Moji nevsakdanjiki

Vračam se k svojemu staremu receptu. Najprej nekaj besedic o tekočih zadevah, nato pa naprej k mojemu razpredanju. Torej… Beograd je še vedno očarljiv, družba je bila super (moja draga B&I drugačna itak ne znata biti ), vreme pa naravnost čudovito. Salsa kongres je bil sicer ena srednja žalost, a je bilo vseeno luštno, ker smo si sami tako naredili. Se pa kar ne morem načuditi nekritičnosti domačinov, ki se že vse od nedelje razpadajo nad svojim eventom. Klasi so obupno zamujali, glasba na petkovem žuru je bila porazna, prostori premajhni in neprimerno opremljeni, kar nekaj inštruktorjev pa popolnoma nesposobnih pedagogov. Še dobro, da je salsa že sama po sebi tako pozitivna in da je bilo vsaj nekaj (pre)redkih klasov - vsi od istega inštruktorja - zlata vrednih.

Sem pa žal kar pošteno zbolela, kar se enkrat na 3-4 leta sicer že skoraj spodobi. Začelo se je v soboto popoldan z glavobolom, ki ga tablete niso pregnale. Ker se nisem želela odpovedati plesu, je proti jutru še želodec začel groziti s slabostjo. Spala sem malo ali nič, zjutraj pojedla zajtrk, spet vzela analgetike, ki spet niso prijeli, nato pa cel dan preživela v kihanju, smrkanju, kašljanju in splošni izžetosti. Ker smo morali prtljago že odnesti iz hostla, sem se prekladala po plesnih klasih in sanjala domačo posteljo, kar pa razvoju moje nadloge ni prav nič pomagalo. Pred potjo proti Sloveniji sem spet poskusila ponoviti recept najprej hrana, potem tablete, a še vedno brez učinka.

Vožnja se je vlekla kot kurja čreva in ker je v službi trenutno preveč stvari odvisnih od mene enostavno nisem mogla ostati doma. Odpeketala sem direktno v službo in komaj preživela do 3h, ko sem se spokala domov. Pol delovnika sem itak preživela nazaj naslonjena na stol z zaprtimi očmi, iz nosu in oči pa mi je curilo kot pri norcih. Popoldan sem odspala 5 ur, šla po starša na štacion, ker sta se vrnila z morja, nato pa spet spat za 9 ur. V torek sem le že dvakrat pokašljala in to je bilo to. Porabila nisem niti enega robca in enkrat samkrat nisem kihnila. Zdaj pa povejte če poznate še kak tak fenomen, ki hud prehlad preboli v dveh dneh samo s pomočjo spanja. Zdaj sem spet super.

Pa da ne bom samo jamrala. Beograd naravnost obožujem. Ne znam razložiti zakaj, a tam se vedno fantastično počutim (z izjemo zoo-ja). Zabava me krokodilica, ljudje so neznansko prijazni in popolnoma neznani ljudje in natakarji me spravljajo v smeh. Vse tri dni smo imeli čudovito vreme in težko si predstavljam še kaj lepšega kot sprehod po Kalemegdanu pod prijetno božajočimi sončnimi žarki. V petek ob devetih zvečer sem prehodila celo Knez Mihajlovo ulico in se kot majhen otrok čudila radoživemu utripu mesta. Cela ulica kafič pri kafiču, ljudje dobre volje, Beograđanke lepe kot slike in na vsakih nekaj metrov se je kaj dogajalo. Tu razglašeni moderni “trubadur”, malo naprej trije mladci s kitarami, nekoliko naprej dva možaka v narodni noši in s frulicama, pa ulični umetniki in še in še. In vse trgovine na tej ulici so odprte do desetih zvečer.

Zame je Beograd simpatičen miks mnogih detajlov. Razpadajoče stavbe so le lučaj od blišča, na glavni ulici pa so trgovine s firmami bahavo odprte do desetih zvečer. Policaji se vozijo v jugecih, a ljudje so oblečeni z več okusa in stila kot cel razred naših povprečnih frajlic. Imajo ogabno vodo Roso, a tudi najbolj simpatično in okusno Vodo Vodo. Ljudje so se mi nasmihali, ko sem po ulici namesto CO2-ja tankala iz tetrapaka mleko Moja kravica. Vsak lokalni fast food ima pljesko boljšo od naših fancy restavracij (razen Portala seveda). Je pa res, da jih burek iz Olimpije še vedno vse po vrsti premaga, a se skrije pred tistim iz Lipe v Subotici.

Tam mi je lepo, pa tokrat niti nisem uspela priti do Zemuna in Ade Ciganlije. Če tole zdaj bere kak moj nesojeni bodoči naj si zapomni, da z Beogradom pri meni ne more zgrešiti. Kar nekajkrat sem že bila tam, a se odhoda vsakič znova po otroško veselim. Zdaj za povrh vem še za krasen hostel tik ob Knez Mihajlovi ulici, tako da tudi spanje ni več problem. Ko vse tole zapisano preberem na en mah, mi naenkrat postane jasno, da grem naslednje leto skoraj gotovo spet na kongres. Tudi če bo enako slab. Še vedno lahko dneve zapravljam s sprehajanjem po Beogradskih ulicah in opazujem ljudi.

P.S.1 Čisto zares sem imela namen nadaljevati tisto plesno “odisejo” od zadnjič, a naj bo zaenkrat dovolj. Za tiste, ki jih tema dolgočasi je to lahko namig, da naj naslednji post gladko preskočijo.
P.S.2 Pred odhodom sem bila pri frizerju in moja griva je zdaj za vsaj 15 cm krajša. Po začetnem šoku (ja ja, ko pridemo do las sem čisti pussy ) sem zdaj nad spremembo navdušena. Priznam pa, da so k temu pripomogli tudi odzivi okolice.