšavo za vzdrževanega člana. V zakonu sicer piše, da ima to pravico ker je na papirju zapisano da plačuje preživnino. Pa ima tudi moralno pravico?!?! Kako je lahko tako gnil, da si uzurpira to pravico, medtem ko ne opravlja ne svojih zakonsko predpisanih, ne emocionalnih starševskih dolžnosti?
Če jaz človeka proti njegovi volji identificiram na svojem blogu je ena stvar. Če pa govorim o znancu, sodelavcu, Žblj-ju in se on v tem prepozna, je to njegov problem. Če se v nečem negativnem najde, potem se očitno zaveda da je to res počel. In če je to res počel, zakaj ni sposoben požreti svoje porcije pelina. Zakaj javka zdaj, ni pa javkal ko je ljudem delal slabo?
V Franciji je bil na sodišču primer blogerke, ki jo je podjetje odpustilo, ker se je v njenem pisanju prepoznalo in naj bi blatila njihovo dobro ime. Bloga nikoli ni pisala v službi, podjetja ni navajala z nazivom, osebe je imenovala z vzdevki… Zdaj ji morajo plačati zajetno odškodnino za krivično odpustitev. Iz njenih besed ni bilo razvidno za katero podjetje gre, če so se oni sami prepoznali v tem, je to očitno po francoski sodni praksi njihov problem.
Meni se kljub vsemu zdi neumnost, da mora podjetje prijaviti vsako zbirko osebnih podatkov. S tem nehote nakazujejo, da je že samo posedovanje problematično. Zame pa je lahko problematično le dvoje: način zbiranja podatkov (kraja, prirejanje, pridobitev pod pretvezo…) in pa uporaba za drugačne namene od prvotnih. Obe stvari naj se urejata kasneje (pri nas vsaj 10 let kasneje) na sodišču, ko pride do zlorabe. Ne vidim razloga, zakaj bi delali dramo že iz samega posedovanja podatkov, ki so jih ljudje zaupali sami in se uporabljajo za opredeljene namene. Hudiča, saj tudi ne delajo popisa vsakega kuhinjskega noža. Problem bo, če si ga ukradel ali z njim koga poškodoval. Samo dejstvo, da ga imaš v predalu pa še ne implicira tvojih zlih namenov s tem nožem in potrebe po kontroli.
1.07.2007 ob 13:49
@ Ambroise: Če sem imela recimo matematiko zares tri, zakaj bi delala problem iz tega, če kdo to napiše? Če sem zaslužila 200.000 SIT, zakaj bi me to motilo (razen če podatek ni protipravno pridobljen)? Zakaj so ljudje tako občutljivi, ko pride do resnice?
Kar se je pripetilo Bredi Smolnikar je res vsega obžalovanja vredno. Pravzaprav sramotno za našo državo. Sploh si ne upam pomisliti kako jo je moralo to psihično in finančno izčrpati. Zdaj samo upam, da je njena zgodba vzela kaj zaleta kakim konzervativnim mamcam, ki so morda že veselo planirale podoben desant na kakega drugega avtorja.
@ Miha: Nisem čisto prepričana, če si dojel poanto. Meni dol visi, če je folk poljubljal avto. V vsaki državi je nekaj ljudi pametnejših in nekaj neumnejših. Pa naj bo to Amerika, Slovenija ali Zimbabve. Naj počnejo kar jim paše. Kaj pa če nekdo nujno rabi avto, ker drugače ne more obdržati službe, prejšnjega pa je sesul zaradi mastne ceste? Naj kušuje avto in naj se ga usmili sreča, mene to res ne briga prav dosti.
1.07.2007 ob 14:56
Sunshine:
predlagati sem ti hotela, da svojo izjavo predstaviš kot citat … same sebe. Zaradi varnosti.
