Moji nevsakdanjiki

Niti najmanj ne dvomim, da po moji tako dolgi odsotnosti naravnost hrepenite po plesnih modrovanjih. Ugibam, da bi lahko napisala kaj pametnejšega, a si ne morem pomagati, če ima pa ples tako pomembno vlogo v mojem življenju. Saj bi obljubila, da bom kmalu napisala še kaj bolj nevtralnega, a ne upam. Blog sem malo zanemarila ker 1) sem strašno malo doma, ker večinoma gostujem pri dragem in 2) imam na Facebooku itak eno luštno skupinico meni ljubih blogerjev, ki se pridno bombardiramo s takimi in drugačnimi povabili, rešujemo teste in odgovarjamo na vprašanja, da imam itak feeling da že tam blogam.

No, pa resno… Včeraj sem se šla prvič letos pošteno naplesat in eden od plesalcev je ušpičil nekaj, kar me je spomnilo da je tale današnja tema vredna svojega posta, čeprav sem o njej premišljevala že mnogo prej. Pa gremo od začetka… S prvimi treningi sem začela pri dobrih petih letih in čeprav sem bila pri ritmični gimnastiki med samimi dekleti, se je že takrat začelo moje redno obiskovanje športnih garderob. Po treningu sem bila jasno prepotena in v športnih oblačilih in treba se je bilo preobleči v suha in “normalna” oblačila.

Začelo se je jasno tako, da sem suho majico nataknila čez prešvicano, nekako iztaknila roke iz rokavov in zadevo skozi ovratnik potegnila s sebe. Kasneje v puberteti je zadeva postala še nekoliko bolj zabavna. V igro so namreč prišli še modrčki. Kaj lepšega kot pod majico odpeti modrc, skozi rokave nategniti naramnice ven in preko rok, potegniti modrc pri pasu ven, nato okrog pasu natakniti novega vsakodnevnega, ga pod majico zadegati do prsi, ga držati na mestu z eno roko medtem ko z drugo slačiš t-shirt in nato naključnim mimoidočim skoraj iztakniti oči, ko s samo eno prosto roko natikaš na ramena naramnice. Znano? Gotovo ste že kdaj videli kako predstavnico nežnejšega spola pri tovrstni telovadbi.

No, jaz sem to počela 3-4× tedensko, leta in leta. Nekajkrat še gre, tudi nekaj mesecev še gre, deset let tega zviranja pa počasi, a vztrajno začne rahljati živce. Na treningih smo se itak na skrivaj prečekirali do zadnjih detajlov, pretipali smo se tokom koreografij tudi že dodobra in sčasoma sem ugotovila, da moja rit ni ne tako lepa in ne tako grozna, da bi bila unikatna in bi jo morala tako neznansko skrivati. In isto velja tudi za moje prsi. In tako je nekje v tretjem letniku gimnazije prišel dan, ko sem po treningu vrgla majico s sebe, slekla modrček, se obrisala z majico ter nataknila nove obleke nase. Ko so soplesalke v grozi spustile pritajen krik sem se samo še čudila kako se jim po celem treningu da še po nepotrebnem telovaditi.

Ko sem bila še kasneje v navijaški skupini sem se po treningu slekla, brisačo zavila okrog riti in smo se s fanti odpravili vsak v svojo tuš kabino. Bila sem edina punca… Danes mi je tovrstno kompliciranje prav zoprno in kjer situacija to zahteva, se enostavno slečem ali preoblečem. Na plaži sem gola če se le da, drugače pa zgoraj brez, v savni nisem zadekana do vratu in v garderobi se normalno preoblečem. Tovrstnih treningov in garderob je že nekaj časa konec, a tudi salsa me je nečesa naučila.

Par dni nazaj mi je Mitja razlagal, da se mu zdi neprimerno da neka dečva pretirano pozdravlja in cmoka njegovega prijatelja, ki ima že dolga leta punco. Seveda sem se strinjala da so tovrstne reči razen ob snidenjih in poslavljanjih odveč in da je stvar jasno napačna. Potem pa me je včeraj na salsi prešinilo da tam to počnemo ves čas. Ko pridem na žur najprej kar nekaj ljudi dodobra objamem (in to res objamem, ne samo tisti vljudnostni tap tap po hrbtu) in pokušujem. Ko plešem sem včasih plesalcu tako blizu, da se na trenutke dotikava s trebuhi, spet drugič pa plešem z obrazom naslonjenim na njegovo ramo.

Včasih kak tip jezi svojo drago, pa ga za štos mahnem po riti, medtem ko se mi ona samo reži. In včeraj sem stala na stopnici in opazovala plesalce, ko eden od meni ljubih plesalcev stopi na stopnico za mano, me objame okrog ramen in sva tako nekaj časa stala in gledala njegovo punco, ki jo je en dečko pridno preganjal po plesišču. In ko sem se hladila pred odhodom domov je zraven mene prisedel nek fant in sva tako sedela in klepetala o Mitji, o njegovi dragi, o službah in življenju na sploh. Včasih me je lopnil po kolenu in roko za nekaj sekund kar pustil tam in nisem niti opazila.

Tako sem prišla do ugotovitve, da smo salseroti in salsere očitno glede teh stvari dosti bolj nakulirani in manj zakomplicirani, ker smo navajeni na fizične kontakte med spoloma, ki ne pomenijo nujno nečesa seksualnega. Tam se folk zabava in nihče ne teži z nekimi nenapisanimi pravili, ljubosumnostjo in zadrževanjem pred “nespodobnostjo” in zato mi je tam izjemno lepo. In tako sem včeraj naenkrat ugotovila, da mi fizično tako zelo blizu lahko pride le moj dragi… in vsi tipi na salsi.