Pa je šel delovni zanos…
Objavil Sunshine, dne 25.02.2008
Zadnji teden mi nekaj leži na duši pa sem se odločila malo izkašljati. Moji zvesti bralci ste prav gotovo že zasledili kak moj zapis in hvalospev moji službi. Na začetku prejšnjega tedna pa se je zgodilo nekaj, kar je službo čez noč spremenilo iz “grem se naučiti nekaj novega, izvedeti nekaj zanimivega, pa še plačana bom za to” v “grem jaz osem ur v službo čakati na pijačo”. 
Stvari so še sveže in nisem še sigurna kako naj bi se razrešile. Možno je, da bo brezvoljnost sčasoma zbledela, ko “rana” ne bo več tako sveža, morda se uspemo še kaj dogovoriti, morda najdem drugo službo… No, pa naj razložim ozadje.
V zadnjih štirih letih sta v mojem življenju v glavnem prisotni dve veliki želji. Prva je ta, da bi odpotovala na Kubo, dokler je še taka kot je sedaj. Kaj se bo zgodilo po padcu komunizma ne vem. Če bo sila, grem kasneje lahko itak pogledati še “novo” Kubo, a najprej želim videti sedanjo. Jeseni gresta na Kubo moja zelo dobra prijatelja s salse, krasna in zanimiva človeka. Povabila sta mene in Mitjo zraven, da nam bo v večji družbi lepše. Jasno so se mi takoj zasvetile oči. Družba super ljudi, preverjeno fina potovalna klapa, poleg tega sta oba tam že bila in bi ob njiju res lahko videla tisto, kar se najbolj splača videti in ne bi izgubljala časa za kakšne turistične natege.
Druga želja je pes. Neznansko si želim ponovno imeti enega kosmatinca. Psičko. Veliko šnavcerko. In ime bi ji bilo (spet) Tara. Ljudje smo narejeni različno, jaz recimo sem ob psih čisto preč. V Gmajnicah sva zdaj vsako soboto in nedeljo in res mi je lepo polepšati dan še kakšnemu kožuharju, nama pa pretegniti noge. Zdaj imajo tam 3 mladičke, mešančke med velikim šnavcerjem in bernskim ovčarjem. Vsakič ko jih vidim se mi kar malo odpelje. In ko sem na Gospodarskem razstavišču na pasji razstavi videla toliko šnavcerjev na kupu, sem dobila solze na oči. Čez nekaj dni se bo nekje v Sloveniji skotilo leglo krasnih malih črnih kepic.
Počasi moje življenje prihaja v fazo, ki je vedno bolj različna od brezskrbnega študentskega življenja od danes na jutri. Stvari je potrebno začeti planirati dolgoročno. V kratkem se selim od doma in grem živeti skupaj z dragim. Čez kako leto in pol - če bo vse po sreči - bi na svet moral priti en mali in zame najlepši dojenček na svetu. Čez kakega tričetrt leta me čaka sicer nenevarna operacija, a s kar dolgo dobo okrevanja. V prevodu… pasjega mladiča si lahko privoščim spravljati k pameti samo še letos. Tudi 3-tedenski dopust je opcija samo še letos. Jasno v vsem svojem veselju in zanosu nisem niti pomislila, da teh svojih dveh velikih želja ne bi mogla uresničiti.
Prvi tuš je prišel ob novici, da tako dolg dopust v enem kosu lahko vzamem le avgusta in samo avgusta, saj je takrat najmanj dela, jeseni pa se začenja norišnica. Avgusta so kot prvo na Kubi monsuni, kot drugo takrat nikakor ne bi šla z družbo, ampak sama. V kratkem se selimo na novo lokacijo, kjer bo veliko manj poslovnih prostorov in jaz sem prosila, če bi lahko v pisarni imela psa, da bi ležal zraven mene, med malico pa bi hodila na sprehode namesto na basanje s hrano. Najprej je bil odgovor pozitiven, nekaj dni kasneje pa se je zgodba obrnila. Da pač ne bi bilo primerno…
In sedaj sem tukaj kjer sem in že teden dni se ukvarjam le z eno stvarjo - kako si omogočiti izpolnitev teh dveh želja, ki nista od včeraj, ampak sta v meni vsak dan zadnja leta. Nobena od teh stvari ni življenjskega pomena, mi pa pomenita ogromno. Naenkrat sem dobila občutek, da o svojem življenju ne odločam več sama, da ga ne morem živeti tako kot si jaz želim. Priznam, potrlo me je, vzelo mi je voljo do dela. Vem, da če teh dveh stvari ne uresničim v tem letu, jih potem ne bom mogla nadaljnjih 6-7 let, če bi želela življenje, ki bo všeč meni.
Vse opcije, ki jih imam na izbiro so slabe. Lahko bi psa cele dneve puščala doma. No go, imam pse preveč rada. Lahko bi šla na Kubo v deževnem obdobju, a mi ni do tega, da bi dala en kup denarja za bežanje pred nalivi. Lahko bi prestavila idejo o otroku. Na-a, ne pride v poštev. Lahko ne grem na operacijo. Nak, z lastnim zdravjem se pač ne bom igrala… In še enkrat povem; stvari niso življenjskega pomena, so pa meni dovolj bistvene, da so me potrle kot že dolgo ne nobena stvar.
25.02.2008 ob 22:48
Hm, mogoče to ni ravno dober odgovor, ampak meni se močno zdi, da je pomemben del aktivnega življenja nujno treba preživeti s spreminjanjem prioritet, torej s prilagajanjem ostalim danostim, da je čim manj cirkusa… Kaj pa vem.
25.02.2008 ob 23:10
Jaz tudi ne bom pomagala prav veliko, ampak to pride, ko odide študentska brezskrbnost. Svobode je manj, priložnosti za sklepanje kompromisov pa še več. Seveda lahko menjaš službo, ampak… a boš na razgovoru vprašala, kakšen odnos imajo do pasjih mladičkov pod nogami? Sama si niti v divjih sanjah ne predstavljam, da bi mi dovolili v pisarno voziti psa! (Ne samo zato, ker ne bi dovolili “just because they can”, enostavno bi to bila muka za psa in za vse sodelavce. Če lahko pomagam, se mi zdi, da ti lahko pomagam s tem, da ti s prstom pokažem na to, da si v resnici prav eno blagoslovljeno bitje. Vse stvari počasi prihajajo v tvojo smer. Ne prehitevaj v škarje samo zato, da bi prišle takrat, ko si si ti zamislila.
25.02.2008 ob 23:30
Jest ti pa bom
Glede, na tvoje poste si eno dost pametno dekle, ki ve kje ima glavo in pozna svoj posel !
Razmisli malo, a na porodniško te pa bodo pustil ?
Glede na tvojo bistrost, te bodo rade volje imeli v katerikoli firmi in še dejavnik “naučiti nekaj novega” bo 100x večji
To okoli psa mi je pa tudi malce čudno, da je skos pri tvojih noga al kako ?
Zdej če maš lastno pisarno ni problema, če je neboš mela pa… Sem pa itak mnenja da če imaš velikega psa, moreš met pesjak ali pa kaj podobnega…
26.02.2008 ob 00:32
Hm veš da vsega itak nemoremo imeti.
Človek si mora zastviti vprašanje.. Kaj mi bolj pomeni?
Glej..lahko se odločiš za radikalno potezo in npr. odpreš neko svojo kajjazvemkaj..npr. cvetličarno (cvetličarno sem navedel popolnoma kot “simboličen” primer, lahko da je popolnoma zgrešen), mesečno nekako shajaš s tem denarjem, ob sebi imaš lahko 100 psov, nekako si privoščiš tisti obisk Kube (najcenejšo možno varianto) itd.. Ali pa npr. ne delaš nič (nisi zaposlen v neki ql službi) oz. si nekje na kmetiji, kjer imaš svoj vrt, živiš z naravo, se ne obremenjuješ z okolico in “štopaš” voznike, ki ti omogočajo ogled raznih krajev.. (Jaz bi npr. zelo rad živel tako, vendar ne morem oz. neupam)
Ljudje v teh krajih smo pač v večini navajeni na neko razkošje, zato to ne pride v poštev. Torej, mnogi si želijo iti v precej oddaljene kraje, kraje v katere potuješ z letalom itd., to pa itak stane. Torej zgornja verzija odpade.. Pač smo prepričani, da je to pravilen način življenja, zato pa ne izpolnimo ostalih želja..
Na žalost ljudje živimo v skladu s pričakovanji ostalih. Tudi odrasli smo oz. stalno odraščamo na osnovi določenih prepričanj in “vemo” oz. mislimo da vemo, kaj je prav in kaj ni. Večinoma si neupamo in nočemo narediti kake poteze, ki bi nam popolnoma spremenila življenje, mogoče v končni fazi na bolje - zgoraj napisan (verjetno slab) primer.
Sicer sem jaz zabredel v neko skrajnost, rad pa bi povedal, da ti po mojem mnenju, po tekstu sodeč, vendarle ni tako hudo. Glej:
1. Imaš službo, kjer te niso takoj poslali ven, češ “A si normalna?!”, ko si jim omenila psa.
2. Omogočili ti bodo, da greš na precej dolg dopust, čeprav šele v Avgustu, če sem prav prebral? (verjemi moje izkušnje ter izkušnje prijateljev kažejo, da je težko dobiti dopust, kjer si odsoten več kot npr. 2 tedna naenkrat. Tudi 2 tedna kriza).
3. Kmalu boš šla na svoje, kar je tudi super zadeva. Mnogi živijo pri starših in nemorejo na dopuste, nimajo službe (OK res da so nekateri za to krivi sami), itd…
4. ITD..
Verjamem, da so to ene izmed tistih “malih” stvari, ki človeku zakomplicirajo življenje in ga naredijo manj prijetno, a vseeno..glej pozitivno?
Lp
acc
26.02.2008 ob 00:32
Nagibam se v smer komentatorja Ljubota. Glede na tvoje izkušnje s trgom dela veš, kakšna je tvoja konkurenca. Če so tvoje izkušnje količkaj korelirane z realnostjo, si lahko privoščiš najti zaposlitev, ki ti bo ustrezala. Vprašaj se, zaradi česa se boš čez 10 let bolj tolkla po glavi: da si pustila svojo sedanjo službo, ali da nisi videla Kube in imela kužka?
Če se ti firma ne želi prilagoditi, zakaj bi se ti njim?
Seveda pod predpostavko, da je tvoj položaj na trgu dela dovolj močen, da ti s tem, da te zaposlujejo, ne delajo usluge.
26.02.2008 ob 02:34
Sicer ne vem, zakaj ne bi mogla iti na Kubo avgusta. Tisto z deževno dobo je bolj tak oz. moraš imeti smolo (vendar če jo imaš lahko pomeni tudi pomeni npr. 5 konstantnih dni dežja). V tistih koncih sem poleti (julij-avgust) še vedno imel najlepše vreme oz. povprečno 1-2 deževni dan na mesec preživeti tam. Jesensko vreme se mi osebno zdi precej slabo, precej piha, morje ni več tako toplo, tudi šolske počitnice so konec, kar pomeni, da je vse bolj mirno in manj veselo s strani domačinov.
Sem se pa pred kratkim vrnil z Malih Antilov, pa je bilo slabo vreme, čeprav bi naj bila sušna doba. Vsaki dan dež, nemogoči veter itd. Na vreme se v tistih koncih ni za zanašati.
Glede dela: glede na to, da si sposobna… pusti službo, privošči si vse, kar si misliš in si najdi novo, boljšo službo, ko prideš domov.
P.S. Monsuni so v Aziji, na Kubi so hurikani.
26.02.2008 ob 07:52
A misliš, da otroka boš pa lahko kar splanirala na mesec natančno?