Ena najpomembnejših težav pri tem, da ljudem v bistvu ne smemo očitati očitnega, je v definiciji vseh teh slabih stvari. OK, marsikatero slabo lastnost pri določenih ljudeh bi večina opisala kot takšno, toda kot pri morilcih in podobnih se takoj pojavi vprašanje odgovornosti (prištevnosti) njenega lastnika (pravnikom se opravičujem za takšno vsakdanje sklepanje).
Debelost je super primer: od kje jo definiramo? Od kje nekdo s stavkom “Debela si.” govori resnico in od kje nas zmerja? V redu, tudi če nas zmerja: predstavljaj si najstnico, z vsemi problemi, ki spadajo zraven, ki ima za očeta in sestro dva suhca. Sama sicer ni debela (173/63), je pa očitno drugačne konstrukcije. A smeta sestra in foter tej punci govoriti, da je debela? A se mora ona s tem sprijazniti? (primera si nisem izmislila, gre za znanko)
Problem definicije nastane tudi, ko nekdo opisuje nas same: kaj, če nekdo (določena skupina ljudi) v tebi vidi neko lastnost, ki jo ti vidiš drugače? A smejo svoja spoznanja javno oznaniti, vplivati na javno dojemanje tvoje osebe (Slovenija je majhna) in s tem vplivati na nadaljnji potek tvojega življenja?
Primer Brede Smolnikar bi si po moje zaslužil, da o njem piše svetovna javnost, tako nevzdržno absurden je. Je pa dobro reagirala, ne da?
1.07.2007 ob 17:33
Mah, ko bi se ljudje malo bolj zase brigali in manj za druge, bi bilo veliko bolje…
1.07.2007 ob 20:24
Povezavo zapisanega z resničnostjo ugotavlja sodišče. To je najboljša izmed slabih možnosti. Boljših zeankrat kot civilizacija še nismo odkrili. Kar se pa tiče posameznikov - človeških mimoz, zakaj se bi obremenjevala z njimi. Oseba, ki jo lahko resnično spremeniš se le ti, pogojno še tvoji bližnji in v izrednih primerih še kdo drug.
Njeno mentalno stanje in moralna načela, pač ne igrajo velike vloge. Še vedno ima po zakonu enako pravico kot ti. Tako kot ima vsak po katerem pljuva pravico, da ubere enako pot kot jo je ona.
Tukaj ti je kost nazaj vrgla že alcessa. Ne vidim pa povezave z udrihanjem po drugih oz. ne razumem zadnjega vprašanja??
Moram reči, da teh primerov ne poznam podrobno. Lahko pa dodam temu nesmislu še en primer. Zaposleni nima pravice preveriti, če podjetje plačuje njegove prispevke državi.
Vsekakor je pa resnica, da ljudje s(m)o na različnih stopnjih zrelosti in verjetno je, da vsi nis(m)o sposobni biti starši, ne glede na njihovo starost. Vendar kaj lahko narediš glede tega? Več ali manj si brez moči.
Lahko pa spremeniš prvi del tega sestavka. Če se skupina, ki jo to prizadane dovolj močno organizira, da to izpostavi, se morda uspe doseči sprememba zakonodaje. Za zečetek vsake spremembe pa je potrebna le ena oseba. Ostali ponavadi sledijo kot ovce. V Sloveniji pomoje za enkrat še manjka zavedanja, da država smo ljudje. Spremenimo jo. Vzemimo del odgovornosti v svoje roke, ne pa čakati, da politiki sprejmejo odločitev nam po godu.
Uff. Naporni pogovori
Tukaj je stvar, kjer se bova verjetno strinjala, da se ne strinjava. Če bi ti znanec dovolil, da se o njem razpišeš, potem je morda zgornji odstavek resničen. Stvar je, da v svojih zapisih definitivno podajaš svoj pogled. Tvoj znanec je morebiti isto stvar doživljal čisto drugače. In seveda naj ne pozabim na glavno vprašanje: kaj je slabo? V zapisu na tvojem blogu to definiraš ti in ti podaš svoj pogled.
