Ples v Ameriki…
Objavil Sunshine, dne 7.11.2007
Tale post se spravljam napisati že dolgo, predolgo. Je vmes pač bilo kar nekaj pomembnejših stvari, zdaj pa sem si le vzela čas. Tole pisanje naj bi bilo nadaljevanje tegale. Spet bom pisala o plesu skozi svoje oči. Bolj natančno o tem, kaj fantastičnega vse lahko nastane pod pravimi pogoji. V Ameriki nisem ravno abonirana, tam sem bila le enkrat, nisem je preštudirala po dolgem in počez, nekaj stvari pa sem vseeno v tistih letih dodobra občutila.
Naša plesna trenerka je kot študentka obiskovala University of Maryland, kar se je dalo nazorno razbrati tudi iz njenega tattooja. Pripadnost univerzam je tam izjemno močna in taki trajni izkazi zvestobe univerzi niso nič redkega. Pri nas z našimi ubogimi tremi univerzami je to popolnoma nepredstavljivo, rahli zametki pripadnosti se navezujejo morda zgolj na gimnazije. To ni neka pompozna ustanova kot so npr. Harvard, Standford, Cambridge; njena najboljša “podružnica” (po tej lestvici) se najde na 57. mestu, a kljub temu imajo lasten stadion za minimalno 35.000 gledalcev, pokrito dvorano za 17.950 oseb, ogromen bazen in nebroj fitnessov in drugih športnih objektov.
Še preden se kdorkoli začne usajati nad primerjavo naj povem da je imela University of Maryland v letu 2007 vpisanih 36.014 študentov, Univerza v Ljubljani pa v študijskem letu 2006/2007 brez podiplomcev 45.115. In zakaj naštevam te podatke? Odgovor je preprost. Ko sem videla tamkajšnje pogoje in (malo) spoznala tamkajšnjo mentaliteto mi je postalo jasno od kod njihovim plesalcem in cheerleaderjem to, kar lahko jaz sanjam le v mokrih sanjah. 
Tam se cele družine selijo v druge zvezne države. Ne zato, da bodo njihovi otroci sprejeti v tadobro ekipo, ampak zato, da bodo imeli možnosti iti vsaj na avdicijo za tadobro ekipo. Napake na tekmovanjih niso dovoljene, saj v vsakem trenutku na tvoje mesto čaka kar nekaj ljudi, ki bodo morda trenirali še več in bolj pridno. In potem mi kot primer vzorne športnice in članice ekipe pokažejo video, kjer si dekle nekje na prvi tretjini nastopa na državnem prvenstvu pošteno poškoduje nogo in brez napake odpleše do konca točke, po zadnjem beatu pa le še pade skupaj. Nam se zdi smešno, ko vidimo ljudi po fakultetah hoditi v uniformah svoje športne ekipe. Kdor ni bil tam, kdor ni dihal kot eno s svojo ekipo, ta ne ve kaj je to team spirit. In kdor ni doživel pravega team spirita tudi nikoli ne bo mogel vedeti koliko lahko že sam tak duh izboljša ekipo. Nepozabno je biti del skupine, ki ti vedno stoji ob strani, ki ne bo nikomur pustila da ti serje na glavo, ki ti daje voljo in energijo in zaradi katerih vsak dan znova hlepiš po treningih.
Ko smo bile na campu je naš dril izgledal takole: vstajanje ob 7h, pol ure za ornk zajtrk, nato “markiranje” naučenega od prejšnjega dneva. Med 8:30 in 12:00 prvi trening, nato spet pol ure za kosilo z veliko proteinov in po kosilu na prostem (pri +35) na easy ponavljanje naučenega od dopoldneva. Ob 2h se je začel popoldanski trening, ki je trajal do 4:30, spet samo pol ure za obilno večerjo in osvežitev znanja pravkar naučenega. Od 6:30 do 9h večerni trening in nato pol urni oddih. Kasneje pa seveda nema spanja, ampak dril dril dril tisti dan osvojenih koreografij in utrjevanje skupinske točke za tekmovanje ob koncu campa. Ko smo si ob polnoči, po 15 urah treninga, v krogu podajale eno samo jabolko, ker ne bomo mogle trenirati s polnimi želodci, ko smo se ponoči brcale zaradi mišičnih krčev in ko sta trikrat na dan izginila dva kubika ledu za poškodovane sklepe, mi je postalo jasno da je to zame preveč. Še danes ne vem kako sem zdržala, ampak sem in ponosna sem na to.
