Jeziki ljubezni…
Objavil Sunshine, dne 3.10.2007
Precej časa sem bila prepričana da je knjiga 5 jezikov ljubezni dr. Garyja Chapmana tako dobro poznana, da je že kar zlajnana. Meni se je zdela odlična, zato bom danes kaj več napisala o njej. Okej, ni mi obrnila življenja na glavo, me je pa pripravila do tega, da sem razmislila o določenih rečeh, ki so se mi pred tem zdele samoumevne. Zaradi nje bolje vem kaj me v zvezi osrečuje in mi daje občutek ljubljenosti in zdaj tudi bolj razumem kako so se nekateri nekoč trudili, a njihovih dejanj nisem znala razbrati kot izkazovanje ljubezni. Gary Chapman jezike ljubezni opredeli takole:
Besede potrditve: Sem spadajo tako povsem običajne izjave kot so “v tem pa super zgledaš”, “odlična kuharica si”, “vedno me znaš spraviti v smeh”, do golobjih izlivov čustev kot so “privlačiš me”, “rad te imam”, “pogrešala sem te” in “ljubim te”. Besede potrditve so lahko tudi v obliki spodbude, opominjanja na že dosežene napredke, priznanja posameznikovega inovativnega pristopa itd.
Posvečen čas: V “prevodu” to pomeni fokusiranje svoje energije in pozornosti izključno na partnerja. Lahko gre za kvaliteten pogovor in lakiranje nohtov medtem ko on razlaga kakšen gol je zabil na pikniku gotovo ni to. Prav tako to ni branje časopisa medtem ko ona govori o težavah s šefom v službi. Druga opcija so kvalitetne aktivnosti. Mnogim je zelo lepo, če s partnerjem preživljajo čas skupaj, sodelujejo v raznih aktivnostih, izdelujejo kak predmet, gredo na izlet ali na plesni tečaj.
Prejemanje daril: Zadeva je precej self-explanatory. Čokoladke, medvedki, šopek travniških rožic, obesek za ključe, kos tortice, pa vse do potovanj, čevljev in nakita bodo dosegli svoj namen. Vrednost darila običajno ni toliko pomebna kot je pomembno dejstvo, da je to viden in otipljiv dokaz ljubezni in predanosti. Ljudje, ki so nagnjenju k investiranju in varčevanju znajo imeti probleme s konceptom kupovanja daril kot izraz ljubezni.
Usluge: Nekaterim ljudem (najbrž še posebej tistim prezaposlenim) neizmerno mnogo pomeni če kdo namesto njih opravi kako stvar ali jim pri čem pomaga. To je lahko košenje trave, pomivanje posode, razvoz otrok na popoldanske aktivnosti ali masaža stopal, skratka karkoli kar človeku prihrani čas, energijo in trud za planiranje. Tovrstne usluge pogosto pomenijo korak vstran od kulturno pogojenih spolnih vlog; mož bo namesto žene pomil posodo, žena pa namesto moža oprala avto.
Dotik: Fizični dotiki se pojavljajo v pestri paleti različic; poljub, objem, seks, masaža, božanje po laseh, držanje za roke… A ljudje smo si med seboj različni. Dotik, ki je nekomu neprijeten in nadležen je drugemu lahko strašno všečen in obratno. Objem v tišini včasih pomiri bolj kot tisoč nasvetov, nežna masaža pa da več energije kot ena cela Milka.
Ljudje smo večinoma ljubezenski poligloti. Čistih tipov je zelo malo, saj nas je večina mešanica vsaj dveh od teh petih jezikov ljubezni. Jezik, ki nam je najbližje in s pomočjo katerega se čutimo najbolj ljubljene je največkrat tudi jezik v katerem ljubezen dajemo. Problem pa nastopi kadar partnerja govorita različne jezike. Moški svoji dami lahko vsak dan prinese bonboniero, a bo ona nesrečna, ker si silno želi prijazne pohvale. Partnerka lahko svojega dragega vsak dan objema in poljublja, pa to nič ne pomaga, če si on želi da bi se mu vsaj kdaj pridružila na kolesarjenju.
