Moji nevsakdanjiki

Marsikdo od vas ve, da bolj ali manj že celo življenje plešem. Bili so lepši in grši trenutki, posebno mesto v mojem življenju pa ima sezona 1999/2000. Tisto leto nas je trenirala ameriška plesalka, ki je v Slovenijo prišla s svojim fantom košarkašem, ki je tisto sezono igral za Olimpijo. V Ameriki se iz plesa da tudi diplomirati, česar pri nas žal še ne poznamo (lahko pa packaš slike, ki je nihče ne razume, glasbo, ki je nihče ne posluša, predstave, ki jih nihče ne gleda, obleke, ki jih nihče ne nosi itd.) in ona je bila diplomirana plesalka. Ples in dinamiko odnosov v skupini je spoznala v prvi osebi na lastni koži in vse kar je v svoji plesni karieri izkusila, je prenašala na nas.

Izbrane smo bile na avdiciji iz vseh vetrov, mnoge se med seboj nismo niti poznale in poleg plesne tehnike je bila torej njena prva naloga, da zgradi iz nas Team. Tak z veliko začetnico. Najprej je uvedla, da smo se redno vsaj na 14 dni na treningu snemale in potem skupaj pri njej doma posnetke gledale. Decembra smo se šli “secret Santa”. Vsaka je iz vreče izžrebala ime ene soplesalke in potem je bila njena naloga tej punci cel december na skrivaj v torbo po treningu podtakniti kako malenkost. En Rafaello, spodbudno misel, posušeno štiriperesno deteljico… Potem smo se pred praznik dobile pri njej in si prvič javno podarile svoja ta-zaresna (a še vedno ne draga) darila. Takrat smo prvič videle katera nas je cel mesec bodrila in razveseljevala, prej pa smo cel mesec ugibale in teoretizirale.

Napisala je listke s kategorijami in me smo glasovale za naj plesalko v vsaki kategoriji. A kategorij je bilo toliko kot nas in tako je vsaka nekje zmagala. Ko smo se dobile kar tako, za zabavo, je morala vsaka prinesti eno zadevo. Ena kruhke, druga meso, pa paradižnik, sir, pijačo… Šele skupaj - kot ekipa - smo si lahko sestavile cheesburgerje in nekaj popile. In tudi vsaka je morala pripraviti svoj del, kot en tak mini tekoči trak. Na sredini sezone je vsaki na roke napisala listek, na katerem je opisala na katerem področju smo največ dosegle, kje imamo največ prostora za napredek in s čim najbolj prispevamo k ekipi. In seveda število izostankov, kajti tolerirana sta bila le dva na leto. Na tekmah je bil “team spirit” prvo vodilo. Če smo kje opazile kakšno od plesalk kako ji mori kdorkoli iz konkurenčnih ekip si šel do nje, rekel da moramo ponavljati in jo odvlekel stran. Iz nas je nastala močna ekipa in to se je čutilo tudi na plesišču.

A ameriški sistem treningov ni samo to. Bili so kazenski šprinti po stopnicah za vsakih 5 minut zamude. In nikogar ni zanimalo če je zamudil avtobus, če si moral peljati ven psa, če si pozabil superge ali si zaspal. Tekel si v vsakem primeru. Pa ob začetku treningov v ta veliki telovadnici šprinti v dvojicah. Prva do prve črte in nazaj, druga do prve črte, prva do druge črte in nazaj, druga do druge črte itd. In zadnja dvojica kazenske sklece. Med treningi se ni govorilo, ampak treniralo, po treningih pa smo skupaj žurale. Garale smo kot konji. Mislim, da sem imela takrat kondicije za prelaufat maraton. Okej, bile smo konstantno pretrenirane, a to nikogar ni zanimalo. Ne nas, ne trenerke, ker smo plesale, ker smo napredovale.

In potem je prišla matura in prvi “jaz se moram učiti”. Pa nam je rekla, da smo quitterke, da njej tudi niso nič popuščali v šoli in da je zato za izpit tudi ona morala prebrati knjigo! Eno knjigo? Prebrati knjigo?!?! Mi jih lahko znamo na pamet, pa nam športno udejstvovanje nič ne pomaga. No ja, športno… saj ples itak ni šport, kajne? Prej ti škodi, ker te imajo za nekoga, ki “hvata krivine”, ki se ima “za nekaj več”. In začelo se mi je svitati, da obstaja določena meja, do katere lahko ta ameriški sistem preslikamo v naše okolje. In če se mi je sprva samo svitalo, mi je situacija postala kristalno jasna, ko smo šle tisto poletje k njej na obisk čez lužo. Na prave treninge. Na pravi plesni camp.

P.S. Jupiii! Jutri zvečer grem pa v Beograd na salsa festival ! Joj kako bom zmatrana. In joj kako bo fajn.