26.02.2008 ob 08:04
V marsikateri sluzbi je tako, da so dopusti pac zaželjeni avgusta, predvsem daljši. In v bistvu je logično. Brezzveze da ljudje gnijejo avgusta v sluzbi, ko ni dela in nikogar naokoli, septembra ko je pa norišnica pa izležavajo na dopustu. Tako pač ne gre, če imaš resno in odgovorno službo in to je pač samo znak da te potrebujejo in računajo nate. Moja nesposobna sodelavka gre lahko na počitnice kadarkoli, mene pa ne pustijo kar tako …
Če boš zamenjala službo te bodo a) najprej pustil na 3-tedenski dopust, b) potem na dolgo bolniško in hop potem pride že c) porodniška! Hmmmm … !?!?!?
In še zadnji pomislek vreden zapisa. Od pasjega mladiča pričakuješ da bo ležal ob tvojih nogah? Verjetno si na Gmajnicah videla, kako aktivni so pasji mladiči. Za moje pojme a) nerealno pričakovati, da bo ležal celo dopoldne (z izjemo pol ure) ob nogah in b) ne-fer do psa.
Za uresničevanje takšnih želja so bila namenjena študentska leta, sedaj je kot pravi zgoraj, čas za prilagajanje prioritet.
26.02.2008 ob 08:35
Ja, res imaš hud problem. Verjetno se ti sesuva svet, ker v službi ne smeš imeti psa. Vprašaj tiste, katere iz služb odpuščajo, če jih je minila volja do dela ali delovni zanos..
P.S.: mogoče bi pa delala v živalskem zavetišču, kjer bi lahko imela kužkov na pretek.
P.S.:(drugič) ne mi zamerit, toda jaz sem že izgubil službo zaradi stečaja in ne razumem, da se ti zmanjša delovni zanos, ker ne moreš v službi imeti psa…
26.02.2008 ob 08:59
Ne vem, ce bi bil pripravljen se odpovedat svojim sanjam zaradi ene sluzbe. Sluzbe prihajajo in odhajajo, ce ne bos imela svoje firme jih bos v zivljenju zamenjala vsaj 5, ce ne vec. Malo razmisli, koliko si na svojem strokovnem podrocju konkurencna in kaksne so zaposlitvene moznosti v prihodnje.
Kar se tice psa v pisarni, bi po moje cisto nasla koga dovolj svobodomiselnega, da bi ti to dovolili. Itak ne delas s strankami (vsaj ves cas ne), tako da to ne bi smel bit problem (razen pri zarukanih “se ne spodobi” delodajalcih). To, da pes sedi v pisarni, je zanj cisto druga stvar, kot da sam sedi doma. Res pa je, da tudi Car (naslednik Fika) brez problemov spi doma na kavcu dokler so moji v KP.
Prof. mi, kot da bi vedel, ravnokar razlaga, da so casi, ko so ljudje bili nekje zaposleni, preteklost. V 21 stoletju je prihodnost samozaposlovanje. To pa, poleg vecje fleksibilnosti, prinasa tudi vec obveznosti, nerviranja in ostalih hecov. Si dovolj zrela (in imas dovolj zvez) za kaj takega?
Moje mnenje je, da je prevelika navezanost na eno sluzbo nesmiselna. Prilagajanje prioritet in (velikih) zelja sluzbi se konca samo z zafrustriranimi delavci in nezadovoljstvom v sluzbi, posledicno pa se s slabim delom. Pameten delodajalec bi v pisarni svojim zaposlenim pustil karkoli, sploh ce so zato bolj zadovoljni, lojalni in produktivni.
Tisti “follow your dreams” je precej pomembna stvar, sluzba pa je (zaposlenim vsec ali ne) samo nacin pridobivanja sredstev za prezivljanje. Razmisli
26.02.2008 ob 09:55
Huh, huh Sunshine, kaj bi dal za takšne probleme v življenju…
26.02.2008 ob 12:46
Brezvezniki (le koliko jih služi denar za lastno preživetje?) in morda japiji ti svetujejo, da menjaj službo, pusti svojim željam prosto pot,…in podobne lepe reči. To je neresno. Sociologija rangira človeške potrebe po lestvici pomembnosti in potrebe imeti psa v pisarni na tej lestvici verjetno sploh ni. To si boš privoščila, ko boš svoja podjetnica in bodo stranke to tudi sprejemale. Moji hčeri, na primer, to uspeva. Biti nekje v službi in imeti take nemogoče želje, je pa po mojem tu mač. Je sicer čisto prav, da si želiš urediti življenje po svojih predstavah, ampak malo treznosti in samoomejevanja pa tudi ne škodi. Pa srečno!
26.02.2008 ob 16:53
Joj, ti pa res nisi v zavidljivem polozaju. Ker gledam z distance, si mislim:”Tale Masa pa res prevec razmislja in planira”. Ko bolje pomislim, pa je z mano podobno. Sicer, kot ves, se studiram, sem pa tudi v letih, ko clovek zacne razmisljat o samostojnem zivljenju in druzini. Moj je moje cisto nasprotje (hladen kot spricer) in se mi obicajno le nasmehne (sicer o takih stvareh se ne govoriva, ker sva “frisna”, ampak pac v podobnih situacijah) ter poskusa pomirit, ces da se bo vse v redu izteklo. Pa kar nekako ne pomaga.
Tezko je dati pameten nasvet in niti ne bom poskusala. Lahko samo recem, da te razumem in zelim, da se ti uresnici vsaj ena velika zelja, ce ze vsega ne mores imet (navijam za psa:)).
26.02.2008 ob 17:01
Oj Sonci!
A hoces slisat en kvazi-delodajalski pogled na stvar?
Ce zadeva (karkoli pač je - npr. pes v pisarni) ne moti dela, dela škode, oz. če celo spodbujevalno deluje na zaposlenega - je zaželjena.
Ne razumem prav dobro zakaj bi bil delodajalec proti, če ni zgoraj omenjenih problemov. Se mi pa majčkeno dozdeva, da bi pes v pisarni kljub vsemu lahko bil moteč… odvisno od psa sicer. Vendar tega dejavnika karakterja se pa vnaprej ne da predvideti.
Glede dopustov pa… eno je kaj je zaželjeno in drugo kaj se je mogoče zmenit.
A ti res ne dajo dopusta kasneje na noben način?
Dostikrat se je mogoče kar precej dogovorit, ko se strasti malci pomirijo. Poskusi ponudit kaksno verzijo obcasne dosegljivosti, mogoče celo da pride kdo kaj naredit namesto tebe (če je mogoče), itd.
No ja… good luck!
26.02.2008 ob 19:01
Jaz bi si sicer lahko privoščil tri tedne dopusta in še več skupaj tudi izven poletja, ampak nikoli pa nisem pomislil, da bi mi v službi ves dan delal družbo pravi pasji prijatelj. Sploh ni slaba ideja - že mislim na dobermančka. Se bom pozanimal, ali je možno. Če ni, bom počakal na teleworking.
26.02.2008 ob 20:32
@ Alcessa: Dober ali ne-dober, dokler je iskren in argumentiran je vedno dobrodošel.
In vsekakor se strinjam, da je spreminjanje prioritet precej pomembna zadeva. Hakeljc je samo v tem, da so nam različne stvari različno pomembne. Stvari, o katerih sem pisala tukaj so meni ZELO pomembne, čeprav se jim marsikateri komentator posmehuje, ker se pač njemu ne zdijo tako bistvene.
@ Tjasa: Svobode je manj in kompromisov več. Ampak ali to pomeni, da postanemo lastnina delodajalcev? Razen teh dveh želja, drugih potreb po prilagajanju nimam. Ko je treba delati kak teden po 12 ur na dan, delam. Ko je bilo treba dva meseca prihajati v službo tudi v soboto sem prihajala. Tudi za višjo plačo se nisem bunila, čeprav jasno prav pride. Potem pa ugotoviš, da so pravila igre dvojna, in da en samo jemlje, jemlje, jemlje, daje pa bolj malo. In tukaj zame nastane problem…
In ja, na razgovoru bi vprašala če bi lahko imela ob sebi v pisarni psa. Ne vem zakaj se ti zdi to tako nemogoče. V tujini je to že precej pogosta praksa, nekaj primerov poznam tudi iz Slovenije. Predvsem pa to delodajalca nič ne stane, zaposleni je na delovnem mestu bolj zadovoljen in v roki ima močan adut zaradi katerega delavec ne bo odšel iskati dela drugam. Sodelavka, ki je z mano v pisarni in bi imela s psom največ stika je bila čisto navdušena (in ji ne bi bila nikakršna muka). Psa sem že imela 9 let in vem kako to zgleda. In zelo dobro vem, da je neprimerljivo večja muka psa puščati po 8 ur v stanovanju kot pa da leži zraven tebe, med malico ga pa pelješ na sprehod.
26.02.2008 ob 20:52
@ Ljubo: Kaj mi boš?
In ja, dejansko so se mi začela porajati vprašanja kaj bo s porodniško, kaj bo z bolniško če bo otrok dobil ošpice, kakšne bodo reakcije na mojo operacijo in temu sledečo bolniško, ki ne bo kratka, operacija pa ni nujna. Največja “krivica” se mi v tem primeru zdi to, da v primeru Kube ne prosim za ekstra dopusta ali kaj kar mi ne pripada, temveč le za to, kar imam zapisano v pogodbi. In tam ni bilo nič navedena terminska omejitev, torej mi zakonsko gledano tega ne morejo prepovedati. A če postavim ultimat itak lahko kar grem, ker bo vzdušje najbrž temu primerno moreče. Aja, in da sploh ne omenim da imam še lanskega dopusta 13 dni, ker je bilo dela toliko da poletnega dopusta sploh nisem imela. 
Naokrog sem se pa že začela malo ozirati. 
Bom videla kako stojijo zadeve.
No, ne ravno pri nogah… Pač poleg stola. V pisarni sicer ne bom sama, a sodelavka nima nič proti. Celo všeč ji je ta ideja. Konec koncev ima psa tudi sama (pri starših) in ve koliko dobre volje in pozitivne energije lahko prinese en kosmatinec.
@ Acc: Saj ne želim vsega. Želim samo letos dopust po lastni izbiri (lani ga zaradi dela nisem imela, naslednje leto bo pa tudi dopust čisto okej) in možnost imeti psa ob sebi v pisarni. Pripravljena sem prilagoditi svoje življenje, se zbujati prej, ne hoditi več na kosila ampak na sprehode, magari prispevati kak euro več za čistilko… In ja, tudi lastni s.p. mi je že padel na pamet in ga ne izključujem iz računice.
V absolutnem smislu gledano mi ni hudo. Tudi zapisala sem dvakrat da se zavedam, da te reči niso življenjskega pomena. So pa dovolj velik razlog, da imam neprijeten občutek in da mi ni všeč stanje v katerem me drugi dirigirajo kot marioneto. Popolnoma nobenega razloga ne vidim zakaj bi delodajalcu morala biti hvaležna, da me zaradi enega vprašanja ni postavil na cesto. Konec koncev nimam koristi od njih samo jaz, temveč tudi oni zelo velike od mene. Dopusta pa ne dobim ŠELE avgusta, ampak SAMO avgusta. Seveda je pozitivnega mnogo, a tokrat sem pisala o dveh negativnih stvareh. Mogoče bom že naslednjič o vsaj treh pozitivnih.
26.02.2008 ob 22:28
@ denis: Hvala za zaupanje.
Vem oz. sklepam kakšna je moja konkurenca. Verjamem, da se gotov kje najde delodajalec, ki bi znal ugotoviti kako mu lahko koristim s svojim delom, s svojimi “Muhami” pa hkrati nič posebej ne stanem. Tak bo najbrž pravi zame. 