Tudi če oba govorita isti jezik ljubezni, ovir in zagat žal še ni konec. Gary Chapman spregovori namreč tudi o dialektih. Nič ne pomagajo poljubi, če si nekdo želi seksa. Nič ne pomaga kuhanje kosila, če bi nekdo strašno rad da bi mu prihranili likanje. Ne pomaga “imaš najlepšo ritko na svetu”, če drugi hrepeni po “ljubim te”, skupno taborjenje, če je drugemu najlepše skupaj krasiti jelko in zlati uhani, če je človeku všeč le srebro.
Ste vi že kdaj razmišljali o svojem jeziku ljubezni? V katerem od opisanih ste se našli? Ali s partnerjem govorita isti jezik in dialekt? Jaz zase vem, da mi je daleč na prvem mestu posvečen čas. Uživam v skupnem kuhanju, odhodu v gledališče, gledanju filma, dolgih debatah in čiščenju stanovanja v dvoje med glasnim smehom. Ostale štiri imam velike probleme ustrezno razvrstiti, saj je en dan tako, drug dan drugače, vsekakor pa si ne predstavljam življenje popolnoma brez katerega od njih. Kljub temu, da sem knjigo prebrala že pred leti pa se še vedno sprašujem ali je okej od partnerja pričakovati da ti daje ljubezen “po tvoje” ali je bolj prav sebe preprogramirati da opaziš in ceniš njegove poskuse izkazovanja ljubezni, čeprav ti niso blizu. 
3.10.2007 ob 22:26
Hmm, po tej knjigi sodeč sem poliglot ljubezni. Se hudo sliši tole…
glede na to, da sem pa “uspešno” samski, bi pa rekel, da pri meni problem morda leži v nespretnosti pri obvladovanju dialektov ali pa morda preveč preklapljam med jeziki in sem posledično nerazumljen…
Kar se pa tiče dajanja na svoj način in reprogramiranja, je pa, po mojem prepričanju, oboje sprejemljivo dokler ni na silo in proti samemu sebi. Mala prilagajanja in prevzemanja navad drug od drugega so naravni del vsakega razmerja (v novem okolju se jezika in dialekta prej ali slej vsaj delno navzameš, kajne?). Zanikanje sebe (ali partnerja) in reprogramiranje iz ljubezni pa zna biti bližnjica do polomije…
4.10.2007 ob 08:38
Mislim, da je preprogramiranje vsaj napačna beseda, če ne že povsem napačen pristop. Gre vendar za jezike in pomembno je, da vemo, katerega govorimo mi in katerega partner, ker le tako lahko partnerju zapojemo pesem v njegovem jeziku, on pa nam v našem. Učenje partnerjevega jezika in potem tudi dejanska “govorica” sta naš bistveni vložek v zvezo. Ne vidim smisla, da bi morala oba nujno govoriti isti jezik ljubezni. Enako je lahko hitro dolgočasno
4.10.2007 ob 11:17
ze vceraj prebral in imel celo noc casa za tuhtanje. malo sem pa tudi spal
knjige sicer ne poznam, ampak tale kratek povzetek je zanimiv. verjetno res obstaja vec razlicnih jezikov ljubezni a vsak posameznik se mi se vedno zdi kot babilon - mesanica mnogoterih jezikov in narecij. kot pravis, tudi po moje zelo malo ljudi govori izkljucno en jezik, prav tako pa jih je zelo malo dojemljivih samo za enega.
meni se pa zdi da je bolj mesanica jezikov… morda celo popolna zmesnjava. uporabis jezik, besedo, ki ti je v tistem trenutku najblizje. vcasih je to dotik, vcasih pohvala, poljub, tudi npr. prebran zanimiv odstavek knjige.
omenila si poliglote - slisati je tako urejeno
vsakdo malo drugace izkazuje ljubezen. kriviti partnerja za “napacno” izkazovanje se mi zdi narobe. ja, lahko se naucis sprejemati ljubezen na njegov nacin… lahko ga naucis svojega nacina. pa ti bo potem se vedno vsec???
tudi taki, nepricakovani, nacini izkazovanja ljubezni dajejo dolocen car zvezi. recimo primer od zgoraj: ko si zenka zeli pohvale, moz pa ji nosi bonboniere. moz bo gotovo opazil, da bo zena kar zacvetela, ko jo bo prvic pohvalil… in (upam) pogruntal da tako ona rada sprejema. hkrati bo pa tudi zenka (upam) srecna nepricakovanega poljuba ali divjega seksa.
nenazadnje - lahko se pa tudi pove, ce kdo ne zna brati med vrsticami
moj jezik? pisan
tudi meni veliko pomeni skupaj preziveti cas. sploh v tem modernem svetu se mi zdi, da cas postaja vse pomembnejsa dobrina. pomemben je tako quality time, sportne aktivnosti, gledalisca,… kakor tudi free time, po zmelkoowih: lezanje na plazi, pihanje oblakov
naslednji na vrsti bi bili dotiki, cutiti blizino.
ostali nacini so manj pomembni, se najmanj usluge. ampak se tudi teh ne branim in jih upostevam ter cenim.
toliko na hitro
lp, M.
