Študentarija…
Objavil Sunshine, dne 11.08.2007
V službi je šlo v zadnjem času narobe praktično vse kar je možno in nekako temu primerno je tudi moje splošno počutje. 
Na srečo nič od tega zaenkrat ni moja krivda, kar pa še ne pomeni, da nisem kar nekaj dni zapored delala po 12 ur in poskušala reševati zadeve, bila zafrustrirana ker MOJ projekt ne gre po planu in se kar nekaj noči prebujala in tuhtala kaj in kako še ukreniti. Direktor je o vsem obveščen in me je pomiril da tudi če bo šlo vse po zlu in si bomo nakopali precej stroškov, sem jaz svoj del oddelala korektno in najbolje glede na dano situacijo.
V celi tej situaciji pa se kljub temu najdeta dve pozitivni stvari. Prva je neprecenljiv kompliment in ponudba za delo z neomejenim rokom od ženske, ki je baje v poslovnih krogih znana kot precejšen “zmaj”. Druga pa je ta, da sem za potrebe dela kontaktirala eno malo morje študentov, ki so se javili na naš oglas in ob tem izvedela marsikaj novega (čeprav ne prijetnega) in se tudi veliko naučila. Do sedaj še nisem bila v vlogi “kadrovnika” oz. v vlogi odločanja koga vzeti in koga ne, me pa že dolgo časa strašno zanima psihologija za vsem tem; kako prepoznati pravo osebo za štancanje reportov, osebo za koordiniranje dela skupine, iz takih in drugačnih testov razbrati ali je človek zgolj brihten ali brihten IN proaktiven, učljiv, iznajdljiv, zdravo samozavesten in zdravo samokritičen itd.
Že na faksu sem opažala grozljivo mero topoumnosti. Cele horde ljudi so bile tam ne da bi same vedele zakaj so tam, kam jih bo to pripeljalo in kam bi sami radi prišli. Sošolec je prigural do diplome tako, da je prepisal vsak izpit v vseh štirih letnikih. Kolegica mi je pred izpitom, ki je bil zame zadnji v letniku, zanjo pa pogoj, mačkasto razlagala: “Ej stara, učeri smo se ga pa spe tooook nabutal!” Na študijsko izmenjavo, ustvarjeno prav za našo smer se je prijavilo manj ljudi kot je bilo prostih mest. Ker se jim ne da ukvarjati s papirologijo, šparati denarja in poslušati predavanj v angleščini. Na faks so hodili na kofe, ne pa po znanje. 
Nič ne rečem, fajn je biti mlad, ni pa fajn pri 18+ biti še vedno neodgovoren in nezrel. Jaz sem v času študija veliko prežurala in preklepetala - kadar je bilo to mogoče, ne pa za vsako ceno!!!
Toliko enostavneje je za brezposelnost obtoževati državo in delodajalce in fakultete in karmo in… Mnogo težje pa se je vprašati kaj so sami sploh naredili, da bi si njihovega dela nekdo želel. Vam povem zakaj sem jaz dobila službo? Zato, ker sem nadpovprečno (ne pa piflarsko) zavzeto študirala, ob študiju sodelovala v različnih projektih in se učila tujih jezikov. Preverila sem na netu osnovne informacije o podjetju, kamor sem šla na razgovor. Na razgovoru sem povedala kakšno je moje idealno delovno mesto, kjer se vidim na drugem mestu in kje na tretjem, nižje od tega pa verjamem, da mi ne bo treba računati. Povedala sem kakšno plačilo pričakujem. Na vprašanje ali sem se pripravljena dodatno izobraževati sem odgovorila: “Seveda in to z veseljem”. Naštela sem kje vidim svoje vrline, ki mi bodo pri delu koristile, v čem sem povprečna in kje bi utegnile biti moje šibkosti. Povedala sem, kaj pričakujem od njih kot delodajalca.