Odgovor na tvoje vprašanje pa je pravzaprav razlog, zakaj ne odmahnem samo z roko in pozabim na svoje želje. Zato, ker vem da mi pomenijo preveč, da nekoč ne bi obžalovala če ne poizkusim vseh (realnih) možnosti za njihovo uresničitev.
Logika o prilagajanju, če se firma ne želi prilagoditi meni, je najbrž srž celotnega problema. Res ne čutim neke neizmerne hvaležnosti za to, da me zaposlujejo. Na svojo službo ne gledam kot na uslugo meni. In zato mi gre v nos, da je fleksibilnost zgolj enostranska. Da je zame normalno, da delam na migljaj, da sem se do sedaj še vedno prilagodila, z druge strani pa ni tako. Koliko je moj položaj na trgu dela močan, pa bo povedal čas. Jaz verjamem, da nisem zastonj dolga leta vlagala vase namesto nase.
@ Verbatim: Deževna doba je rizik, ki si ga pri taki ceni in tako omejenem dopustu ne želim privoščiti. Poleg tega mi je velik faktor tudi družba omenjenih prijateljev, saj je njuna prisotnost še vsakemu našemu skupnemu potovanju do sedaj dodala še kako zvezdico ali dve. Pa prav odsotnost trum turistov je tista, ki je za nas v jesenskem času plus, ne minus.
IN hvala za popravek glede monsunov. Brala sem o deževni dobi in hurikanih, potem pa v svoji glavi to nekako skomponirala v monsun, ki se mi je zdel da združuje oboje. 
26.02.2008 ob 22:41
@ Krokar: Ne, ne mislim. Od kje ti ta ideja in kaj ima to veze?
@ Pinocchio: So zaželeni, niso pa povsod samo takrat obvezni. Kot sem že povedala sta tukaj pomembni dve stvari: 1) jaz lani zaradi prilagajanja delu letnega dopusta sploh nisem imela in 2) to je moje edino planirano (in želeno) daljše potovanje v bolj oddaljene kraje. Aja, pa vem kaj lahko in kaj ne morem pričakovati od pasjega mladiča. Ampak psi kot prvo rastejo, kot drugo pa pasji mladiči kar nekaj časa prespiju, precej časa pa so sposobni tudi žvečiti kak čevelj, igračo, frizbi. Been there, done that…
@ Andre: Če ti ciljaš nizko je to tvoj problem. Moj vsekakor ni. Jaz ne mislim lizati tal pod nogami vsakemu, ki mi nameni nekaj fičnikov. In veš zakaj? Ker sem takrat, ko so nekateri od tistih ki jih danes odpuščajo, pijančevali in noreli po Krfu in Kreti, jaz šparala za jezikovne tečaje, študij v tujini, delala resna dela preko študenta, hudo resno študirala in zraven hodila na treninge. Sem za daj dam. Jaz službi svoje znanje in čas (tako delovni kot precej prostega), oni pa meni ugodnosti zaradi katerih niso nič na slabšem. P.S. Če te skrbi da bi ti lahko kaj zamerila raje sploh ne odpri kljuna.
26.02.2008 ob 22:55
@ chort: Praktično si ubesedil moje razmišljanje. Sem ostala kar malo odprtih ust.
Res je, službe za strokoven kader prihajajo in odhajajo. Naši starši so v eni začeli in se bodo (mnogi) v njej upokojili. Mi ne več. Zame je tole že tretja strokovna zaposlitev, od tega druga redna. In ni me strah še enega novega začetka, če se bo izkazalo kot potrebno.
Očitno sem se malce preveč zaletela, ko sem računala na svobodomiselnost pri nas. Smo zgleda v Sloveniji še malo za časom in so zgolj redke ptice znanilke, ki zadovoljstvo zaposlenih dosegajo z inovativnimi in posamezniku prilagojenimi bonitetami kot so mesečne fitnes karte, psi v pisarni, sveže sadje v neomejenih količinah, biljard mize v skupnih prostorih itd., namesto klasičnega službenega mobitela in procentov k plači. Jaz recimo dam svoj četrtletni bonus za dopust v oktobru in psa v pisarni. Moja sodelavka, ki opravlja isto delo pa tega ne rabi in raje vzame denar. Ljudje smo različni in zato iste rešitve ne delujejo pri vseh. Počohaj Carja.
Sem ga videla (se mi zdi) na eni fotki na Facebooku in zgleda cukr od psa. 
Je pa pri tvojih vseeno malo lažje, ker imata dokaj stalen in ugoden urnik. Jaz sem npr. prejšnji teden v torek, sredo, četrtek in petek visela v službi od 8h zjutraj do 8h zvečer. Pa je bilo zanimivo in je mignilo v trenutku, je pa to mučenje psa, če bi bil ves ta čas sam doma.
@ Človek: Ti iz srca privoščim, da bi nekoč tudi ti imel “le” take probleme.
@ Duko: Koliko jih tukaj dela za lastno preživetje? Ne boš verjel, ampak od tukaj vsi, ki so mi svetovali da naj sledim svojim željam… In večina celo zelo dobro služi za lastno preživetje. Jaz celo mislim, da so tam kjer so zato, ker si upajo, se ne ustrašijo izzivov in ne gnijejo v eni službi v nedogled, ker želijo od življenja več. Ker vedo koliko so vredni in si to tudi znajo in upajo vzeti! In ne seri mi s sociologijo. Verjetno marsikaj od tega, kar je tebi pomembno meni dol visi. In obratno. In? Kdo si ti, da boš določal kaj mi sme veliko pomeniti in kaj ne? Kaj je prav da mi veliko pomeni in kaj ne? Zanimivo da so določene “nemogoče” želje ponekod drugod povsem normalne. Se je torej za vprašati ali so nemogoče zgolj v relativnem ali v absolutnem smislu. Kaj misliš, da so tiste lastnosti in sposobnosti ki jih tvoja hči ima, jaz pa ne?
26.02.2008 ob 23:08
@ Maitreja: A veš da sem sprva pomislila, da si zgolj cinična.
Upam, da ti gre pri študiju dobro in da sta s “tafrišnim” srečna. Želela bi ti, da se ne bi rabila ukvarjati s podobnimi vprašanji kot jaz, a sem skoraj sigurna da ti ne bo prizanešeno. Zoprno je imeti občutek, da naenkrat nisi več gospodar svojega življenja, da moraš zase zelo pomembne stvari pretehtati s sto strani in dvestokrat obrniti naokrog. In ja, meni to vzame voljo, ker mi ni lepšega občutka kot biti sama odgovorna zase, tako v dobrem kot v slabem. Če/ko pride kuža v igro, pa itak ne bom zdržala da ne bi tukaj lepila njegovih nadvse cute fotk. 
@ Rok-11: Veš da ga hočem slišat.
No, sem ga že. 
Tvoje razmišljanje je identično mojemu. Tudi jaz sem se spraševala ne zakaj psa ja v pisarni, ampak ali obstaja en sam smiselen razlog zakaj ne. I razen “because I said so” ga nisem (še) našla. Moje znanje ne bo nič manjše. Moja motivacija kvečjemu večja, da obdržim boniteto. In tudi razmislila in predstavila sem načine kako bi poskrbela za to, da pes ne bi oviral moje delovne učinkovitosti.
Pri nas je dopust več kot en teden v kosu dovoljen samo avgusta. Nimam pojma kaj bi se zgodilo, če bi jih postavila pred dejstvo da takrat grem, glede na to da baje v zakonu nimajo osnove da bi mi prepovedali tisto, kar mi po pogodbi pripada. Bi pa to najbrž za vedno uničilo odnose med nami. Je pa zanimiva ideja to o pomoči nekoga v moji odsotnosti. Čeprav za večino mojega dela (pisanje ponudb, vodenje projekta) rabiš vsaj nekaj časa že pred tem delati na tistem mestu. Bom razmišljala naprej v tej smeri. Hvala za iztočnico!
@ Ervinator: Hmm, a bi ti v tistem času prišel malo vskočit namesto mene? Študiala sva isto, na izmenjavi sva bila skupaj…
Če imaš rad pse in imaš možnost, vsekakor razmisli o tej opciji. Na našem računovodstvu ima šefica eno ogromno črno zverino in je prav simpatično ko prineseč papirje in izpod mize pogleda ena ogromna črna buča, se zasliši en globok “vuf”, potem pa se uleže nazaj in te samo še od daleč preverja. 
26.02.2008 ob 23:24
Sunshine, dobro, da si tako izčrpno odgovorila na komentarje: šele zdaj se mi zdi slika dovolj kompleksna, da si vse skupaj sploh lahko predstavljam… Vmes me je nekaj matralo vprašanje, ali mogoče tvojih sodelavcev živali na delovnem mestu ne bi motile (Meni se to ne zdi trivialno vprašanje: tudi sama sem imela nekaj psov in jih imam rada, vendar ne maram živali v zaprtih prostorih in na delovnem mestu itak ne. Potem pa dodatno napišeš, da veš, kako bi ravnala s psom in da bi bila tvoja sodelavka navdušena. Nakar ti verjamem in si mislim, ja seveda, zakaj ne. Ampak sem malce rabila.:-) ) Pri dopustu sem najprej pomislila na tipično klavzulo v pogodbah o zaposlitvi, kjer po navadi piše, da je dopust treba po potrebi prilagoditi interesom podjetja. Jasno mi je, da obstajajo tudi druga določila, ampak to jaz poznam kot najbolj pogosto. Sedaj tudi vem, da si dopust uradno resnično zaslužiš, če ga prejšnje leto nisi vzela…
Diploma?
Dokler stvari nisi razložila bolj podrobno, sem bila tudi sama kar malce začudena nad tvojimi željami: sedaj, ko imajo več ozadja, so toliko bolj prepričljive. Sploh, če pomislim, da bi bila sama v službo (kot prevajalka, se ve) pripravljena hoditi le, če dobim svojo pisarno. Na koncu hodnika
26.02.2008 ob 23:52
Maša, nisi najbolje razumela namiga… Poglej, vsak odnos je kompleksna zadeva. V podjetjih še toliko bolj. TI se pri psu oslanjaš samo na eno sodelavko, s katero si v pisarni, a ne pomisliš kakšno kepo to lahko dejansko pripelje za seboj. Kaj pa če jutri pride v to podjetje oseba, kot sem sam in si želim imeti Muca tam? Kam naju to pripelje? Pripelje do direndaja ali pa do favoriziranja s strani delodajalca. Seveda tudi sam poznam določena podjetja, kjer imajo živali, ampak te živali so v po navadi lastnikovi prijatelji in se delavci prilagajajo. Če pa nisop, potem se šele močno prilagajajo, ker nikoli ni vsem v samem bistvu vse enako všeč, ampak morajo biti tiho ker kolektiv tako pravi. Naslanjaš se na neke teorije ala googleplex, ki je bolj izjema kot pravilo dobre delovne prakse (za psihologijo o tem priporočam Scotta, ali še bližje Trstenjaka). Google plex ne ponuja delovnega mesta temveč life style, kar je najvišja možna točka ˝zasužnjevanja˝ zaposlenega, saj ta namesto 8 ur, ostane na delovnem mestu 12-14, seveda z različnimi ˝pavzami˝ vmes, ampak ˝štempljanje˝ dela svoje… Ampak verjetno se ne vprašaš, zakaj je poraslo ˝najdenje˝ partnerja na delavnem mestu iz 13% na zadnjih beleženih 27?