4.10.2007 ob 12:55
Tudi sama sem rabila čas za razmislek…
Na splošno bolj cenim dejanja kot besede, ker lahko bolj iskreno izražajo vsebine, še posebej tista vsakdanja, za katere domnevam, da so namen sama sebi. Tako se tudi strinjam, da je skupaj preživet čas najbolj pomemben. Pomembno je, da dogaja, vendar identičnost odzivov na dogajanje spet ni pomembna. Nasprotno, raje imam avtentično, osebno doživljanje. Ob sebi imam rada celega človeka, ki del sebe prilagodi meni, če je to potrebno, isto naredim tudi jaz. Če pa se do skupnih ciljev pride po različnih poteh, s tem lahko živim in me celo vznemirja - sebe poznam že skoraj 35 let in si nisem več tako zanimiva
Ni pa lepo od mene, da se norčujem iz komplimentov ter mehanizma, ki za njimi stoji, priznam. In sicer to naredim tako, da možu “nastavim past” s kakšnim stavkom (”Kdaj se bom naučila pametno voziti”) in če ne reagira v nekaj sekundah, se pretvarjam, da sem ogorčena (”Reči bi moral, da že zdaj znam pametno voziti!”) Pač besedam ne verjamem …
4.10.2007 ob 13:25
Starejši kot si, bolj iščeš nekoga, ki ti ustreza “na prvo žogo”. Starejši kot si, manjša je tvoja sposobnost prilagajanja. In predvsem - zakaj bi se prilagajal (sklepam, da velja prilagajanje=preprogramiranje in da s tem niso mišljeni običajni dnevni kompromisi)? Če sta dva človeka za skupaj, potem sploh opazila ne bosta, da se blazno prilagajata.
Osebno bi mi bilo grozno, če bi opazil, da spreminjam sebe zaradi nekoda drugega. Še bolj grozno pa bi mi pa bilo, če bi opazil, da nekdo drug spreminja sebe zaradi mene.
4.10.2007 ob 15:29
Sama sem bila že 35 stara,ko sem začela živeti v odnosu in sem tele jezike,različne jasno, kar dolgo spoznavala…Spreminjali so se glede na moj menstrualni ciklus, njegova obdobja depre…in je bilo zelo dinamično…večkrat sem pokala kufre… potem sem pocasi začela prepoznavati file rouge najinega odnosa,torej ljubezen in počasi začela prevajati njegov jezik v moj. Sčasoma sem opazila,da tudi on prevaja in postalo je lažje…Pri 48 se ne selim vedno ko ne razumem njegovega jezika, ampak že znam prositi za prevod…
Največ časa pa mi je vzelo to, da sem si dopustila verjeti, da ma mene lahko kdo rad.
4.10.2007 ob 16:53
Oli: ja, seveda! Simultano prevajanje je nujno
4.10.2007 ob 17:07
@ Rokson: vstajenje od mrtvih, huh?
Evo malo čisto tehnične analize na to temo. 
Preklapljanje med jeziki s katerimi izražaš ljubezen ne bi smelo biti problem, saj po preprosti logiki vsaj vsakič petič zadaneš tistega, ki ga partnerka najbolj razbira. 
Od dveh ponujenih možnosti bi jaz torej prej okrivila “nespretnost pri obvladovanju dialektov”: 
Kdaj pa je “reprogramiranje” na silo? Konec koncev je vsakič ko si rečeš “jaz bi raje izkazoval ljubezen tako, a je njej ljubše drugače, zato bom delal po njeno” to na silo oz. lepše rečeno načrtno. Pa je to nujno slabo? Najbrž je čisto odvisno od tega koliko si sam želiš drugemu ustreči. In to me spomni na mojo priljubljeno trditev da v ljubezni drugemu želiš lepo in tako tudi delaš.