Ali si se že znašla v situaciji, ko si morala izbrati eno izmed dveh slabih možnosti ali pa se bi obe uresničili? Ko ti ljudje zamerijo, ker jih je tvoja izbira prizadela? Kako bi oni o tebi pisali na tvojem blogu? Kaj bi si o tem mislili tvoji znanci, ki bi te prepoznali? Ali bi se ti zdelo pomembno, da bi poznali vso zgodbo ali bi se sprijaznila s tem, da to kar je napisano pač je resnica nekoga drugega?
Evo, dobro za sodni sistem v Franciji, njihovo sodno prakso in seveda za same Francoze.
O, seveda je problematično že samo posedovanje. Po mojem mnenju seveda (k temu pa verjeto pripomore moja izobrazba in s tem pogojena paranoja). Tu smo posamezniki šibkejši in če se z zakonom poskrbi, da podjetja delajo malo bolj odgovorno s temi podatki je to super. Da bi nekdo brez vsakršnih težav zbiral moje osebne podatke in bi bil kaznovan le, če bi mu dokazal da jih je zlorabil se mi zdi slabša možnost.
Bi pa dodal še eno misel. Resnica ni ena sama, ampak jih je skorajda vedno več. Ah, kako sem danes moder
P.S. Wordpress bi lahko imel predogled komentarjev, da bi si ogledal, če sem pravilno nametal te tage
1.07.2007 ob 21:53
Več svobode, dobro.
Manj svobode, slabo.
Kadar obstaja dvom, vedno izbrati več svobode.
Posledično je Guštijeva objava OK, saj je vsakemu jasno, da gre za njegovo osebno stališče in še sam pove, da Anine knjige ni niti prebral. V njegovem pisanju so očitne pristranskosti, ni pa očitnih neresnic.
Podobno v primeru debelih. Jaz naj imam svobodo, da jim povem, kaj si o njih mislim, oni pa naj imajo svobodo, da se me izogibajo. S tem, ko izrečem svoje mnenje o njih, ne kršim nobene njihove pravice in ne omejujem nobene njihove svobode. Dokler ne govorim o njih laži, nisem prekršil nobene moralne meje.
Pravica do “dobrega imena” je absurdna pravica. Človek ima takšno ime, kakor si ga nakoplje. Zahtevati, da ima vsak človek pravico do dobrega imena, vodi v absurd, koristi samo tistim, ki si dobrega imena ne zaslužijo. Če zakonodaja predpisuje, da ima človek tako pravico, potem je zakonodaja neumna, tako kot so neumni ljudje, ki jo pišejo.
2.07.2007 ob 10:38
@Sunshine: Bežeči ima v osnovi prav. Čeprav se zdi, da se pogovarjamo o “zdravi kmečki pameti”, gre v bistvu za zelo miniaturne pravne finese, ki lahko pomenijo razliko med žalitvijo in utemeljenim zapisom.
Nočem, da naslednji stavek kdo narobe razume, ampak: pomoje gre za osnovno nerazumevanje bloga (ožje) in interneta (širše) kot medija. Vsi po vrsti se moramo zavedati, da z objavami na internetu nosimo glavo v torbi. Tako približno, kot novinarji, a s pomembno razliko: Novinarja vsaj v teoriji ščitita avtonomnost njegovega poklica in njegov odgovorni urednik. Blogerja pa ne ščiti nihče. Zakaj?
Zato, ker je bloger ekvivalent osebe, ki stopi na pručko sredi Kongresnega trga in začne v megafon vpiti svoje bolj ali manj provokativno mnenje. In če je kdo zaradi tega užaljen ali pa meni, da je blaten, potem lahko tega, ki objavlja svoje mnenje (blogerja) mirno toži.
Moti se tisti, ki misli, da se to prej ni dogajalo. Slovenci smo se že v socializmu radi tožili. Ponavadi je šlo za gostilniške prepire, kjer je nekdo nekoga drugega oklical za pičko (odtod znameniti rek “pička je spolni organ, pizda pa osebnostna lastnost”).