In kaj videvam okoli sebe?? Ljudi, ki CV spišejo kot da se prav trudijo ne dobiti dela in ki se jim ne da čez fajl spustiti niti spell checka. Nadebudne diplomantke brez dneva delovne dobe, ki najprej vprašajo za plačo, regres in dopuste, potem pa povedo da jim delovnik od 8h do 16h ne ustreza in če lahko delajo od 9h do 17h, saj se 7 ur še vedno prekriva. Dekle, ki je že delalo pri konkurenci isto delo kot smo ga mi razpisali je povedalo, da si plačilo želi čim višje, da si sebe predstavlja na kakšnem ministrstvu pri kakšnem administrativnem delu, nima pojma kaj pričakuje od delodajalca, ne ve kaj so njene prednosti, ve pa, da so danes itak vse službe po vezah in da upa da nismo tudi mi taki.
Neka smrklja (ne zmorem ji reči drugače) mi je 14 dni pred začetkom dela trdila, da lahko računam nanjo za cel mesec in da bo delal še njen brat. Kličem dan pred izobraževanjem in potrdi. Potem bi ona prišla na izobraževanje dopoldan in ne ob 16h kot VSI ostali, ker je takrat gužva na cesti. Imela bi povrnjene potne stroške, ker je tako imela tudi nekje prej. Pride na inštruktažo (z mamo, ki bi tudi delala?!?!), potrdi urnik, ki sem jim ga pokazala, naslednji dan pa se z bratom sploh ne prikažeta in ne dvigujeta več telefona!!! Tako me je razkurila, da sem preklicala študentske servise da sem našla tistega, kjer je prijavljena in dosegla, da ji pri njih ne bodo več posredovali dela zaradi neodgovornosti. In potem mi postane jasno zakaj se mi spet drugi zahvaljujejo, ker sem toliko fer da VSE pokličem in jih obvestim, da je stvar prestavljena za en teden namesto da bi jih odslovila šele na vratih.
In potem pride fant, ki se ob študiju ukvarja s športom, je član nekaj klubov in društev ter ponekod celo v njihovem vodstvu. Pove da bi ga delo veselilo, ker bi se naučil nečesa novega, ker bi mu bilo v izziv in ker so mu zaradi izkušenj iz preteklih projektov točnost, odgovornost in organizacijske sposobnosti močne strani in zaradi tega verjame, da bi bil pravi za nas. Od nas pričakuje jasna navodila, sprotne povratne informacije in fer odnos. Urna postavka iz oglasa je v redu, da pa se bomo v primeru obojestranskega zadovoljstva itak lahko kasneje menili o morebitnih novih pogojih. Rekel je še, da je tokom študija ugotovil, da ga javna sfera ne zanima več toliko, zato je izbral temo diplome, ki se nanaša na njegov študij, hkrati pa se v njej prepletata tako javna kot zasebna sfera.
Ko smo končali z razgovorom, sem ga za trenutek želela kar objeti od veselja! Čez eno uro sem ga poklicala in mu povedala, da nam bo v veselje sodelovati z njim. Vsakič je prišel 5 minut pred dogovorjeno uro, zapomnil si je vsa navodila, si pri kompliciranih kaj dodatno zabeležil, postavljal zelo tehtna vprašanja in zelo kmalu začel tudi s predlogi za morebitne izboljšave. Žal je tak biser med današnjo študentsko populacijo neznansko redek. 
11.08.2007 ob 23:28
svašta majka rodila
fajn mi je, da si podala vidik nekoga, ki intervjuja bodoče “možgane” in me je kr strah če bo saj en (izvzemši sprejetega kandidata) kdaj na zelo visoki poziciji
11.08.2007 ob 23:48
Hehehe
Zaposlovanje je zabaven štos.
Kot je že enkrat napisal Joel Spolsky, je problem pri zaposlovanju ta, da je večina kvalitetnih ljudi večino časa zaposlenih in niso na trgu dela. So pa zato na trgu dela vsi tisti, ki ne ostanejo dolgo na enem mestu.
Prav tako lahko pričakuješ, da nekdo, ki ima dobre kvalifikacije, ne bo rabil dolgo iskati dela. Izbral si bo nekaj potencialnih delodajalcev, šel na nekaj intervjujev, in to je to. Ga že ni več na trgu dela.
Po drugi strani lahko pričakuješ, da se bodo tisti, ki so slabo kvalificirani in jih zato nihče noče, javljali za sve i svašta.