TO je v bistvu tista točka, na katero sem se vodgovoru najbolje naslanjal. Kar se pa tiče dopusta, pa je seveda vse skupaj zopet stvar dogovora. V kolikor te ne morejo ˝pogrešiti˝ in bi delovni procesi zaradi tega trpeli, pa je vse skupaj povezano s pripadnostjo podjetju, ali prilagajanje potrebam, saj naj bi ekipa dihala kot eno, za enakim ciljem. V kolikor pa pač ni tako, potem se je potrebno vprašati, kdo je kriv ali koliko je sploh smiselno biti v takem kolektivu… Pa brez zamere…
27.02.2008 ob 00:08
Prepričan sem, da je blede “bonitet” v službi, ključnega pomena vprašanje “Ali je do njih nekdo sploh upravičen?” torej, ali je s svojim delom in znanjem (bistveno) pripomogel, k uspešnosti firme? Ker se mi zdi nekakšen absurd, da bi nekdo na samem intervjuju za službo to zahteval (ok zgolj vprašal to še nekako prebavim), razen seveda, če nima renomeja, ki je zares fenomenalen…
); kaj vem korespodenca preko e-meilov vsak drug dan in začasni student (ki bi ga sama izbrala - glede na to, da tudi to izvrstno obvlada) za obvladovanje manj zahtevnih operacij… me pa pošteno zanima kar bodo potem rekli na njeno novico o nosečnosti 
… In kolikor mi je bilo do sedaj o Sunshine razkritega, si ona te “bonitete” zagotovo zasluži. Zagotovo bi bila za podjetje v katerem je sedaj zaposlena velika izguba, če bi se odločila zamenjati službo in trdno verjamem, da se tudi njeni nadrejeni tega močno zavedajo… iz česar sledi, da če bi Sunshine izdelala nek backup plan za obdobje ko bi bila na KUBI (imam občutek, da ima ona takšne backup plane v malem prstu
Za psa pa je zelo težko karkoli komentirati, so si zelo različni po karakterju (tudi znotraj iste pasme) in … bi nekateri zagotovo lahko povzročali težave … poskusna doba, ki pa bi morda bila najoptimalnejša rešitev pa tudi nekako ne zveni dobro (saj pes ni nek predmet, ki ga lahko znotraj reklamacijske dobe vrneš ali zamenjaš)
27.02.2008 ob 02:21
2 posta nad mano sta pravila “mogoče ti pa ne bom pomagal”…
Jest sem rekel da ti bom
Slovenci smo tko v kurcu z tole mentaliteto…
Maša, nimaš se za kaj bat. Denar za preživet maš oz mata… Službo boš pa našla tudi če daš ultimat pa nimaš še nove službe. Iznajdljivi in delovni ljudje jo vedno… Če ne drugega greš lahko salso učit
Sej veš, priložnost zamujena ne vrne se nobena…
27.02.2008 ob 10:59
Mislim, da lepa beseda lepo mesto najde. Če bi/boš delodajalcem razložila, da ti to veliko pomeni in ovrgla njihove strahove, boš morda naletela na odobravanje ali vsaj razumevanje, sicer ti bodo itak dolžni pri tem soočenju dati njihove razloge “proti”. In ob teh razlogih jih boš lahko (ne) razumela tudi ti.
Če jih skrbi, da bo kuža delal zmedo in motil sodelavce, hkrati pa svinjal, smrdel, lajal in tvojo pozornost preusmerjal z dela le nase, jim lepo razloži, da če se bo izkazalo, da ovira tvoj/vaš delovni proces, ga boš poskušala navajati na red in čistočo doma oz. boš takrat začela iskati nove rešitve (ali pač novo službo :-)). Meni se zdi ta pomislek s strani delodajalca nekako razumljiv.
Enkrat sem prišla na sestanek v Izi (izimobil) in pod mizo šefice marketinga je počivala velika črna mrcina, ki se je od časa do časa malo sprehodila po prostoru. Zanimivo! To sem videla prvič in je bilo kar simpatično. Spet drugič je predsednik uprave slovenske Raiffeisen Bank (nemškogovoreči gospod, ki mu ne vem več imena) tudi na tiskovko sabo pripeljal pasjo mrcino, ki mu sicer tudi v službi dela družbo vsak dan. Tudi moj šef je, ko je bila zlata prinašalka še v fazi “uvajanja”, “punco” en čas imel v službi, pa priznam, da je bila sicer prijazna “dečva”, je imela pa tisti izrazit pasji vonj, ki je to prijaznost malo zasenčil…
Glede Kube pa … razloži situacijo svojim nadrejenim malo bolj čustveno in razkrij delček svojih načrtov za prihodnost. Da je to edina in enkratna priložnost, da jo doživiš še zdaj, ko si sama, brez otrok, z družbo, ki ti veliko pomeni in v času, ki si ga boš izbrala sama in konec koncev NI v neskladju s pogodbo o zaposlitvi.
No, vsak po svoje. Jaz gotovo ne bi obupala, dokler ne slišim argumentov “PROTI” in dokler tudi jaz iskreno ne podam svojih “ZA”.
27.02.2008 ob 21:49
Hej!
Glede sluzbe ne bom pametovala…zagotovo moznost imeti psa v pisarni ne more biti edini kriterij - jaz ze sedaj vem, da to po vsej verjetnosti ne bo nikoli mogoce…
Glede Kube pa - jaz sem jo letos obiskala v prvih dveh tednih avgusta! Sicer je res dvakrat dezevalo, ampak nikoli nic drasticnega! Ce si jo res zelis videti (meni se je zdela super), potem kar pogumno!
Lp, Zoya
ps: glede zakonske podlage o izbiri dopusta: sicer ti res pripada 14 dni dopusta v enem kosu, vendar je potrebno ta dopust vzeti v dogovoru z delodajalcem… zal…
28.02.2008 ob 14:48
Zoya: to sem ji jaz hotel povedati. Jeseni je tam dosti več dežja kot poleti (to kažejo tudi grafi za september in oktober, novembra pa nasploh domačini jamrajo, da jih zebe), zaradi pregretega ozračja. Ljudje zmotno mislijo, da v deževni dobi dežuje cele dneve. Za razliko od jeseni je v poletju dež tudi omejen večinoma na “čez noč”. Vsekakor pa je zanimivo, kakšen psihološki učinek imajo hurikani na turiste
28.02.2008 ob 14:51
No, osebno mislim, da se ljudje raje odločajo za jesen zaradi finančnih razlogov, ker sezona hurikanov itako traja do konca novembra. Jeseni so namreč letalske karte vsaj 2x cenejše.
28.02.2008 ob 18:30
@ Alcessa: Nekako čutim dolžnost da izčrpno odgovorim vsem ki so si vzeli čas za izčrpno pokomentirati moj post. In tokrat vas je bilo kar precej, tako da se je tudi mojih odgovorov nabralo precej.
Ja, sodelavka je bila sploh prva, ki sem jo povprašala o svoji ideji. Konec koncev je ona vsak dan 8 ur z mano in bi bila torej tudi s psom, nadrejeni pa priletijo mimo pisarne samo na vsake kvatre. 
In nič hudega če si malo rabila. Še vedno manj kot mnogi, predvsem pa je važno da sem zdaj napisala vse oz. dovolj. V originalnem postu se sploh nisem toliko ukvarjala z dejstvi, ki govorijo meni v prid, ker sem bolj želela izpostaviti idejo o tem kako take stvari lahko človeka demotivirajo oz. povzročijo en kanček apatije. 
Diploma žal še čaka? Konec koncev tudi zato, ker je pri projektih podjetju popolnoma samoumevno da bom v službi ostajala cele popoldneve. Bom stisnila to diplomo, pa če je to zadnje kar naredim.
@ Človek: Očitno res ne.
Ja, oslanjam se samo na sodelavko, ker sva samo dve redno zaposleni v tej firmi. 
Treba se je zavedati, da imamo ljudje zelo različne potrebe in želje in da če jaz želim imeti psa in mi to dovolijo, to nikakor ne pomeni da bo zdaj vsak v prihodnosti želel v pisarni imeti žival. Mnogi si je ne želijo v pisarni in kosmatinci lepo čakajo doma, še vsaj enkrat toliko pa je takih, ki si hišnega ljubljenčka sploh ne želijo. Skratka direndaj nikakor ni nujno dejstvo. In tudi favoriziranje kot tako se meni ne zdi nič posebej sporno. Povsem jasno je, da imajo višje rangirani zaposleni več bonitet (in bolj raznolike), saj so za podjetje običajno bolj dragoceni, bonitete pa povečujejo njihovo zadovoljstvo z delom in lojalnost. No, vsaj temu so namenjene in tako delujejo, če so prav izbrane. Za takega se bodo najbrž hudo potrudili najti tako ponudbo, ki je privlačna ZANJ. Za nekoga službeni mobitel, za drugega avto, za tretjega 400 € variabilnega bonusa, za četrtega fleksibilen delovni čas, zame dopust v oktobru in psa v pisarni. Padamo na različne stvari. 
Btw, googleplex ni teorija je dejstvo. Tam imajo res čuda stvari, a jaz govorim o tem, da to ni nek oddaljeni nitko-nikad-nije-video fenomen, ampak se to pojavlja ponekod tudi tukaj in zdaj. Poznam podjetja, kjer imajo dovoljene živali v pisarnah (pod nekimi pogoji seveda), kjer imajo namizni nogomet v skupnih prostorih, kjer zaposlenim kupujejo karte za določene koncerte in razstave, kjer se potrudijo zaposlenemu staršu najdi kako delo, ki ga lahko opravlja od doma, če mu otrok zboli. To ni fikcija!!! Je pa res, da (žal še) ni prevladujoče stanje.
28.02.2008 ob 19:05
@ Einstein: Upravičenost do bonitet se običajno krepko razlikuje v očeh delodajalca in zaposlenega.
Jaz verjamem, da si določene bonitete zaslužim, ker delam sama delo, ki ga v naših podružnicah opravlja 5-6 različnih ljudi in ker nikoli, ampak res nikoli, ni bilo pod vprašajem ko se je bilo potrebno lotiti nove stvari, novega področja in delati dokler delo ni narejeno, ne dokler delavnik ne mine. Dokler mi firma daje samo plačo, je to zame le služba, ena od mnogih podobnih na voljo. Ko mi nudi nekaj več, pa to postane THE služba in je malo verjetno, da si bom želela drugam.
Se pa malce bojim, da je obljubljati neko redno korespondenco s Kube malo neresna zadeva.
Pride hurikan, malo zatrese kak kabel pa si še brez elektrike, ne samo brez računalnika, kaj šele interneta. 
Poskusno dobo za psa bom pa tudi jaz predlagala. Najprej se je treba dogovoriti po čem bodo/bi merili sprejemljivost psa in če se izkaže da sem obljubljala da pes ne bo lajal, drl se bo pa cel dan, potem pa res ni naloga firme da se ukvarja s tem, kako bom JAZ rešila to kar bi si SAMA nakopala na glavo. 
@ Ljubo: Ahaaaa! *plosk po čelu* Nisem povezala.
Hehehe, a veš da sem že razmišljala o tem s salso. Morda bi mi koristilo tudi v čisto življenjskem smislu, ker bi se naučila brzdati živce, ne da bi začetnikom zavozlala noge. 
@ Mici: Full ti hvala za napisano! Res si napisala en tak trezen, zrel in helpful komentar.
Res sem sklenila, da v ponedeljek prosim za pogovor, tako da v buči že premlevam kaj in kako povedati. Dejansko sem šele ob tvojem pisanju pomislila, da če moji nadrejeni sami nikoli niso imeli psa morda zadeve vidijo mnogo bolj grozne kot so v resnici. Resnično moram vprašati, kaj je bistvo problema, lajanje, smrad, umazanija po tleh, motenje moje pozornosti… Btw, a kaj veš a ima marketing direktorica v Iziju še kosmatinca? Morda lahko kandidiram na njeno mesto. 
Goldiji (golden retrieverji) pa res imajo imeti nekaj vonja. A imajo tudi vsaj 3× daljšo dlako kot šnavcerji, ki se jih mora itak trimati večkrat letno.