@ Ipsilon: Naj najprej malček razložim kaj sem imela v mislih pod izrazom “reprogramiranje”. Priznavam, da je to verjetno precej okoren izraz. Nikakor nimam v mislih, da bi oba morala nujno govoriti isti jezik. Pravzaprav ravno nasprotno. Do potrebe po reprogramiranju pride, kadar govorita različne jezike. Ona sprejema npr. besede potrditve, on pa dotike. Opciji sta dve; ali se oba potrudita dajati v tistem jeziku, ki ga govori drugi, ali pa ostaneta vsak pri svojem. Torej ona daje besede in od njega dobiva besede, on daje dotike in od nje dobiva dotike vs. ona se potrudi njemu dajati dotike, sama pa sprejema besede, on se potrudi dajati besede, sprejema pa dotike.
Tukaj se morda še vse sliši enostavno, kaj pa ko gre za primer dajanja daril kot znaka ljubezni pri nekom, ki je po naravi varčen. Je res smiselno ga siliti h kupovanju, če ga bo pri vsakem nakupu “bolela denarnica”? Je morda bolje, da on izraža ljubezen še naprej po svoje, ona pa se mora večkrat opomniti da jo ljubi, a ji to kaže na svoj način.
4.10.2007 ob 17:22
@ Mitja: Upam, da te nisem preveč prikrajšala za spanje.
Vsekakor smo vsi eni Babiloni. Dvomim da obstaja junak, ki bi govoril izključno en jezik in en narečje. Še takih z izrazito prevladujočim enim so redki. Večina jih je pač mešanic. 
In jasno da uporabiš tisti način izražanja ljubezni, ki ti je v dani situaciji najbližji. A če bi spremljal zadevo skozi daljše časovno obdobje bi najbrž ugotovil, da nekaj prevladuje. Tukaj sploh ne gre za krivljenje zaradi “napačnega” izkazovanja. Gre zgolj za nesrečnost, negotovost. Nekdo lahko vsak dan sliši “ljubim te”, a če ga partner ne bo zmogel/želel nežno objeti in pobožati, bo imel občutek da ga sploh nima rad.
Če nekdo tebi na ljubo začne govoriti tvoj jezik mislim, da ti zaradi tega ne bo nič manj všeč. To namreč ne spreminja njegovega bistva, njegovih lastnosti. Če se potrudi reči “ljubim te”, čeprav mu gre težko z jezika, ne bo zato nič manj privlačen, duhovit, razgledan, iskren, nežen… Edino kar bi lahko odigralo vlogo je to, če bi ga vzljubila prav zato ker ni znal reči “ljubim te” (beri če je bil tough macho wannabe type of guy).
P.S. Toliko na hitro, ki ni bilo ravno hitro.
4.10.2007 ob 21:36
sunshine: hja, pri mojih letih je to nekdo pred malo manj kot 2000 leti baje že počel tako, da je morda fenomen vstajenja čisto stvar emša…
s tvojo tehnično analizo bi se kar strinjal. škoda, da je dialektov preveč, da bi se lahko zanesel na preklapljanje in verjetnostni račun… 
Popolnoma podpiram (in sem vedno tudi prakticiral) tvojo trditev, da “v ljubezni drugemu želiš lepo in tako tudi delaš”. Vprašanje je samo, do katere meje se pri prilagajanju (reprogramiranje je sicer kar uveljavljen izraz a meni deluje grobo) spustiš. Doler ne prihaja do zanikanj sebe in podrejanj je ok, ko pa začneš iz ljubezni početi stvari zaradi katerih začenjaš izgubljati svojo identiteto takrat je pa čas za premislek… To sem jaz mislil z izrazom na silo. Takrat, ko ti prilagajanje ni več spontano in naravno, ko tega ne narediš z nasmehom na obrazu, ker veš, da boš partnerju ugodil(a), pač pa se moraš dobesedno prisilit, da to storiš. Ostrih meja pa tu seveda ni. Vsak si jih postavlja sam…
btw. si morda kje zasledila kakšne ugotovljene korelacije med jeziki ljubezni in zaznavnimi tipi (vizualci, auditivci, kinestetiki,…)?
5.10.2007 ob 15:02
@ Alcessa: Hehe, torej očitno res še niso vsi poznali te knjige.