Medtem ko bo torej kvalificiran človek v obdobju 10 let iskal službo recimo dvakrat in šel vsakič na kakih 5 razgovorov, bo slabo kvalificiran človek v istem obdobju iskal službo 10x in šel vsakič na kakih 15 razgovorov. To pomeni skupaj kakih 10 razgovorov za prvega in kakih 150 razgovorov za drugega.
Tudi če bi bilo obupnih kandidatov mnogo manj, kakor je dobrih, bi torej pri zaposlovanju še vedno srečali dosti več obupnih.
Kakšno je pa v resnici razmerje med njimi, bi bilo pa zanimivo vedeti.
11.08.2007 ob 23:59
Hmm, sunshine, a posodiš kaj tega zadnjega opisanega študenta
Drugače si pa pozabila opisati še eno vrsto študentov, oz. iskalcev zaposlitve. Tisti, ki so v življenju resnično naštudirali le to, kako se morajo obnašati na razgovoru in kaj morajo govoriti. In nekateri so lahko presenetljivo dobri v tem
Tako, da se v razgovor za delo vsekakor čimprej splača vključiti tudi krajši praktični test. Lahko prihraniš marsikateri glavobol.
12.08.2007 ob 09:52
čist sem se nasmejala pri opisu izkušnje s “smrkljo”. Mama bi tudi delala?
sicer sem pa jst ponavadi na razgovorih tista, ki se smeji, kot da je malo neumna.
kaj morem, ko sem živčna, se še trikrat bolj smejim.
12.08.2007 ob 10:38
@ Pokahontas: Saj so že! Mnogo tistih, ki tja pridejo po vezah in ne po sistemu “iščemo najboljšega za to delovno mesto”.
Tudi mene je kar groza pomislit kakšen nadrejeni bi to bil, če še sebe ne zna spraviti v red. 
@ Denis Bider: Odličen dodatek k mojemu pisanju! Priznam, da na to prej nisem pomislila, vsekakor pa definitivno drži. Tudi jaz bi bila neznansko vesela informacije kakšno je dejansko razmerje med dobrimi in obupnimi kandidati, a se bojim da mi te informacije nihče ne more ponuditi.
Jaz drugače razumem da nekateri zaradi bolj ali manj objektivnih okoliščin (nizek IQ, disfunkcionalna družina, finančna stiska zaradi katere morajo več delati kot študirati in še in še) ne morejo biti optimalni kandidati, zato me še toliko bolj žulijo malenkosti, ki od vsega tega niso odvisne. Pri tem imam v mislih tipkarske napake, točnost, ideja o tem kaj bi si želel početi, da poznaš ime firme, kamor si prišel…
@ Bežeči: Lej, se zmeniva tako. Najprej bom počakala da vidim kako in kaj se bo odvil naš projekt. Ko ugotovim od kdaj naprej mu pri nas ne bomo več mogli nuditi dela, ga bom povprašala in ti posredovala njegove podatke, če se bo sam s tem strinjal. Fantu resnično želim vse dobro!
To drugo sorto sem pa res pozabila. Primarno zato, ker se z njo še nisem srečala. 95% jih je bilo v nebo vpijoče katastrofalnih, ostali pa zelo očitno nadpovprečni. Malo me pa morda daje tudi samovšečnost, ker mislim da bi take bleferje vseeno hitro skužila.
Živi bili pa videli. 
Ko me bo nekdo od takih primerkov “nategnil” boste itak tukaj brali moje robantenje o tem. 
@ Irena: Ja!!! Dejansko sta se bratec in sestrica na vratih prikazala z eno big momma. Prišli so pol ure prej in sem jim rekla da imam še delo in naj gredo prej še na eno pijačo. Pa je big momma rekla, da je zunaj prevroče in da bi oni vseeno kar pri nas počakali, ker imamo prijetno hladno. In da je bila stvar še lepša, je ta mamica še smrdela po švicu.
Ufff, sta me razkurila tista dva. 
Na razgovorih pa le poskusi malo manj živčkati. Baje še nikogar niso pojedli in tudi če dela ne dobiš, običajno ni konec sveta. 
12.08.2007 ob 15:39
Ej,…I couldn’t agree more. Ravno o tem sva debatirala v moji službi s kadrovnico zadnjič. Ko sem jo vprašal, kako, da sem bil za delo sprejet jaz, ko pa so bili na razgovoru (iskali so PHP programerja) sami FRI-jevci (Fakulteta za Računalništvo in Informatiko), ki se naj bi se učili PHP na faxu, jaz pa sem bil praktično brez izkušenj.