@ Zoya: Na kaj se nanaša tisti tvoj “ze sedaj vem, da to po vsej verjetnosti ne bo nikoli mogoce”? Da pri tebi ne bo mogoče, da že veš da pri meni ne bodo popustili ali da ta opcija nasploh v Sloveniji nikoli ne bo mogoča?
@ Zoya & verbatim: Lejta, saj verjamem, da na Kubi verjetno nikoli ravno ne zmrzuje. Gre pač za več faktorjev; večje tveganje za slabe dneve, dobra in preverjena družba v oktobru, nižje cene, manj turistov itd. Pa tudi to ni bistvo… Bistvo je to, da me je potrla ugotovitev, da je od mene obvezno da dajem, dajem, dajem, se prilagajam, odpovedujem in se sekiram. Na drugi strani pa ni želje, da bi na nek nematerialen način poplačali vse tisto, kar je added value z moje strani. Aja, pa raje dam dvakrat manj za avion in razliko zagonim za klase salse.
28.02.2008 ob 23:06
Nisem brala čisto vseh komentarjev in morda se bom ponovila. Tudi moj odgovor ne bo ravno voda na tvoj mlin, čeprav te blazno razumem … v bistvu, kot da bi brala kakšne svoje misli iz preteklosti. Tudi jaz imam krasno službo, razumevajoče šefe in več ali manj želje, ki jih obelodanim, ko postanejo že zelo realne in ko jih znam tudi zelo prepričljivo zagovarjati. In zanimivo tudi jaz že kakšno leto razmišljam o tem, da bi imela kakšnega kužka in vsi mi razlagajo, da si to mirno lahko privoščim glede na to, da sem v slovenski pisarni “taglavna”, šefi pa v Ameriki. A ne vem, kako bi sprejeli, če bi jim začela o tem razlagati. Nihče od njih namreč nima psa v pisarni. In vem, da bi me zelo potrlo, če bi dobila odgovor ne, sploh glede na to, da to ne bi oviralo delo.
Okrog dopustov in odgovorov, da moja želja ni najboljša pa so se mi podobne zadeve že dostikrat dogajale. Bila sem jezna, žalostna, trmasta, doma sem bentila, cepetala … a na koncu sem se umirila in dojela, da imajo pač nek svoj prav in vso pravico do tega. Podjetje ni moje, sem le najeta delovna sila in v vsem pač ne morem imeti svojega prav. Upadel mi je elan, hodila sem le “v službo”, ampak sčasoma me je minilo in všeč mi je, da sem ostala, ker zaradi “principov” je neumno menjati službo. Ohrani trezno glavo in menjaj takrat, ko boš dobre volje in ne obratno!
Glede tvojega planiranja življenja pa takole: imela sem VSE splanirano - kdaj se bom poročila, preselila, imela otroke ..celo o tem sem razmišljala v katerem letnem času je najbolje oditi na porodniško. Ja, ja … sanje malega kitajčka
… zanositi nisem mogla 3 leta in ko je končno uspelo mi je bilo čisto vseeno kateri letni čas je. 7 mesecev sem ležala (!), da ne bi splavila. Plani okrog ambicij v službi so splavali po vodi.
Tudi plani o veliki družini so splavali po vodi. A življenje je vseeno lepo, četudi ne gre vse tako, kot smo splanirali.
1.03.2008 ob 07:46
Plani ne morejo “splavati po vodi”, lahko so samo a priori neuresničljivi (”hočem na Luno, jutri zvečer”), ali pa nad njimi obupaš. Če si zastaviš načrte za svojo srečo dovolj odprto, jih lahko v življenju uresničiš, tudi če na poti naletiš na ovire. Samo ne bodi naiven in neumen, in ne preživi življenja čakajoč.
3.03.2008 ob 20:23
Hehe, ko tole berem, se mi zdi, da pišeš moje želje…
Naj povem, da niti nisem ambiciozna oseba. Kaj pa vem. Sem ena tistih, ki ji več, kot to, kaj dela, pomeni, kako se v službi počuti. V službi, kjer sem, svojega znanja (za kar sem se pač šolala in iz česar sem diplomirala) ne morem unovčiti, je pa služba, v kateri se prijetno počutim, nekakšna varnost in zagotovilo, da lahko kolikor toliko udobno živim. Ko bo ta občutek minil, bom iskala drugo službo.
Kakorkoli - tudi moja želja bi bila imeti v pisarni svojega psa. Ki mi pomeni ooogromno. Če bi mi dovolili imeti psa v pisarni, o menjavi verjetno niti ne bi pomišljala.
Sem pa, ko sem podpisala pogodbo, imela podoben občutek, kot ga opisuješ ti. Občutek ujetosti, občutek, ki me je dušil. Kako grozno smo ukalupili svoje življenje. Pehanje za denarjem, s katerim si potem kupujemo udobje in prosti čas. Predvsem pa potencialno nerazumevanje pričakovanj, ki jih imaš v življenju. Tudi meni namreč ogromno pomenijo stvari, ki se komu zdijo irelevantne. Več mi pomeni prosta urica konec tedna kot kakih 100€ več na TR na račun popoldnevov, preživetih v službi. Več mi pomeni moj pes, kot večina kvazi prijateljev. In uživam v tišini gozdov, v prostranosti travnikov…daleč daleč od mestnega vrveža, prenapolnjenih lokalov in narejenih prijateljstev.
Stoj za svojimi željami. Morda se komu zdijo absurde, pa kaj potem? Nihče drug ne živi tvojega življenja, kot ti sama.
4.03.2008 ob 18:56
Sunshine…kaj pa si po poklicu? In kaj delaš v službi? A delaš v kakem high-tech podjetju?
V bistvu želja mnogih ljudi je, da vsaj del svojega ‘doma’(slike otrok,moža,živali…eni celo prave živali:) ) preselijo v službo…obratno pa ne velja (v večini primerov).
Zgleda, da nas v prihodnosti čakajo prav ta popolnoma personalzirna delovna mesta…mogoče pozneje pa kar opravljanje službe iz domačega naslanjača…vsaj jaz tako mislim.
Jaz na primer ne bi nikoli imel mačko ali psa v stanovanju ali v pisarni…za take in podobne živali obstaja hiša in travniki.
Meni se zdi, da bi več dobrega naredila tej živali, če bi jo non-stop imela zunaj,na odprtem.
Jaz upam, da se ti želje nekako uresničijo…če pa se ti ne bodo…boš po mojem še vedno izšla iz te (za nekatere resda banalne) situacije kot zmagovalec.
LP!
4.03.2008 ob 19:57
@ Saška: Okej, ne veš kako bi sprejeli tvoji šefi. Poskusi se vprašati zakaj naj psa NE BI imela. Kaj so razlogi proti? Jaz se ne sprašujem zakaj naj bi mi psa dovolili, ampak zakaj mi ga ne bi. In ker ne najdem nič pametnega v njihov prid, se mi računica ne izide. Argument za je v grobem en sam: ker si jaz tega neizmerno želim. Močnih argumentov proti pa ne najdem, razen en kup argumentov moči v stilu “because I said so”, “ker se ne spodobi”, “ker nisem tega navajen”… Jaz si torej psa želim kar je +. Oni zaradi tega niso nič na slabšem (morda kvečjemu na boljšem) kar je 0. Končni izid je še vedno pozitiven, nekaj drugega pa bi bilo, če bonus zame hkrati pomeni malus zanje. Ampak tukaj ni tako…
Glede dopustov se pa ne strinjam s tabo. Morda imajo to pravico, ni pa zato to “prav”. Prav bi bilo, da je fleksibilnost obojestranska, ne da se od ene strani pričakuje, da daje vse, druga pa malo. In spet razmišljam o razlogih… Vidim dve opciji in obe se mi zdita slabi. Prva je ta, da se firma za pol leta v naprej ne ZMORE organizirati tako, da bi preživela mojo odsotnost. Druga je ta, da tega NOČE storiti. Prva varianta nakazuje na potencialne težave zaradi odsotnosti iz drugih razlogov (in to me skrbi), druga pa kaže na odsotnost želje in pripravljenosti za sodelovanje. Moja logika gre nekako takole: za “samo” plačo, jaz nudim “samo” delo. Če hočete, da delam KADARKOLI se vam zljubi, KARKOLI kar vam pade na pamet, potem pričakujem v zameno da se meni omogoči NEKAJ takega, kar se meni “zljubi”. Ne vsega, ne vedno… ampak NEKAJ. Pri zelo odgovornih in visoko strokovnih delih se zaposlene ne sme več gledati kot “le delovna sila”, saj jim konec koncev daješ največ kar imaš - svoj čas in svoje znanje.
4.03.2008 ob 20:15
@ denis: Tole je pa full genialen dodatek! Moji plani niso neuresničljivi in mislim, da zlepa ne bom čisto pozabila nanje. Bom pač iskala druge poti do njih…
Je pa res, da ne z glavo skozi zid in takoj tukaj in zdaj.
@ Tina: No, jaz sem pa za razliko od tebe kar ambiciozna. In najbrž zato sebe ne gledam kot “le delovno silo”, ki bi morala požreti vse kar ji servirajo. Sem se vprašala, kaj želim in koliko to šefe stane in sem ugotovila, da ne zahtevam nič nemogočega ali škodljivega. Jaz sem na sestanku povedala, da se odpovem 1-2 četrtletnim dodatkom k plači v zameno za dopust oktobra. Bom videla, če to kaj reši zadevo.
@ Old Greek: Ukvarjam se s tržnim raziskovanjem. Moja firma torej ni ravno high-tech firma, zahteva pa kar precej spretnosti in znanj (od tujih jezikov, odličnega poznavanja določenih programov, statističnih in analitičnih znanj, pa do nadpovprečnih komunikacijskih sposobnosti). je pa kar zanimivo opažanje to o seljenju doma v službo. V kratkem bom relocirana v drugo pisarno in že tuhtam, kako si jo čim lepše personalizirati.
Vsekakor pa hvala za lepe želje in misli!
4.03.2008 ob 20:36
Sunshine, saj ne trdim, da nimaš prav ali da nimaš pravice do uveljavljanja svojih želja, želim le povedati, da so oni tvoji ŠEFI, lastniki ali kar koli že in že samo s tem imajo nekaj “točk” več, da si izmišljujejo svoja pravila igre, ki tebi niso nujno všeč.
Nekoč sem imela izredno “zateženega” šefa. Jaz mlada in zagnana, on pa še eno leto mlajši in še bolj zagnan. Danes je generalni direktor večjega podjetja in še vedno znan, kot “težak”. Naučil me je ogromno in ena od stvari, ki sem si jo močno zapomnila je bila, ko sva se za neko izključno službeno stvar (torej ni bilo v to vpletenih še toliko čustev, kot je v tvojem primeru) ognjevito prepirala. Jaz sem vročekrvno zatrjevala svoje, on svoje. Kadar sem prepričana v svoj prav, ga zagovarjam z vsemi štirimi in nekako sploh ne dojamem druge strani. Nočem, ne zmorem, ne znam …. saj ni važno. No, ob enem hujših prepirov je zaprl vrata svoje pisarne in me vprašal: “Koliko oseb je tukaj?” Jaz s telečjim pogledom:”2!?” In jaz pravim “belo” in ti praviš “črno” in jaz sem tvoj šef. “Nekaj mora obveljati in kaj misliš, da bo to?”
Jasno, da je obveljalo belo.