In za konec: Če si prepričana, da imaš prav, moraš vedeti, da sodišče nima vnaprej določenega mnenja o krivdi in bo presojalo samo na podlagi dokazov. In morda te T2 zato ni nadlegoval. Ker bi lahko dokazala svoj prav.
2.07.2007 ob 10:41
@Bežeči: “Resnica ni ena sama, ampak jih je skorajda vedno več” Jesi mudar
Ampak dejansko gre za to… To je bistvo prava. Različne interpretacije istega dogodka in razsojanje o tem dogodku. In tega se moramo vsi, ki blogamo, še kako zavedat.
4.07.2007 ob 20:11
@ Alcessa: A nisem še vedno v nevarnosti če citiram samo sebe, ker sem potem prekršek pač storila že prvič?
Tvoj primer okrog debelosti razumem in se nekako strinjam. Včasih se je treba dejansko prerekati okoli tega kaj je res in kaj ne, oz. kje je ločnica. Ampak v USA ne smeš reči da je debel niti 200-kilskemu človeku, pri katerem ni nobene dileme a je zavaljen ali ne. Je in pika! Zakaj so tudi v takih primerih potrebni evfemizmi?
Breda je pa reagirala fenomenalno. Jaz sem prav zares začutila spoštovanje do nje. Toliko absurdov se ji je zgodilo, a je še vedno vztrajala in isakala nove načine boja (in s tem tudi nova tveganja). Zase vem, da bi me prej potolklo in bi si mislila, da itak nič ne morem, če me država lahko zjebe še na tako v nebo vpijočih nesmislih.
@ Ambroise: Sem te že pri Alcessi spraševala, pa bom še enkrat. Kaj si naredil z Ambalo?
Mail je njegov, url in IP tudi, samo stil pisanja mi pa nikakor ne spada k njemu.
4.07.2007 ob 20:41
@ Bežeči Norec: Najprej hvala, da si si vzel čas za tako izčrpen odgovor. Meni to veliko pomeni, da se nekomu da diskutirati.
Vem da resničnost ugotavlja sodišče. In prav je tako. A če starke ne bi brez potrebe problematizirale zadeve, ne bi sodišče imelo česa ugotavljati. Če me taki ljudje ne bi iritirali tudi tale post ne bi nikoli nastal. A me, čeprav ne znam najbolje opredeliti zakaj. Enostavno mi gre na živce tak tip ljudi, ki jamrajo in jokcajo, se delajo mučenike in obtožujejo vse naokoli, dramatizirajo in napihujejo, sami pa si ne znajo naliti čistega vina. Vem da bodo vedno obstajali taki ljudje in večinoma - na mojo srečo - jih ne bom srečevala. A kadar mi kakšna nebuloza prileti v življenje, me spravi ob živce.
Jaz vidim problem ravno v mentalnem stanju in moralnih načelih. Zame oseba nima pravice pizditi zaradi stvari, ki jih počne sama. To se mi zdi tipičen primer nesamokritičnosti in osebka brez hrbtenice in to preziram. Naj najprej počisti pred svojim pragom in kasneje joka. Ne zdi se mi prav, da ima nekdo dvojna merila in sebi da pravico početi nekaj, drugemu jo pa jemlje. Res je, da ima potem drugi tudi pravico njo tožiti, a ravno to se mi zdi nesmiselno - na sodiščih bo gora neumnosti, ker se ena sama kokoš ni sposobna “pogledati v ogledalo”.
Kar se tiče vprašanja v odstavku o debelosti (pisala sem z 200-kilskim človekom v mislih). Zakaj se človek meče ob tla, cmizdri da so ga užalili in raje leta na sodišče kot da bi si rekel: “Pa imam res 200 kil, zakaj ne bi shujšal in mi nihče več ne bo mogel tega očitati, če mi gre že tako na živce”.