Jaz se prepoznam v zadnjem primeru
12.08.2007 ob 22:07
Maši, upam, da projekt steče in se oblaki nad tvojo glavco razkadijo. Držim pesti (nisem si pa mislil, da boš imela zaplete pri iskanju kadra… no, da si naposled le ločila zrnje od plevel).
12.08.2007 ob 23:14
Glede na to, da jutri zacenjam novo sluzbo, v nobem kolektivu, z vecino nepoznatimi facami, mi je bil ta tvoj zapis sevda zelo zanimiv!
No, sam nisem imel tovrstnih razgovorov - na sreco!
13.08.2007 ob 10:18
@Sunshine: hm morebiti bi bila pa tvoja ponudba res zanimiva, čeprav sem napisal bolj za hec. Dobre dobre ljudi je pač res težko najti. Vsekakor pa odvisno od usposobljenosti študenta za dela, kjer bi ga mi potrebovali. Kaj več bi se pa mogla pogovoriti na kakšnem drugem komunikacijskem sredstvu.
Drugače pa, kar se te vrste samovšečnosti tiče, lahko samo rečem: “Been there, done that”
Sem se pa spomnil še enega super “primerka”. Na razgovoru za delovno mesto, kjer je bilo med opisom zahtevan lasten prevoz, pride brezposelna oseba, ki je prej poslala “srce parajočo” prošnjo (na robu preživetja & stuff ), in najprej vpraša, če je v delo vključen služben avto, ker je drugače služba sploh ne zanima. Glede na izobrazbo je bila diplomantka težko zaposljivega faksa. Aja, naj še omenim to, da je z delovnim mestom prišel službeni prenosnik, ki pa kot kaže ni zadostoval
Nekako začneš v teh primerih dvomiti v statistike o brezposelnosti in resnicoljubnost ljudi.
13.08.2007 ob 10:56
@ Miha: Me veseli da se vas najde več takih iz tapravega testa.
Tudi jaz sem svojo šefico in direktorja vprašala, zakaj so se odločili zame. Odgovorila sta mi zelo enostavno: ker sebe dobro poznaš, ker se ne bojiš izzivov in učenja, ker veš kaj hočeš in imaš idejo kako tja priti.
@ Zokys: Po pravici rečeno, ne kaže najbolj rožnato. Danes se gredo prerekati direktorji in občutek imam, da smo se znašli v slepi ulici. Oni nam ne bodo pripravljeni zagotoviti tea, kar rabimo za normalno delo, mi pa bomo težko (če sploh) delali pod sedanjimi pogoji. Sem pa vsaj malo izpregla in se sprostila, ker vem da imam nadrejene absolutno na svoji strani in ker so mi potrdili da se zavedajo da sem do sedaj naredila vse dobro in po najboljših močeh (kar mi ogromno ogromno pomeni). Vseeno pa hvala za držanje pesti in lepe želje!
@ lonDON: Danes zjutraj sem se spomnila nate in ti v mislih zaželela srečo. Upam, da se bo tvoja službena pot v Sloveniji dobro začela, saj se zavedam da je od nje odvisno mnogo stvari. Pa seveda napiši malo kako kaže.
13.08.2007 ob 11:03
@ Bežeči Norec: Vsekakor bova v primeru da se stvari poklopijo na zvezi po drugih kanalih. Takrat se bova zmenila kaj rabite, kaj ta fant zna in konec koncev če se sploh strinja.
No need to rush things! 
Btw, a je tebe ta vrsta samovšečnosti že kaj tepla? Mene je že - na srečo samo enkrat - čeprav na drugem področju. V eni od zvez sem se zaplezala, ker sem kljub mnogim opozorilnim znakom verjela, da bo človek do mene drugačen, ker sva midva bolj za skupaj, ker sem jaz bolj odločna in mu določenih stvari ne bom pustila itd. Well… volk dlako menja, čudi ne.
Tudi mi smo imeli kar nekaj podobnih, a malo manj kritičnih primerkov. Bo še zabavno, ko bomo iskali ljudi za full-time job.