Bi se kar strinjala s tvojo ugotovitvijo da dejanja lahko bolj iskreno izražajo vsebine kot besede. Pri meni se to pozna recimo tudi pri tem, da neznansko cenim kakšno sporočilce na vratih ali klasično čestitko. Ne toliko zaradi besed, ki so na listku ali v čestitki, pač pa zaradi truda, zaradi misli, zaradi pozornosti. Prav tako mi manj pomeni darilo za žblj denarja, strašno lepo pa se mi zdi pokloniti za darilo izlet, predstavo ali masažo, ker je se je dotična oseba potrudila preučiti ponudbo, naštudirala poti, morda prenočišče itd.
In ja, odzivi ne rabijo nujno biti enaki. Življenju dajejo raznolikost, pestrost in barvitost. Tudi različne poti do skupnih ciljev so v redu, ker je konec koncev izid tisti, ki šteje, poti pa naj bodo prepuščene posamezniku.
P.S. Saj mož do sedaj že zna razbirati fake ogorčenost, kajne?
@ Pengovsky: Jaz pa zase ne bi rekla, da s časom bolj iščem nekoga, ki bi mi ustrezal na “prvo žogo”. Ne rečem, da to ne bi bilo super, a v prince na belem konju ne verjamem. Sama pri sebi opažam, da je večja finta v tem, da s časom spoznavam nove in nove stvari, nekatere zasovražim in druge tako vzljubim, da si brez njih težko (če sploh) predstavljam prihodnjo zvezo. Posledično se zgodi, da mora mr. “perfect” zadovoljiti vedno več kriterijem, kar ni enostavno in me morda marsikdo zato že v osnovi odvrne od sebe.
Pri prilagajanju se mi zdi, da govoriva o podobnih stvareh. Čuda reči je meni recimo samoumevnih in jih mimogrede prilagodim po potrebi. Niti ne opazim kdaj in kako, niti tega ne dojemam kot kakšno strašno žrtev. Je pa tudi en kup stvari, ki so mi tako pomembne, da pri njih ne sklepam kompromisov.
@ Oli: 35? Potem imam jaz še nekaj časa, čeprav se včasih kar zasekiram, da še ne morem reči, da živim v nekem odnosu. No ja, morda bo stvar kmalu drugačna.
Pokanje kufrov mora pa res biti naporno. A si kasneje ugotovila, da razlogi zaradi katerih si pokala niso bili tako pomembni ali so kasneje z njegove strani ti razlogi izginili? Vsekakor sem pa vesela zate, da vsaj zdaj živiš v lepem in zadovoljujočem odnosu.
5.10.2007 ob 16:18
Razlogi so bili zame zelo pomembni,veš, pokanje je res naporno,zato sem se odpravljala na moje Fužine le takrat,ko res ni razumel mojega jezika in sem imela občutek da mu ni do prevajanja, kar sem si prevedla, da me ne mara…jasno…
Ko sem se zavedla, da me mara in da on tudi trpi in ne ve kaj je bilo “izgubljeno s prevodom”, da hočem stran, je večina razlogov odpadla…
7.10.2007 ob 13:03
Ehh, jaa, tudi jaz sem mislil, da to itak že vsi vedo in so vsi prebrali… Seveda sem mislil le na pripadnice nasprotnega spola… in se uštel. Cel kup ljudi tega ne pozna (kar se mi zdi čisto normalno), velika večina pa o tem niti ne razmišlja, oz. ne mara razmišljati (to mi pa že ni več tako všeč).
Žal.
Sicer pa ni kaj tuhtati… najti je treba človeka, s katerim se vsaj v neki osnovi pokriješ, ostalo pa lahko prilagodiš.
Zase npr. vem, da se nikakor ne bi razumel z žensko, ki ji je prvi jezik »prejemanje daril«. Če ne bi znorela ona – bi pa jaz, ko bi mi nosila »brezvezne« stvari. Heh… komplicirana bitja smo, ni kaj.
7.10.2007 ob 13:10
Ja, super knjigica. V tem stilu mi je všeč tudi Osebnostni plus od Florence Littauer.
Glede mojih jezikov pa takole: moj jezik se v glavnem deli med besede potrditve in posvečen čas … najbolje kar istočasno
Kar se pa mojega znanja tiče: ja, hmja očitno sem se bolj učila italijanščine in nemščine, kot jezika ljubezni … ja, prevajanje mi vedno dela težave. Sicer pa pravijo, da jezika ne znaš dovolj dobro vse dokler ne razmišljaš v njem.