Res je da na svojem blogu jaz definiram kaj je slabo in podajam svoj pogled. Če jaz za nekoga pišem da je smet, ta oseba pa se ima za angela, potem sploh nimam problema. Tak človek sebe v mojem zapisu ne bo našel, dokler ga eksplicitno ne navedem. Najverjetneje si bo mislil: “Ojoj, kater debil je pa zganjal take neumnosti? Še dobro, da jaz nisem tak.”
O tem govorim ko pravim, da če se v nečem najde, se očitno zaveda teh negativnih stvari, ve da je tak in naj pač lepo požre svojo porcijo in dela drugače od tiste točke naprej.
O meni sem videla napisanega že marsikaj slabega. Če se mi je zadeva zdela neumestna, sem morda še poskusila povedati svoje, potem pa sem bolj ali manj odmahnila z roko. Ljudje, ki me poznajo vedo kakšne so stvari oz. imajo dovolj kritičnega razmišljanja, da bodo pretehtali, ko slišijo še drugo plat. Za drugačne in nerazmišljujoče ljudi mi pa tudi ni prav posebej žal. Če mi kdo reče da sem zasrala in vem da sem res, pač s kislim glasom povem: “Prav imaš, tole sem pa res zamočila”. In svet se zaradi tega še ni podrl. Ufff, za kaj vse vem da si ljudje slabega mislijo o meni. Raje sploh ne začnem razlagat.
Drugače bi pa jaz prej rekla okrog zbirk podatkov da se strinjava, da se ne strinjava.
Meni se zdi pa boljša možnost da se urgira v primeru zlorabe in ne že preventivno, saj menim da druga opcija zbuja neko splošno paranojo. Naj bo raje odgovornost na ljudeh da premislijo kje vse kracajo svoje osebne podatke. Tam, kjer ne gre drugače kot da jih posredujejo pa se zbirajo za točno določen namen in je tako zakon itak na njihovi strani.
P.S. Strinjam se, da bi Wordpress lahko imel predogled. Ampak nič se bati. Moja picajzlarska narava poskrbi da bom z veseljem popravila vse morebitne napačne tage.
Hudiča, če še smajlije popravljam, kaj ne bi tega. 
4.07.2007 ob 20:50
@ Denis: Ti si pa postal samo še bolj radikalen odkar si se preselil na Karibe.
Nič ne rečem, tokrat se čisto strinjam s tabo, marsikje drugje sem se morala pa prav naučiti kako te dojemati. Običajno me tvoji ekstremizmi silijo k razmišljanju, kar je v vsakem primeru fajn. 
@ Pengovsky: Okej, stojim na pručki sredi Prešerca, megafon imam užgan in se derem da je v tej državi en kup parazitov, ki zajedajo radodarnost države. Če je kdo užaljen, pomeni da se je v tej izjavi našel. In kaj to pove o njem?
In obratno, če je prepričan, da on veliko prispeva k blaginji, bo imel občutek da govorim o “nekih drugih ljudeh” in se kaj dosti zame ne bo sekiral. 
4.07.2007 ob 21:56
Sunshine: ful je ratala vsestranska debata - kot se za težko temo spodobi.
Na žalost pa ne vidim možnosti za jasne linije, po katerih bi se stvar lahko razvijala naprej. Recimo: Tudi mene boli za moje “dobro ime” in se mi z njim ne da ukvarjati, če pa bi nekdo v javnost o meni spravljal laži ali polresnice ali celo neugodne resnice in bi zaradi tega začela izgubljati stranke, bi to osebo kar s kolom po glavi. V takšnih primerih velja neomadeževano ime = preživetje.
Debelost: zdravniki pravijo, da obstajajo tudi genetski razlogi zanjo (oz. recimo: za nesposobnost vzdržljivosti pri hrani). Genetika je kriva še za marsikaj: prizadetost, barvo kože, itd. Kdo odloča, kateri vrsti ljudi smeš reči Ti si pa ____ in kateri ne? Meni recimo moj mož sme reči, da sem debela (pa tega nikoli ne nardi) - če mi pa kdo očita dejstvo, da imam temne lase ali veliko glavo - kje je kol?!?!