In “domorodke”? Na zajtrk so privršale s popolnimi nasmeški, urejenimi frizurami, nalepkicami s simboli svojih ekip na ličkih in oblečene v povsem enake trenirke, topke, superge. Hudiča, še špangice so bile enake. Vsaka je vedno prijazno pozdravila in na koncu dneva so izgledale utrujene, a nikakor ne kot zombiji (česar zase ne bi mogla trditi). In ko sem imela enkrat res vsega dovolj sem šla bosa na sprehod po peščeni plaži, ob zvokih oceana in na mivki ob kitari in ognju sem zagledala mešano navijaško skupino. Smejali so se, prepevali, se prekopicovali in po celem dnevu prebitem skupaj in po napornem treningu, so še vedno uživali v družbi drug drugega. In v tistem trenutku, sem si res želela biti del tiste ekipe, čeprav sem vedela kakšna je pot, ki vodi do tja.
Mnogo se vas je ali pa se še norčujete iz cheerleaderk in cheerleaderjev, plesalk in plesalcev. Vzemite si tistih nekaj minutk in poglejte spodnje video clipe. To je hudo resen šport in ti ljudje so odlični atleti. Obe zvrsti zahtevata ogromno ogromno vloženega časa, kondicije in tehnike. Cheerleaderji so gimnastičarji, hudo močni, spretni, s kar nekaj plesnega znanja in ogromno tehnike. Plesalke morajo poznati osnove baleta, jazza, hip hopa in pom dancea in njihovi skoki in obrati niso niti najmanj enostavni. Spomnite se na vse to, ko se boste naslednjič režali. In ko boste naslednjič šimfali čez Ameriko, čez njihovo kompetitivnost in željo po uspehu, se spomnite na to, da tam nastajajo umetnine, ki so za nas le zelo, zelo oddaljene sanje, ki jih jaz nikoli nisem dosanjala.
7.11.2007 ob 21:04
odlično. sama se plesalka…no…ne vem kako se naj tu opredelim…vsekakor sem bila aktivna 12 let, zdaj sem se vrgla v orientalca…tale team spirit sem jaz hotela doživet v mojih prejšnjih skupinah. vem kakšen je tapravi, kot ga opisuješ tule…jaz sem doživela polovičnega. zdaj!, zdaj pa ga ni nikjer - pri nas je večkrat problem, da pride veliko takih žensk, ki se mislijo občasno “rekreirat” in tudi delajo pavšalno, ne počutijo se del skupine in niti pomislijo ne, da bi z njo konkretno sodelovale. to pogrešam…naše koreografinje pa si ne upajo, ne želijo, morda ne morejo vzpostavit neke discipline..morda je premalo resno zasnovan koncept prav moje skupine/plesne zvrsti.
kako si se odločila iti tja? kdaj si bila?
recimo, da imam željo odplesat v kakšni odlični skupini preko oceana…jazz balet njabolj. Moram se pozanimat če imajo pri nas konkretno smernice za plesno ustvarjanje preko naših meja, na drugi celini.
8.11.2007 ob 15:45
Zanimiv post… A imajo tudi plesalci “športne štipendije”?
Pa še nekaj me zanima - čisto resno: Kaj se, recimo, zgodi, če član ekipe odstopa od tega enotnega vzorca dresov, trenirk, šoang, itd. Štekam, da so ekipni športi pač ekipni športi, ampak me vseeno firbec matra.
11.11.2007 ob 18:14
@ Ana: Tudi sama sem se ukvarjala s tekmovalnim plesom nekako tako dolgo kot ti, zdaj pa se se preusmerila v nekaj za lastno dušo - salso. Jaz bi zase rekla, da sem doživela ene tričetrtinski team spirit, pa je bilo že to neverjetno lepo. Tisto, kar je manjkalo, je bilo bolj posledica zunanjih okoliščin. Jaz sem nad podobno nedisciplino kot jo opisuješ ti tudi že norela. Ko gre nekdo pač v kino namesto na tečaj, ni toliko fair da bi prišel par minut prej in se pozanimal kaj je bilo novega, hkrati pa zahteva da se vse ustavi, da cela skupina čaka nanj in da se učitelj posveča samo njemu, ker on je vendar PLAČAL.