12.10.2007 ob 08:49
…in da malo potreniram vseh 5 jezikov in narecij (pa mi potem povej oceno, kako mi gre):
Si zelo privlacna, inteligentna in zabavna punca ter se vsak dan bolj zaljubljam vate. Z jadrnico te odpeljem na samotni otok, kjer bi v miru opazovala neokrnjeno naravo, uzivala ob poslusanju galebov ter plavala med tropskimi ribicami. Seveda - nagca. Zvecer druzno pripraviva slastno vecerjo, jaz pa bi te crkljal z alcohol-free koktejli, ker bi se ob nezni glasbi zazibala v ritmih salse. Rahlo utrujeni a radostni ti pocasi slecem lahkotno poletno oblekco in ti s poljubi prekrijem telo. Po strastnem seksu dolgo v noc, ki bi ti izzel se zadnje atome moci, objeta zaspiva in tako pricakava novo jutro.
ampak si moras predstavljat!
lp, M.
13.10.2007 ob 11:03
@ Oli: Ali zdaj nimaš več občutka da te nima rad kadar mu ni do prevajanja? Med zrelimi odraslimi se na srečo ogromno stvari da urediti. Najbrž celo večino. Je pa res, da to zahteva precej časa in napora, kot je bilo to npr. pri tebi. Ampak konec dober, vse dobro…
@ Rok-11: Morda bo zdaj še kaka oseba več prebrala tole knjigico.
Jaz sem se prav zato spravila napisati ta post, ker se mi je tematika zdela pomembna, a premalo poznana. To, da se moraš v neki osnovi pokriti, ostalo pa prilagoditi se sliši zelo common sense in enostavno. Finta je kot vedno v detajlih. Kaj je za koga osnova? Kaj z ljudmi, ki se ne znajo/nočejo nič prilagoditi? Partnerski odnosi so ena huda znanost. Zame tam tam z atomsko fiziko. 
Uspešen izid je odvisen od malega milijona dejavnikov, na katere moraš paziti in še dodatnega milijona, ki te ujamejo čisto nepripravljenega. 
@ Saška: Te knjige pa ne poznam.
Je že na to-read listi. Rada namreč berem po priporočilih. 
Zanimivo mi je, da se mi dozdeva da bi tvoja primarna jezika ljubezni prav uganila že iz branja tvojega bloga. 
Okej, priznam da je zdaj enostavno pametovati, ko “rešitev” že poznam in sem si že rekla “ja iiiitak, edino logično”. Iz katerih jezikov pa imaš probleme prevajati? Imata Jaka in Tomaž zelo različne jezike od tvojega? “Modreci” pa itak pravijo, da ti določene zadeve slej kot prej zlezejo pod kožo, tudi če jih sprva počneš čisto zavestno in načrtno. Baje je tako tudi z razmišljanjem v tujem ljubezenskem jeziku. 
13.10.2007 ob 11:20
@ Mitja: A jaz sem zdaj tukaj kokr en ekspert za te reči?
Mislim, da ti gredo tile jeziki in narečja odlično od rok. 
Praksa pa še bolj. 
13.10.2007 ob 21:25
Joj, Sunshine …nič novega ne napišeš, pa kar pozabim nate
Tomaž pa pravo nasprotje … ampak pravijo, da se nasprotja privlačijo … hmja. Baje tisti jezik, ki ga razumeš in potrebuješ, govoriš tudi sam.
Šele sedaj vidim, da si me spraševala za jezik ljubezni mojih dveh. Jaka je totalna kopija mene, tako da s tem nimava nikakršnih težav
Primer neusklajenosti je npr. moj rojstni dan. Jutri ga imam in kot ponavadi Tomaž nanj pozabi … oz. ni mu jasno v katerem jeziku bi mi kaj povedal na ta dan … pa čeprav jaz tulim že leta in leta “pozornost, pohvala, čas, pogovor …” … in najbrž Tomaž celo nekaj da, ampak je v njegovem jeziku in jaz tega sploh ne opazim … ma, vraga res mora govoriti v mandarinščini, ker jaz ne štekam, kje skriva darilo zame
naš tamal pa bo kot vsako leto že mesec prej delal cirkus, risal, nabiral rože, letos se je celo spravil v nakup in mi kupil neko tuniko in ogrlico v H&M-u in mi vse skupaj podaril že včeraj, ker ni mogel čakati.