(Osebno sovražim predalčkanje ljudi. Če nekoga definiramo in mnenja nismo sposobni spremeniti, ko se človek spremeni, nastane kup problemov. Osebno tudi napadem kar nazaj in fajn streljam, če se čutim po krivici napadeno. Javnost pa je nekaj drugega.)
Aja, glede zbirk: V Nemčiji menda lastniki zbirk naslovov (recimo internetne in drugačne trgovske hiše in pa seveda institucije, ki nam izdajo kartice ugodnosti) prodajajo svoje zbirke (je prepovedano) - osebni podatki niso tak problem (itak smo vsi v imeniku, ne da), problem so bolj nakupovalne navade in podobne zadeve, ki jih z vsakim nakupom predamo naprej…
5.07.2007 ob 18:24
@Sunshine: Saj ne rečem, da tvoja logika ne drži vode. Ampak, če lahko pred sodiščem dokažem, da si me užalila, si v globokem dreku. Pa je čisto vseeno, ali sem parazit, ki zajeda v to državo ali ne. Razumi, da tvoja logika pred sodiščem nič ne šteje. Bolj šteje logika tistega, ki je tožil, ker v civilni tožbi velja obrnjeno dokazno breme (človek je kriv, dokler ni dokazano nedolžen)
7.07.2007 ob 11:57
@Sunshine: Ah, tako hitro se pa ne bom strinjal, da se ne strinjava. Še imam upanje vate
Najprej, ne vem, če veš ampak ZVOP se bo po vsej verjetnosti spremenil, da mala podjetja ne bodo več dolžna poročati v takšnem obsegu kot zdaj. Verjetno bi to moral omeniti že prej, ampak potem ne bi bilo tako zabavno
Bi se pa tokrat obregnil ob tale stavek.
Stavek, ki mu je na prvo žogo težko oporekati in se velikokrat zlorablja. Jaz sem med prvimi, ki zagovarja odgovornost za lastna dejanja, vendar … (vedno se najde en vendar, a?)
Potrebno se je zavedati nekaj dejstev. En pametni avtor (verjetno ta, ampak nisem prepričan) je zapisal, da smo vsi bedaki povsod, razen na nekaj področjih s katerimi se ukvarjamo. Kar hočem reči je, da se morajo ljudje najprej zavedati problema, da potem lahko pazijo kje kracajo svoje podatke. In če bi bil na svetu le ta problem bi bilo seveda vse preprosto. Ker pa je poleg tega še kar nekaj drugih področij s katerimi se človeštvo ukvarja in ki zadevajo vsakega od nas. Če nadaljujemo z logiko, da je vsakdo odgovoren zase, počasi pridemo do problema, da bi morali biti vsi vsevedni (in zakaj smo potem kot družba izumili specializacijo in delitev dela, hudiča! :wink:).
Da ne omenim tudi tega, da imamo ljudje različne intelektualne sposobnosti dojemanja, kar pa še vedno ne pomeni, da bi morali biti tisti, ki jih imajo manj, slabše zaščiteni. Ali pač?
P.S: Popravljaš smajlije, kaj pa lastna odgovornost komentatorjev?
12.07.2007 ob 19:09
No, Maša, zdaj pa še pojasni, kje v kakšni svoji knjigi se je Ana Jud hvalila, da se je s kom dajala dol? Res, kar pojasni to. Če boš to kje v knjigi našla. Tega v knjigi ni. Torej, Maša? Lažeš? Nimaš pojma, o čem pišeš in kar nekaj pišeš? Res si tehtna blogerka. Brez možganov.
25.10.2007 ob 11:28
Portal - JWare - Croatian networking company…
Individuals explore info on affairs like this for differing motivations….