In jaz bi lahko še tako cepetala. In najhuje je to, da se je nekaj tednov kasneje pokazalo, da je bilo “črno” - da sem imela jaz prav. In?? Nič, on je bil tisti, ki je nosil odgovornost za svoje odločitve in on mora sprejemati odločitve. Tudi takšno po mojem nesmiselno trmarjenje tvojih šefov bodo na koncu oni čutili na svoji koži pa naj bo to tvoja slaba volja, padec motivacije ali celo menjava službe in izguba dobrega delavca, a še vedno do takšnih odločitev imajo vso pravico, tako kot jo boš imela ti, ko boš nekoč svoji ekipi ljudi odobravala njim nesmiselne ali zavračala njim smiselne želje. Vem, da to ne pomaga, a jaz včasih ob podobnih željah dobrega delavca razmišljam o tem, da bi načeloma zelo rada odobrila kakšno željo ravno tej osebi, a se bojim, da bo to sprožilo verižno reakcijo in bo naenkrat vsak želel enako. Odobriti en ekstra dopust enemu ni težava, je pa težava ko naslednjemu ne moreš več reči, da se tega ne dela. Ali pa si recimo ravno prejšnji mesec družbo psa v pisarni zavrnil ne ravno najboljšemu delavcu in je nekako neetično, da imaš drugačna pravila za nekoga, ki se ti zdi boljši.
Predvsem bi ti svetovala na osnovi svojih lastnih izkušenj: ne bodi preveč čustvena! Naj ti čustva ne zameglijo pogleda na popolnoma poslovne odločitve! Sama sem sicer vedno nekako vijugala med temi zadevami, vendar če sedaj pogledam nazaj so mi takšni čustveni šoki znali zamoriti tudi po nekaj mesecev življenja. Kar travmirala in travmirala sem in povzročala travme le SAMA SEBI. In čez nekaj mesecev pogledala nazaj in se čudila kje je problem sploh bil.
Aja pa še pogled iz strani šefa pri takšnih izjemah. Pred 12 leti sem bila postavljena za direktorja podjetja, prva zaposlena v podjetju je bila moja prijateljica, ki je takrat postavljala svoje pogoje, ki so se zdeli povsem razumljivi. Ona ni jutranji tip in želela je v službo prihajati ob 10h (začeli smo ob 8h), odhajati pa z vsemi ostalimi - ob 4h. OK, ni problem, bo pač delala 6 ur.
Čez 5 let smo imeli že 18 zaposlenih in nekaj kar ni bilo sporno, ko sva delali le dve, je povzročilo celo zmešnjavo. Ena druga delavka se je vozila z vlakom in prosila, če bi lahko začela ob 7:30 in končala ob 15:30, naslednja je želela delati le 7 ur, pri četrtem in njegovem jutranjem fitnessu pa je zadeva prešla vsako mejo resnosti. Enostavno nismo več vedeli kdo pije, kdo plača, kdaj je kdo v službi in kdo ne. Z muko sem govorila z vsakim in jim razložila, da ukinjam “izjeme”. Predvsem pri tej prijateljici je to naletelo na velik in buren odziv, ker je na stvar gledala le iz svoje perspektive in se ji je zdelo neumno, da ona “trpi” na račun splošnega pravila.
4.03.2008 ob 22:08
Šef je kljub vsemu šef in mora tako tudi ostati. Če nekdo ne bi imel največjih privilegijev potem podjetja ne bi funkcionirala, kot funkcionirajo danes. Sistem se poruši.
5.03.2008 ob 20:23
Katere tuje jezike govoriš sunshine?
V takih bolj ‘ekonomskih’ vodah je huda konkurenca…govorim po občutku…veliko folka se vpisuje na ekonomske in poslovne fakse….faksov je tudi veliko. Po mojem ti je Tina fajn povedala…časi niso kot nekoč v bivši Jugi…če imaš fajn sodelavce in delaš kar imaš rad, dobivaš redno (in dobro)plačo je škoda vse skupaj za neke malenkosti uničiti. Počasi (kar tudi sam poskušam:) ) se je treba iz šprinterja preleviti na dolgoprogaša.
Calma e sangue freddo sunshine!:)
LP!
5.03.2008 ob 20:25
Se opravičujem.. Saška…ne Tina
5.03.2008 ob 20:37
@Old_Greek, tvoj komentar mi je bil zelo všeč še, ko si pohvalil Tino, sedaj mi je pa še bolj
In zakaj se ti zdi pomembno katere tuje jezike govori Sunshine?
Meni osebno se zdi Sunshine take vrste oseba, ki bi jo rade volje zaposlila v svoji ekipi ne glede na izobrazbo in znanje tujih jezikov. Je oseba, ki v delo vloži sebe (tako sklepam po branju njenega bloga) in v službo ne hodi le “za plačo”. Takšni ljudje so dragoceni in takšnim bi jaz delala izjeme, vendar pa je vedno treba misliti na celotno ekipo in ljudi, ki ne delajo tako srčno in so pol slabši ali celo zelo slabi (žal tudi takšne imamo po firmah) … a kaj ko “takle mamo” in z obstoječim je treba furati. Ljudje nase ne znajo gledati dovolj kritično in velikokrat se zgodi, da prav tisti “slabi” ne vidijo svojih slabosti in razmišljajo, da bi tudi oni šli na dopust za cel mesec in bi si morda oni v pisarno prinesli kanarčka ali hrčka. Žal zaradi takšnih podjetja ne moreš voditi tako, da se prilagajaš posamezniku.
@Blogo; ej, čisto šokirana sem bila, ko sem pod svojim komentarjem videla tvojega. Ej, sine o čem si se pa ti spravil razmišljat? A ne bi ti komentiral raje tistega posta o privatnih šolah, ki ga je ravno tako objavila Sunshine?
6.03.2008 ob 07:52
Služba je fajn. Fajn je če jo imaš rad.
Še bolj fajn je, če trezno gledaš na stvari. In dobro je, da čimprej spoznaš, da je VSAK nadomestljiv. VSAK! Še marsikdo na bolj odgovorni funkciji, kot si ti …
6.03.2008 ob 17:36
Saška: Firbec.
6.03.2008 ob 19:11
@ Saška: Lepo da si si vzela čas za tako obširen odgovor. Bom poskusila odgovoriti po najboljših močeh, se pa vseeno priporočam kdaj za kako kavico, ker mislim da bi te imela še veliko za vprašati.
Ampak gremo po vrsti…
Jasno da so moji šefi. In jasno da imajo zaradi tega že v izhodišču prednost. Zato ne pričakujem vsega kar se mi zljubi, ampak samo nekaj malega.
Okej, konec heca… No, napisano sicer resno mislim, a sem povedala v bolj zafrkljivem tonu. 
Kristalno jasno mi je, da imajo možnost in pravico si izmisliti karkoli si hočejo, pa če je še tako absurdno (vprašanje pa je, če je to smiselno), jaz pa imam možnost in pravico menjati službo. A to najbrž ni v interesu ne meni ne njim, zato se mi zdi (naj)bolj merodajen kriterij kaj neka zadeva pomeni za poslovanje podjetja. Ali bi pes v pisarni zmanjšal mojo učinkovitost, bi zmanjšal avtoriteto šefov, bi bilo delovno okolje slabše, bi bili klienti manj zadovoljni z našimi storitvami? To so konkretne stvari, konkretne ovire, in o tem se lahko pogovarjamo. Če ne bi jaz bila sama pri sebi prepričana, da imam odgovore, rešitve, prilagoditve na te dileme, potem o tej varianti sploh ne bi razmišljala.
In podobno je z dopustom. Ali je smiselno in pametno ves čas delovati z zero flexibility? Odkar sem v službi sem bila na “bolniški” dve uri, ker sem kozlala po kosilu. Bi firma propadla, če bi se polomila ali ornk zbolela? Jaz upam da ne in načini prilagoditve dela obstajajo in je nanje treba biti pripravljen. Že zdaj so problemi, ker imam še slabih 14 dni lanskega dopusta, ki ga moram pokuriti še v tej polovici leta. Izplačati mi ga ne želijo (in tega tudi jaz ne želim), projekti letijo drug za drugim, torej bo nekje treba potegniti črto. Ob moji odsotnosti bi bila najbolj obremenjena moja sodelavka, ki bi morala prevzeti del mojega dela, in ona se s tem strinja oz. se ji zdi to pošteno glede na to, da lani nisem imela dopusta.
Tista prigoda z bivšim šefom je pa vsekakor poučna lekcija.
Res je slaba stran šefovanja to, da si glavni tudi ko pride do sranja in da bi tudi moji šefi zaradi trmarjenja lahko čutili posledice. To imajo pravico narediti, a v končni fazi smo na slabšem oboji in tega si RES ne želim. Rada bi zadevo rešila tako, da bom jaz v službi zadovoljna, da bom o njej še vedno govorila v superlativih in jo opisovala kot “sanjsko”, oni pa bodo še vedno imeli mene, ki bom delala dokler ne bo stvar končana, ne dokler ne mine 8 ur in ki splavam, če me zabrišejo v vodo.
Ko sem imela jaz pod komando “svojo” ekipo študentov, sem se ob njihovih željah vedno vprašala kaj to pomeni za moje vodenje in kaj za njihovo učinkovitost. Bile so prošnje za predčasno plačilo, kasnejši prihod, daljšo malico… Praktično vedno sem jim ugodila, a hkrati tudi dala vedeti, da je to izjema in da morajo imeti dober razlog za izjemo. Po mojih opažanjih je ljudem itak dovolj neprijetno načenjati take reči, tako da izkoriščanja ni bilo. Sploh pri študentskem delu, kjer je fluktuacija zelo velika in strašno enostavna sem se še toliko bolj zavedala, da bomo lahko dolgoročno sodelovali samo takrat, ko bodo z delom zadovoljni. In so bili! To vidim po tem, ko občasno pokličejo in se sami pozanimajo, če jih morda še kaj potrebujemo.
Kar se tiče delanja razlik pa jaz ravno v tem ne vidim težave. Bolj greš na roko tistemu, ki ga bolj želiš obdržati. In nič ne pomaga, če si vsak želi enako, če ni vsak doprinesel enako. Če vpraša zakaj on ne dobi dopusta v drugem terminu pač razložiš: “ker ga lani zaradi dela ni imel” ali “za nagrado ker je pri prejšnjem projektu naredil 1500 € dobička”. In zame ni nič neetičnega v tem, da slabšemu delavcu manj dovoliš. Bi bilo pa neetično, če bi dovolila psa enemu boljšemu/slabšemu delavcu, drugemu enako boljšemu/slabšemu delavcu pa ne. Ljudje nismo enaki in nefer je vse tlačiti v iste okvire.
6.03.2008 ob 19:37
@ Blogo: Prav imaš! In s šefi kot takimi nimam problemov, imam pa včasih (in v tem primeru tudi :P) probleme z razlogi za njihove odločitve. V splošnem pa je zame zelo težko najti ustreznega šefa, saj ga moram izjemno ceniti tako s strokovnega, kot z osebnega vidika. Ko pride do prave kombinacije, je pa to super. Pripravljena sem poslušati, ubogati, delati kot konj. Ni mi problem takemu priznati avtoriteto, ni mi “pod častjo” nesti vsak report v pregled, v dilemi vprašati za mnenje, priznati da se nekje nisem dobro odrezala in prositi za nasvet. To se je izjemno jasno pokazalo v športu pod pravo trenerko in v službi ob pravi šefici. Vem pa tudi, da delam dobro in veliko, da si ene same ure nisem pisala viška, da enkrat samkrat nisem izigrala njihovega zaupanja in da dajanje ne gre v nedogled. Ali nehaš dajati več od norme, ali pa želiš da se ekstra trud prizna in poplača. Jaz želim drugo, ker v delu najdem dovolj izzivov, da ne želim “samo delati”.
@ Old_greek: Angleško, hrvaško/srbsko, špansko. Potem pa imam za sabo še 4 leta latinščine, 4 nemščine in 3 italijanščine, a se s tem ne hvalim da jih govorim, bi bili pa vseeno najbrž dovolj da ne bi štartala z nule in da bi hitreje napredovala.