In najbrž bi moj bil res najbolj vesel, če bi bila za njegov rojstni dan popolnoma tiho, ga le lahno božala pa mogoče zlikala kakšno srajco
13.10.2007 ob 21:27
Vraga, tisto prej sem bila jaz in ne moj tamal. Vidim, da je med mojo odsotnostjo spet šaril po mojem računalniku in ostal prijavljen ….grrrr!
14.10.2007 ob 13:53
Zdaj vem da me mara in pika in da sem jaz ena fajn punca in da me ni težko marat in ko ne prevaja je pač znak, da je trenutno v slabi koži…
Kar se pa jezikov tiče…sam še enkrat, zdi se mi, da taprav pač govori taprav jezik in ga že od začetka razumeš veliko bolje od vseh ostalih jezikov…po tem ga verjetno prepoznaš in potem nč bat, vse se rešuje …z veliko truda, seveda, ampak večinoma v pravo smer
14.10.2007 ob 13:57
p.s. a ti je tale Mitja zadnjič izjavil ljubezen…al sem samo preveč romantična…smer je bila prava, jezik zelo razumljiv…ali si dandanašnji fantje tega jezika poslužujejo samo v znanstvene namene…
14.10.2007 ob 17:02
@ Saška: Tole o pripravah na rojstni dan sem pri tebi že zasledila. Jaz priznam, da bi me totalna pozabljivost partnerja okrog mojega praznika kar prizadela. Ne norim okoli en mesec prej tako kot Jaka, se pa vseeno rada potrudim da čestitam takoj po polnoči (da sem med prvimi) in kaj lepega spišem v čestitko. Pri darilih je pa seveda odvisno od inspiracije.
Če želiš lahko tudi prvi “Jakov” post popravim da bo kazal na tvoj blog.
@ Oli: Ta notranja mirnost in trdnost je pa čudovita, kajne? Meni se zdi, da ko enkrat enostavno VEŠ, da te ima nekdo močno rad, odpade cel kup težav in težavic kot so ljubosumje, občutek ogroženosti, nerazumljenosti itd. In takrat je vse enostavno fajn.
P.S. Niso bili samo znanstveni nameni. Ima me res rad in jaz njega in lepo nama je skupaj. Je pa vse skupaj še precej sveže, tako da nama ne zmanjka tem za pogovor, stvari za početi in ljudi za spoznati. Me veseli, da si se odločila vprašati. Me je prav firbec matralo kdo bo (če sploh) kaj zinil ali bo vse nazaj držala neka (vsaj pri meni) nepotrebna obzirnost.
14.10.2007 ob 18:12
O-ou! Sunshine!
…
14.10.2007 ob 18:12
No,pa uspešno prevajanje…pa korajžno naprej,seveda…
15.10.2007 ob 12:01
je le nekomu postalo malo “sumljivo”
Sunshine je lepo napisala. Skupaj sva se zacela sprehajati po isti poti in nama je prav lustno se vse bolj spoznavat in zabavat.
hvala za dobre zelje.
lp, M.
15.10.2007 ob 14:17
Khmmm… torej… tole berem malo pozno, a ne - ampak vseeno:
ČESTITKE!!!
In veliko dobrih pogovorov…
15.10.2007 ob 20:27
[...] mi je dala misliti Sunshine z njenim postom o petih jezikih ljubezni. Moja težava je najbrž v tem, da je moj jezik ljubezni pozornost, pozornost, pozornost. Pozornost [...]
15.10.2007 ob 20:28
@ Alcessa: Zakaj pa TI zardevaš?
@ Oli: Hehe, tole pa je želja na mestu. Zaenkrat kaže da govoriva kar podobna jezika, za dialekte je pa najbrž treba še malo počakati.
@ Mitja: Nekako imam navado vsakomur odgovoriti na komentar, zdaj pa ne vem kaj naj rečem razen da se strinjam s tvojim strinjanjem z mano.
@ Rok-11: Ne more biti pozno, če je vse skupaj še zelo sveže.
Hvala za čestitke in lepe želje. 
22.11.2007 ob 21:04
[...] Moj jezik ljubezni je pozornost. Pozornost v vseh barvah, oblikah in agregatnih stanjih. [...]