Je pa pri meni ta izkušnja dosegla predvsem to, da imam vedno manj razumevanja za brezposelne diplomante in študente, ki za svojo situacijo obtožujejo vse naokrog, le vase se ne znajo ozreti. Tako malo ljudi si želi dobro plačo za dobro opravljeno delo. Vsi ostali hočejo čim več za čim manj (ali celo nič) dela. 
Sad but true…
13.08.2007 ob 13:22
Ko sem sama bila v vlogi, da si najdem primerno novo delovno silo za svojo ekipo, je začetno navdušenje nad tem kmalu splahnelo, saj se je hitro izkazalo, da je to zelo zahtevno opravilo.
Že samo prebiranje CV-jev, ki so bili večinoma sestavljeni površno, na njihovi osnovi izbira tistih, ki naj bi jih povabila na pogovor, je bila težavna. Potem pa je bilo vse še težje. Na pogovorih je treba postavljati prava vprašanja, da ti odgovori nanje povedo, ali lahko na osebo računaš ali ne in će te pri tem kdo navduši, si lahko srečen. Če ne na tej stopnji, pa se zatakne pri tistih osnovnih testih, katerih pregledovanje me je spravljalo v obup. Spoznanje, da večina ljufi ne bi pozitivno opravila preprostega slovničnega testa iz maternega jezika, me je milo rečeno šokiralo.
Na koncu sem spoznala, da moraš za dobrega delavca imeti en kup sreče, da se ti kak primeren prikaže na razgovoru in seveda občutek za ljudi, da le tega prepoznaš. Meni moram reči, da je uspelo. Občutek se je izkazal za pravega.
Srečno.
13.08.2007 ob 14:34
@Sunshine: Aha, zdaj pa že skrivamo dobrega delavca
Drugače pa, odvisno od tega kako definiraš tepla?
Če sem mislil, da bom bleferje odkril, pa jih nisem. Definitivno. Samo, ker je šlo za študenta je bilo to popravljeno v 2 dneh. 
Drugače pa mislim, da niti ne. Pač imam dobre razloge za samovšečnost
14.08.2007 ob 09:55
Dober blefer vseeno največkrat prav dobro skozi pride, izkušnje iz kolektiva. Ali pa imajo vedno srečo s šefi.
19.08.2007 ob 09:15
sam da si poskrbela, da una zaradi neodgovornosti ne bo dobila več službe pri njih
carska poteza, res 
in jaz raje ne študiram, kot da študiram kot 90% debilov, ki so tam, ki na faks hodijo zaradi staršev in zaradi tega, ker mislijo, da drugače ne morejo dobiti službe. cenim pa tiste, ki študirajo zato, ker hočejo nekaj doseči.
tako da se povsem strinjam s tvojim bentenjem nad študenti… it’s all shit. lost generation. vsi bi čim manj delali, pa imeli čim več denarja in mislijo, da jim bo diploma to omogočila, do nje pa se da priti na veliko dokaj easy načinov… če se meni ne bi vse skupaj zdelo izgubljanje časa, bi lahko že diplomiral
19.08.2007 ob 10:36
V bistvu je tako, da ko si mlad ne veš najbolj, kakšno delovno mesto predvideva kakšne predpozicije, spretnosti.
Jaz bi rekla, da bi na razgovoru morala biti tako kadrovik kot tisti, ki bo potencialno zaposlenemu nadrejen.
No jaz sem bila na razgovoru na Pristopu za PR asistenta, bila sem na razgovoru za študentsko delo 35 ali 40 minut, na koncu niso vzeli nobenega, ker se ne znamo prodat. To študentsko delo je predvidevalo delovni čas od devete zjutraj pa do večera. Kateri študent pa se lahko, če še nima opravljenih študijskih obveznosti, drži takšnega tempa.
V zadnjem letu sem delala v politični stranki, na treh ministrstvih, vse to preko študentskega servisa, vmes sem imela nešteto razgovorov, kjer me velikokrat niso hoteli vzeti, ker sem kot podiplomska študentka z zaključenim dodiplomskim študijem že na trgu dela.