Nisem čisto prepričana kaj ti razumeš kot “ekonomske vode”. Ja, ekonomistov je veliko, dobrih tržnih analitikov pa malo. Sosedje so v dveh rundah med več kot 100 CV-ji s težavo našli novo sodelavko, ki se je dovolj dobro odrezala. Diplomirancev je tudi veliko, bi bil pa najbrž presenečen kako malo je ljudi, ki pred razgovorom temeljito pregleda web page podjetja, h kateremu se odpravlja, ki se potrudi uporabiti frdamani spell check preden odda življenjepis, ki zna jasno povedati kje je in kam želi iti, ki razloži kaj lahko ponudi podjetju preden vpraša koliko lahko podjetje plača njemu in ki imajo resen in odgovoren odnos do dela. Za zjokat malo jih je!!!
@ Saška: Hvala ti za vse zapisane komplimente.
Vsak dan delam na tem, da bi me čim več ljudi videlo na ta isti način in delam na tem, da lahko tvoje besede brez slabe vesti tudi sama ponovim zase.
@ Nevsakdanji: Fantastično je, če ima človek svojo službo rad. Hudič pa je, če jo nehaš imeti rad zaradi stvari, ki bi se jim relativno enostavno dalo izogniti. In btw, jaz ne trdim, da sem nenadomestljiva. Sem pa težko nadomestljiva
V eni osebi počnem stvari, ki jih v drugih firmah počne nekaj različnih ljudi, specializiranih samo za tisti proces. Imaš ene, ki se te širine in odgovornosti ustrašijo in druge, ki tega ne sfolgajo. Meni gre zaenkrat kar fajn. 
6.03.2008 ob 20:12
sunshine: Hudo(za jezike in za ‘resne’ kandidate:) tega pa nisem vedel…meni je razlagal že nekaj let nazaj direktor enega podjetja kakšne težave imajo najti človeka, ki bi dobro razumel trg in znal podjetje usmeriti v pravi razvoj…tolko o mojem znanju ekonomije..slišal sem tudi, da baje podjetja ful iščejo te t.i. ekonomske informatike? Ne vem, če je to pravi izraz..
To je nek vmesni člen med računalničarjem in ekonomistom (seveda ima več znanja o ekonomiji)…
Če že znaš italijansko tle maš en fajn komad od Antonella Vendittija(priporočam vsem…zelo lep videospot): http://www.youtube.com/watch?v=ID_B7Nq87CY
LP!
6.03.2008 ob 20:17
In jaz sem se sekirala, ker mi šef ni pustil odditi ob štirih, ker sem popoldan imela še ene sestanke za en projekt, ki se ni zaključil v lanskem letu. In sem potem prevajala in delala po cele dneve, da mi je končno dal mir. In zdaj sem na Dunaju in mu je prekleto žal, ker sem šla. Poleg tega ko sva iskala nekoga da bi me nadomestil, so se itak pojavili problemi.
6.03.2008 ob 21:36
@Old_Greek, a ti meni firbec?
Pa saj ti sprašuješ Sunshine o znanju jezikov ;)! Ti zagotovo obvladuješ starogrščino? Katere jezike pa ti govoriš? Sedaj mi boš vsaj upravičeno rekel firbec.
@Sunshine; jaz sem vedno za kavico! Se bova zmenili “izven etra”, velja?
Drugače pa si me spomnila na razloge in zamere, ki sem jih v prejšnji službi imela jaz. V bistvu sedaj gledam nazaj in si mislim, da sem bila le cepetavo in zaletavo dekle, ki je v nekem trenutku izgubilo motivacijo za delo, a po drugi strani je bilo prav, da sem v nekem trenutku izbrala drugo smer, si poiskala novo službo in tam nadgrajevala sama sebe.
V prejšnji službi sem podobno kot ti, delala po najmanj 10-12 ur na dan, se veselila vsakega dne, počela vse živo od prodaje, nabave, do kurirskega dela, kuhanja kav, organiziranja izletov za zaposlene, kalkulacij za izdelavo cenikov … In krasno, vsi so bili zadovoljni z mano, ustrezno temu so mi od časa do časa povišali plačo, povabili na kakšno poslovno kosilo (to se mi je takrat zdela posebna čast), me odpeljali na kakšen sejem v tujino (oboževala sem te stvari) in jaz sem hvaležno hodila v službo, na dopust bolj malo (na koncu mislim, da so mi izbrisali - niti izkoristila, niti dobila plačano - 49 dni dopusta), a vse to me sploh ni motilo. Zmotila pa me je podobna stvar, kot tebe. Namreč imeli smo podjetje tudi v Ameriki. Tam je bil vedno nekdo zaposlen in bil nekakšen nabavni za nas v Sloveniji. Nekega lepega dne je ta tip lepo spokal in ostali smo brez. Naši trije šefi so takrat namudrili, da načeloma lahko to počnemo tudi mi v Sloveniji. V “ekipo” so vključili tudi mene in še eno kolegico. Obe sva bili za stvar, sploh ker je bila ob tem obljubljena nepisana nagrada - obisk Amerike.
In tako smo ob petkih po končanem slovenskem šihtu, začeli še z ameriškim in telefonarili, naročali, faksirali ….Domov sem prihajala ob sobotah ob 2h zjutraj. Sicer je bil plan najprej tak, da na ta način prebrodimo krizo in kasneje najdemo drugo rešitev (morda novi zaposleni v Ameriki), a kmalu smo ugotovili, da stvar fantastično funkcionira. Vse kar je ponavadi delal ta tip cel teden, smo mi naredili v eni noči na teden. V bistvu sva “delala” dva - jaz in moj šef, druga dva pa sta bila finančnika in sta čakala na končne številke za nakazilo in nama delala družbo. V bistvu ni bilo težko. Bilo je zabavno, bili smo polni energije in motivacije.
A po enem letu sem se čutila že malce izčrpano in iztrošeno. Sploh pa, ko je kolegica že dobila “nagrado” in bila v Ameriki, zame pa se nekako ni in ni našlo ne časa ne pravega denarja.
Morda bi me celo poslali tja, če bi se razburila, a se mi ni zdelo vredno. V bistvu je ta “neumnost” ubila v meni nek žar, veselje in počasi mi delo ni več tako dišalo in počasi je prišel čas slovesa.
In vesela sem tega, a če bi sedaj pogledala nazaj, mi je bilo tam lepo in nič ne bi imela proti, če bi spet (še) delala tam.
7.03.2008 ob 07:41
Sunshine, govorim ti iz izkušenj. Ljudje, ki so malo prepolni samega sebe (oprosti, lahko si oh in sploh, ampak se izgleda, da se kljub vsemu malo preveč ceniš … ) so lahko nekega dne zelo razočarani.
Začela sem delati s sodelavko, ki so jo oh in sploh vsi hvalili. Ona je bila the best. Delala cele dneve, se na trepalnice metala za službo in bila prepričana, da se bo brez nje vse skupaj sesulo. In kaj se je zgodilo? Zanosila je! In po treh mescih sem ostala sama in kot nek začetnik na koncu popedenala stvari veliko bolje kot ona, brez nekih hudih nadur in podobnega.
In to je bil zanjo hud življenjski šok, saj se ji je seulo tako veliko stvari v katere je verjela — glej da se ti ne zgodi kaj podobnega!
7.03.2008 ob 12:11
Nisem bral teh 50. komentarjev…, verjetno ne bom povedal nič novega. Pojdi na Kubo! Z delodajalcem določi rok. V smislu jaz grem, samo zmenimo se še kdaj… Za psa pa nimam pravega odgovora :(. Rad imam živali, sploh pse. In na živce mi grejo lastniki, ki se svojemu psu ne posvečajo. Tud jaz sem ga imel, in tudi jaz si ga zelo želim. Vendar imam sedaj službo in drugega otroka na poti. Našel sem rešitev. Ustanovil sem s.p. in začel delati še popoldan zaenkrat 2x na teden po 3 ure. Vem, da bo trpela družina, vendar če bo enkrat posla dovolj, bom šel na svoje in za vse bo bolje. Če pa ne, pač ne bom imel psa. JaJebiGa.
7.03.2008 ob 12:35
Meni v komentarjih na tej strani pa jo ze dolgo spremljam nekaj ni povsem jasno. Studentje, mladi ljudje, ki jih jaz poznam, so pripravljeni delati, ker ne dobijo dela, pac vpisujejo nove fakse, da imajo status, ali delajo preko avtorskih pogodb. Na tej strani pa dobim obcutek da je Masa ena redkih, ki je sposobna, da vecina drugih mladih pa je v bistvu nesposbnih bleferjev nepripravljenih delati.
Pa saj ne ves, dokler nekoga ne preizkusis, ali je dejansko primeren za doloceno delovno mesto.
7.03.2008 ob 15:09
Saška: (Staro)grščine ne znam…:) Govorim te bol moderne: angleški, francoski, srbohrvaški, italijanski.
LP!
7.03.2008 ob 15:11
@Old Greek; tud kr v redu!
Od kje pa potem tak nick?
A zdaj boš pa še rekel, da tudi star nisi?
7.03.2008 ob 15:24
@Saška: Starost je itak relativna stvar…
7.03.2008 ob 16:03
ne nisem star…kot bi zgledalo na osnovi nicka…v času ko sem se rodil so bili popularni Duran Duran, Cindy Lauper, INXS,Billy Idol, Spandu Ballet,…na TV(vsaj tujih kolkor so mi povedali) so vrteli Miami vice…
LP!
7.03.2008 ob 21:42
@Old_Greek; Glede na to, da sem jaz Miami vice že gledala in poslušala Girls just wanna have fun, bi najbrž moj nick moral biti nekaj na XXOld
@Razgaljena; nekako verjamem, da je v Sloveniji še veliko “Maš”, a vendar je pri nas stanje takšno, da je res kup kadra s faksom, ki bi nekaj delali, a še sami ne vedo prav dobro kaj. In ločevati seme od plev je včasih prav naporno delo. Sploh pa zato, ker tisti, ki niso dobri in ki so v službi le zato, ker pač nekje morajo nekaj delati, sploh nočejo tako zlahka oditi, naša kadrovska zakonodaja pa je precej okorna in je narejena še za socialistične čase, ko so ljudje ostajali v isti službi celo življenje.
8.03.2008 ob 13:47
@Saška
Ponavadi se to ravnovesje poruši, ko mlad človek že konča fakulteto, priložnosti pa kar ni in ni.Kar so mi potrdili tudi svetovalci za kadre v kadrovski agenciji, da potem če priložnosti se diplomant spet počuti kot na začetku študijske poti in ne ve v katero smer bi se obrnil.In večina del s katerimi se mladi srečamo s študentskim delom med študijem so dela kvečjemu za 5. stopnjo izobrazbe v okolju z ljudmi s prav takšno stopnjo izobrazbe. Povezave med trgom dela in fakulteto pa ni. Nekje v procesu je obstajal inšntitut obvezne študijske prakse, ki pa nekako ne funkcionira, tako da večina mladih, kljub temu da so delali preko študentskega servisa pravega vpogleda v področje dela nima.
Je pa prednost študenta ta, da mogoče če so mu nadrejeni naklonjeni včasih dobi bolj strokovne naloge od nekoga, ki je v podjetju zaposlen na delovnem mestu za 5. stopnjo izobrazbe. Zato je s tega stališča lahko študentsko delo zgolj pesek v oči.
Po drugi strani pa tudi delodajalci velikokrat ne vedo kaj hočejo, o tem pa se nikoli ne govori.
12.03.2008 ob 22:55
Ti sunshine,zdej sam se neki zmislo.Kva da bi ti Mitja zamenjala.Da si uzameš enga ki ima velik dinarja,recimo,da Hrvatiča upecaš,pa te bo on svojim gliserom peljo na Kube pa še tri šnavcera ti bo kupo,a?