Ehhh, preveč je takih pacientov…
Jaz sem bila v Ameriki zgolj slabe tri tedne na povabilo naše plesne trenerke, ki je tam živela. To je bilo v avgustu 2000. Za smernice pri nas ne vem, upam pa, da boš našla kake uporabne informacije. Morda se ti za to splača vprašati kakšno od naših koreografinj, ki se hodijo izpopolnjevati v Ameriko. Mojca Horvat vem da vsako poletje hodi na klase na Broadway.
@ pengovsky: Kot jaz vem tudi. In celo diplomirajo lahko iz plesa, česar pri nas še nismo jemali.
Na tvoje zadnje - čisto resno - vprašanje pa žal ne znam odgovoriti. Tega nisem doživela in o tem nisem ničesar slišala. Bom pa malo na glas razmišljala… Človek, ki si ne bi želel biti del tega spirita, se najbrž sploh ne bi pridružil ekipi. Če bi se že in bi odstopal od enotnih vzorcev, njegove sposobnosti pa bi bile vseeno nesporne, bi ga najbrž najprej izločila oz. izolirala ekipa sama, kar bi se zelo verjetno rezultiralo v prostovoljnem odhodu iz skupine. Šele kot tretjo opcijo jaz vidim urgiranje trenerja in izgon iz skupine.
12.11.2007 ob 19:22
Ne vem…me ni se zdi zelo smešno, da se folk v Sloveniji ukvarja z latino plesi…treba je imeti temperament in obževati ples in ne se ukvarjat z nekim plesom le zato ker je zdaj moderno ali pa ker bo nekdo zbil dol kile…
Tudi tisti navijači niso lih vsi zaljubljeni v tisto kar delajo…ampak si v večini primerov rihtajo imidž na faksu ali pa kile…mogoče je res kakih 20% navdušencev ostalo pa je le…nula!
LP!
Love what are you doing!
12.11.2007 ob 19:40
@ Mah: Sploh ne dvomim, da si boš kmalu vzel nekaj časa in te svoje na videz pavšalne in neutemeljene sodbe izdatno podkrepil z razlagami, izkušnjami in argumenti. Lepo te pozdravljam do takrat v pričakovanju tvojega naslednjega zanimivega komentarja.
12.11.2007 ob 21:05
Ne bom razlagal, ker ples itd. ni precizna znanost in tako kakor jaz lahko sesuvam ljudi s svojimi argumenti, lahko ljudje tudi mene sesuvajo s svojimi na tem področju.
Tako, da se mi ne da spuščati v neverending story.
LP!
P.S. Če sem koga užalil, se opravičujem.
14.11.2007 ob 19:43
@ Mah: Ravno v tem je finta, da tvojih argumentov ni bilo videti od nikoder. Če se ti ne da spuščati v neverending story, zakaj si potem sploh začel? Mene nisi užalil. Če si koga drugega pa ne vem, ker se (še?) ni oglasil.
15.11.2007 ob 09:36
jest bi se oglasil kot potencialno uzaljeni Slovenec!
…ker je pac mah napisal, da: “Ne vem…me ni se zdi zelo smešno, da se folk v Sloveniji ukvarja z latino plesi…treba je imeti temperament in obževati ples in ne se ukvarjat z nekim plesom le zato ker je zdaj moderno ali pa ker bo nekdo zbil dol kile…” … se mi zdi kakor da implicira, da Slovenci nimamo temperamenta in ne obozujemo plesa.
torej… sem legitimiran za komentiranje in kancek uzaljenosti
komentar: smo tudi Slovenci, ki imamo temperament in/ali obozujemo ples.
lp, M.
5.12.2007 ob 15:48
Temperamenta ima kolikor kdo. Eni glumijo glivu, drugih nas je povsod polno.
Pravega bisva plesa ne boš mogel nikoli merit, ker je poanta vsega v občutjih plesalca. Če ne plešeš tega ne moreš poznat, razen če imaš neko drugo stvar, ki tebe spravlja v trans.
Če pa po vsej sili hočeš nekaj merit, potem greš lahko merit koncentracijo raznih hormonov, ki se plesalcem sproščajo med plesom. Splošno zadovoljstvo z življenjem, delovno uspešnost dan po preplesani noči;)
Pravo skupinsko delo in duh sem doživela enkrat, pa ni bilo povezano s plesom. Je postalo ideal nečesa kar hočem živet, pa mi ga tukaj nikakor ne uspe 100% vzpostaviti. Ljudi pa tudi ne moreš v nekaj siliti.