Bila sem tudi na razgovoru za Gral Iteo, pa je bila ženska zelo navdušena nad tem, da imam tako organizacijske kot administrativne izkušnje in dobre komunikacijske sposobnosti, na koncu me itak niso vzeli in sem jo vprašala zakaj. Odgovor je bil, da so vzeli nekoga, ki ima izkušnje iz druge tovrstne agencije. V bistvu je ponavadi tako, ko sem dobila na prvem ministrstvu so mi bila vrata na druga ministrstva odprta. Samo državna uprava je obupna kuhinja, ker vladajoča koalicija nima kadrov, v glavnem priskrbijo službe pripravnikom, ali pa tistim z nižjimi uradniškimi nazivi in tako pride tudi do takih absurdov, da zaposlijo nekoga, ki sploh še nima diplome, na delovna mesta svetovalca-uradniški naziv, ki so sistematizirana za 7. stopnjo izobrazbe.
Sem poslala mislim, da prošnjo za delo na Ministrstvu za notranje zadeve, za njihovo PR službo, kjer sem bila 3 tedne prej na razgovoru za študentsko delo za tajništvo, pa pokličejo na razgovor z vodjo PR službe, ki mi ponudi delo preko študentskega servisa, spremljavo medijev, prevajanje itd., No potem pa mi sporoči, da ne morejo vzeti še enega študenta, ker kadrovska ne dovoli.
Se bi strinjala, da so testi včasih dobro izločilno orodje, ki ti marsikaj prihrani, rajši si vzameme 20 minut časa za test, kot pa da me največ 10 minut sprašujejo, kako natančna sem pri delu, ali če znam uporabljati računalnik Word in Excel, ki ga v mnogi oglasi mnogi pišejo kot Excell, ali pa me opozarjajo, da ne bi pozabila zaliti rož.
Kolikokrat sem že doživela, da je narobe izreči, da si ambiciozen, da bi želel enkrat doseči nekaj več, ampak da pač za začetek boš zadovoljen, ker moraš nekje začeti in se spoznati z delovnimi procesi ter delovnimi navadami. Ko sem imela 23 let sem iskala delo tajnice preko študentskega servisa pa me niso hoteli nikjer vzeti, češ da nimam predhodnih izkušenj v tajništvu, pa sem imela izkušnje v administraciji, kot tudi s telefonsko komunikacijo, če ne drugje pa na Občini, kjer sem opravljala obvezno študijsko prakso.
Pač pri meni je tako, da moram dobit neki feedback, pač da potencialni delodajalec pokaže, da je nekaj prepoznal v meni, kot se mi je recimo zgodilo nazadnje pri enem podjetju, ko sem šla na razgovor za delo v tajništvu in mi je ženska potem zrihtala razgovor za marketing, kjer so mi dali za napisat komunikacijsko strategijo in konec koncev so bili z mojimi odgovori očitno zadovoljni kakor tudi z mojim entuziazmom. Na koncu sem vzela delo drugje, kjer bom poslovno sodelovala z Italijani, vsaj enkrat mi italijanščina pride prav.
Najbolj obupno pa se mi zdi je hodit nekam delat, kjer je malo dela in potem se pretvarjat, da delaš. Predvsem pa tam, kjer dela ni veliko se ljudje začnejo nategvat med sabo in klima v kolektivu ni najbolj ugodna.
Najbolj bedna situacija je ne imet dela v službi, ker si ti na koncu res lahko samo še odpelje, zato se mi tovrstne izjave zdijo kar malo bedne.
19.08.2007 ob 18:02
@ Morska: Res ni enostavno. Z identičnimi težavami sem se že in se še bom ukvarjala tudi sama.
Pravijo, da tudi za razgovore velja Paretovo načelo 80-20. V tem slučaju mora 80% govoriti on/-a, 20% pa ti. Tako izveš čuda stvari o ljudeh. 
Me pa veseli, da je vsaj tebi uspelo najti super delavca!
@ Bežeči Norec: Saj sem rekla, da bom najprej preverila koliko, kako in kdaj bomo fanta mi rabili, preden ga pošljem drugam.
Pri študentskem delu je “odpuščanje” res ena od prednosti. Tudi jaz bom tovrstne primerke nogirala v nekaj dneh. 
Problem je, da je ista stvar skoraj nemogoča ko pride enkrat do redne zaposlitve. 
Lahko je pijan, zamuja, dela škodo, pa še znaš imeti štalo če ga vržeš na cesto. 
Glede razlogov za samovšečnost bom morala pa verjeti na besedo, glede na to, da še nisi zbral poguma za priti pocukat za rokav. 
@ McFly: Obljubim da se bom trudila da pri meni bleferji ne bodo prišli dobro skozi. Če se bom že uštela pri izbiri (pa držim pesti da se ne bom), se potem gotovo ne bom šparala ko zmoto odkrijem.
@ Fetalij: Hehe, me veseli da se ti zdi poteza cool.
Enostavno sem ugotovila da ni koristi od pizdakanja, če nič ne ukreneš. Zato natakarju povem, da so njoki razkuhani, blagajničarki da naj s kolegicami o cotah klepeta v prostem času in ljudem, ki se vrivajo, da se vrsta začne zadaj.
Vsekakor se strinjam, da je bolje ne študirati kot pa biti tam zaradi napačnih razlogov, a si vseeno ne morem kaj da me ne bi vsaj malček čudilo kako to, da te ne veseli niti en sam študijski program.
Vseeno pa ne dvomim, da se boš že znašel in porihtal tako da bo tebi prav. 
@ Tami: Tele tvoje zgodbe se slišijo pa kot en velik kup smole. Očitno so pri vseh teh firmah (za razliko od nas) dobili na razgovor pač več sposobnih kandidatov in niso izbrali tebe. Je pa fajn slišat da si vseeno našla delo, kjer lahko izkoristiš svoje potenciale!
19.08.2007 ob 20:21
To je tako, da pač po ministrstvih hočejo delat vsi, ko se me intervujali so mi rekli, da imam dober življenjepis so me potem tudi vzeli. Za Pristop je pa tudi recimo velika konkurenca, moja prijateljica ki je poslala prošnjo še do razgovora ni prišla.
Mogoče bi pa morala zaporedno vpisat še kakšno družboslovno informatiko, ker ste fajn zaposljivi v primerjavi z drugimi smermi na Fdvju.
19.08.2007 ob 20:27
@ Tami: Kar se zaposljivosti tiče je pa SOC-DI res Indija Koromandija v primerjavi z drugimi smermi na FDVju. Večina nas je ornk delala že pred diplomo in tudi sedaj ne vem za nikogar, ki bi bil brez službe. Smo pač ena redkih smeri na kateri je združeno tako družboslovje kot naravoslovje, program je relativno dober (čeprav je še vedno kar nekaj prostora za izboljšave), zaradi relativno majhnih letnikov pa pridobimo tudi kakšno neformalno spretnost in imamo fajn odnose s profesorji. Žal večine matematika, statistika in veliko raziskovanja ne veselijo.
20.08.2007 ob 11:26
Uf, uf, uf
Kako premeteno, igrati na mojo nečimrnost. 
Kako naj te pa človek pocuka za rokav ob tistih tvojih majčkah?
Bo še obdolžen nespodobnega otipavanja ali nadlegovanja. 
21.08.2007 ob 09:12
@ Bežeči Norec: Hehe, se mi je zazdelo, da bi taktika utegnila delovati.
Pa še iztočnico si mi sam dal, ko si rekel da imaš razloge za samovšečnost. 
Imaš prav, največkrat na salsi res nimam rokavov. Boh vedi koliko simpatičnih ljudi sem na ta način “zamudila”, ker niso vedeli kako se me lotiti.
Spodnji del majice will do. Ali hlačnica. Ali tup-po-rami. V skrajni sili me lahko prosiš celo za kak ples. Baje ne hodim (več) veliko po tujih nogah, tako da sem skoraj sigurna da boš preživel.
21.08.2007 ob 13:46
Hmm.. ja… micene majčke odganjajo ljudi
Drugače pa je tako, da me na žurih zadnje čase ni več kaj preveč ter tako vlečenje oz. tapkanje (oz. bohnedaj, hoja po nogah) več ali manj odpade. Le gledanje brez plesanja je pač tečno ter ga ne izvajam prav rad
Da pa ne bi dvomila v moj pogum (nečimrnost je le hudič), se pa lahko najde kakšna druga možnost za preverjanje le-tega. Have your people call my people