Če Mitja nima dinar,pa pejd nekam drugam,da iščeš.
17.03.2008 ob 11:16
No, Maša, zdaj pa dovolj nakladanja. Povej, a si šla do šefov in kaj si se zmenila? Če boš samo nam tule pojasnjevala, ti to nč ne pomaga. Ama res čist nč.
Saj veš, brez akcije ni Re:akcije.
17.03.2008 ob 23:16
Hej,
nisem bral komentarjev in nevem, če ti je kdo že kaj podobnega nepisal..
Na kubi sem bil pozno poleti, tja sem priletel dan po neurju. Havana je bila poplavljena, del cest še neprevoznih. Kasneje se je skoraj vsak dan vsulo (dež je vsakič prišel prav, ker je popoldne ohladil zrak). Ampak to spada zraven, taka je Kuba. V tem času je tam zelo malo turistov. Plaže so prazne; kilometri peščenih plaž so brez enega človeka. V mestih so le domačini, v muzejih ni gneče, rent-a-car dobiš takoj, Casse so prazne. V nacionalnem parku smo v trenutku dobili vodiča. Jaz sem neizmerno užival in imel nepozaben dopust. Ne vem, če ti to ustreza, ampak zame je bilo to potovanje izven sezone zadetek v polno.
… psa pa boš komot dresirala na porodniški. Še otroka bo vajen. Mu ne bo treba novih družinskih relacij in novega hišnega reda vcepljat.
Lp!
24.03.2008 ob 18:17
@ Old_Greek: Saj pravim, da italijanščine ne obvladam prav strašno, glavno poanto pa vseeno ponavadi razberem.
Trenutno me mika tudi ruščina. 
Pa hvala za komad!
@ Tami: Hehe, vse se vrača, vse se plača pravijo… Najbrž mnogo nadrejenih ne razmisli prav resno o opciji, da jim zaposleni lahko tudi uide in da to ni neka ravno ZF, če je človek priden in sposoben. Razlog za nezadovoljstvo se pogosto pojavi takrat, ko se človeku zdi da vlaga neprimerno več kot dobiva. In kot že večkrat povedano… denar tu ni edino merilo.
@ Saška: Za kavico velja! Vsi smo marsikdaj cepetavi in zaletavi, a ravno težnja po več in boljše nas vodi k napredku in razvoju.
Hvala, da si delila tole zgodbico iz prejšnje službe. Mene je najbolj presenetilo, kako me je napisano zabolelo. Presenetilo zato, ker me marsikdo pozna kot osebo, ki je zelo direktna in ostra in mnogim se zdi, da me nič ne vrže iz tira. In potem se najdejo primeri - ki so drugim povsem nedoumljivi - ki jih tako živo občutim, da me spravijo iz tira. Že kot otrok sem ob Grdem račku jokala kot dež, ker mi je bilo tako hudo zanj. In ravno tako se mi zdi grdo to, kar so naredili tebi. 
No, malo manj hudo je zato, ker vidim da si preživela, se ojačala, zrasla in šla naprej. 
@ Saška & Old_Greek: Sicer ponavadi poskušam odgovoriti vsem, a upam da tokrat ne bosta zamerila, če ne odgovorim prav na vsako repliko vajinega simpatičnega dialoga.
Prav res mi je všeč in fajn videt, kako se lahko takole hitro razvije debata… 
24.03.2008 ob 18:39
@ Nevsakdanji: Daj, povej mi nekaj… Od kje ti ta potreba, da mi dopoveduješ da se preveč cenim, čeprav me poznaš slabo ali pa sploh nič? A sploh pomisliš na možnost, da je morda to kar pišem res in da dejansko dobro počnem svoje delo? A si sploh imela čas prebrati še kaj drugega, kjer sem že večkrat napisala da v marsičem tudi nisem dobra, da nikjer ne trdim, da bi bila uspešna povsod in vedno, ampak tukaj in zdaj pač sem.
Večna uganka mi bo zakaj je za Slovence večna ponižnost in skromnost tako cenjena vrednota. Ja, brihtna sem, in hitro se učim, in znajdem se, sem komunikativna in zato dobro opravim na sestankih, predstavljam poročila in skomuniciram težave. Ampak jebat ga… Pojem tako kot da bi krulile svinje, imam veliko rit, absolutno premalo potrpljenja, skoraj nič uporabnega znanja iz npr. kemije, podcenjujem čas za posamezne naloge in še mnogo stvari bi se našlo. Get the point? V določenih stvareh sem dobra in si (za razliko od (pre)mnogih) to tudi upam povedati. Marsikje pa tudi nisem… Poznam svoje meje in ne bom rinila na področja, kjer sem bosa. Tebi pa gre - iz meni neznanega razloga - v nos tudi teh nekaj močnih področij, čeprav nisem nikjer napisala da obvladam vse.
In še en detajl; jaz NE želim, da bi vse slonelo na meni. NE verjamem, da bi firma propadla brez mene. Podjetje v katerem delam ima rada in zato sem jim tudi že povedala, da se mi zdi preveč tvegano poslovati na tak način, da za pol leta v naprej ne moreš preživeti par tednov odsotnosti. Enostavno je s poslovnega vidika to neumno. Tukaj so prometne nesreče, bolezni, smrt v družini, konec koncev tudi odpovedi… Podjetje MORA biti pripravljeno tudi na to, da se sem in tja znajde brez koga. In srčno upam, da ko se vrnem s Kube ugotovim, da je v moji odsotnosti vse laufalo brez težav. Ne rabim egotripa v obliki obupanih klicev čez ocean da brez mene ne morejo, da kako se naredi to in ono in slavospevov ob moji vrnitvi…
@ JaJebiGa: Grem na Kubo!
Verjamem, da mi bo odtehtalo vse dosedanje komplikacije in se je veselim kot majhen otrok. 
Meni se zdi prekruto nabaviti psa samo zato, ker je meni pač lušten, če bi že v naprej vedela, da bo po 9 ur na dan sam. Psi niso za tako življenje. 
In zato ga raje nimam, kot da bi ga zavestno puščala cele dneve samega. O s.p.-ju sem razmišljala tudi že sama. A žal zaenkrat še nisem našla nič takega, kar bi lahko uspešno počela kot samostojna podjetnica. Lahko bi poučevala ples, a bi bila zaradi pomanjkanja potrpljenja pri tem gotovo nočna mora za tečajnike IN zase. To odpade… To kar trenutno počnem kot poklic mi leži in mi gre dobro, a je skoraj nemogoče to početi v solo izvedbi. Potrebuje nekoliko večji team in precej začetnega vložka, tako da tudi to zaenkrat odpade (da sploh ne omenjam konkurenčne klavzule, hehehe). Ampak, voljo imam, izzivov se ne ustrašim in ko pride priložnost upam da jo bom znala zagrabiti. 
24.03.2008 ob 18:51
@ Fehim: Ha… ha… ha.
@ Mici: Imam dovoljenje za Kubo! V oktobru… Zaenkrat le za dva tedna in ne za sprva planirane tri, ampak mislim da bo tudi to moralo biti v redu.
Dejansko so tudi nadrejeni videli, da mi je drastično padla motivacija in smo se še enkrat pogovorili o razlogih za to. Povedala sem svoje argumente, izrazila občutke, ki jih taka situacija v meni povzroča in očitno so ugotovili, da ne prosim za preveč glede na to kaj nudim. 
Za psa bom pa še malo počakala da se preselimo na novo lokacijo in pogledamo kako bomo funkcionirali v novih prostorih. 
@ Robert: Full hvala za tele vtise iz prve roke.
Nekje sem že omenjala, da za obisk Kube v oktobru obstaja več razlogov: prvi je možnost odhoda s prijatelji, drugi so nižje cene, tretji pa odsotnost turistov. Nihče od nas ni mahnjen na neke fensi-šmensi turistične točke in veselimo se, da bomo lahko v miru pohajkovali naokoli brez, ali z malo direndaja.
24.03.2008 ob 18:52
če je človek v čem dober, najprej drekato stestira na prijateljih, če zadeva dela. in ko scve prijatelje, se spravi še na njihove prijatelje. nema veze, če ne dovolijo, če je to povsem v nasprotju z njihovimi načeli in če povrh vsega še prav neumorno nočejo privatnikove bližine niti na daleč.
ampak dokler je profit, pustimo tudi prijateljsko sceno tam, kot je. škoda le, da se s količino ničel in množino bilanc ruši tisto teoretično ravnovesje, ki ga t.i. spiritualni teoretiki tako vneto zagovarjajo. tapete so prav hudo lažne in besede prav tako. žalostno je le, da je jasno, da nekdo še misli, da jih lahko regulira. še bolj žalostno je, da je na drugi strani nekdo, ki vse to bere…
a se ti zavedaš, kaj počneš?
24.03.2008 ob 18:57
@ Pika: W-h-a-t?!?!?!
24.03.2008 ob 18:58
verjamem, da je jasno, kako je spevno na zunaj, verjamem pa tudi, da nimaš nobenega pojma, kako zgleda impakt duš, ki je storjen.
mogoče je to stvar, ki je najbolj sporna. in naporna.
že od vsega začetka.
ne verjamem, da je tvoja vizija enaka moji. tam, kjer ti vodiš, zame ni prostora. tvoje sanje so povsem drugačne od mojih in čeravno ti priznam, da me dobro vidiš, je vendar to vedenje premalo.
v pol leta sem spoznala, kje manjka in zakaj te nočem več blizu.
res bi rada, da se umakneš.
prijatelji to spoštujejo od vsega začetka. so prijatelji, ki radi eksperimentirajo in se spuščajo do meja. z vednostjo, da lahko prenehajo, ko trpijo.
prosim.
ne želim nič drugega, ko da me odlopiš stran in furaš zadevo po svoje naprej.
glede na to, da poznam moje prijatelje, pa predlagam, da jih najprej vprašaš, če se tvoje igre želijo iti. drugače bom morala to storiti jaz.
24.03.2008 ob 19:00
@ Pika: Tole je ali pomota, ali pa sem jaz čisto premalo poduhovljena, da bi zadevo dojela.
Prevod prosim. 
24.03.2008 ob 23:06
@Sunshine; ne brini, tudi mi ostali smo premalo poduhovljeni za Pikine komentarje
21.07.2008 ob 15:43
Glede psa… imam 2. Hodim v sluzbo. Vecinoma po 8 ur, vcasih tudi po 9, jebiga. Ceprav se nikoli ne more zgodit, da bi bila dlje kot toliko.
Delam nekje, kjer zaradi objektivnih razlogov ne morem imet psov s sabo. Upam, da bom nekoc prisla do take sluzbe, da bosta lahko z mano. Do takrat pa sta pac sama doma 9 ur. Jima je hudo? Ne vem. Najbrz bi jima bilo lepse, ce bi bila z mano, ampak ne verjamem, da trpita. Teh 9 ur pac prespita, potem smo skupaj cele popoldneve, predvsem vikendi so pa potem namenjeni njima. Na zalost sta morala tudi onadva sprejeti kompromis
Glede menjave sluzbe… jaz se tudi ne pocutim dobro v svoji. Zelo ne dobro. Vsi me pa vztrajno prepricujejo, naj bom srecna, da imam sploh redno sluzbo, in ta logika mi je neznansko tuja. Tudi si ne zelim 40 let preziveti na istem delovnem mestu, vsaj zaenkrat ne. Zato ne razumem vse te crnogledosti v komentarjih… pac, se odlocis za tveganje, isces novo sluzbo, menjas, probas, ce ti ni vsec, menjas spet… zakaj bi se sprijaznil z necim, kar ti ne pase?
7.08.2008 ob 20:22
@ Nakljucna Mimoidoca: Pozdravljena v mojem spletnem hlevčku.
Jaz imam problem v tem, da se vse preveč enostavno zgodi, da sem v službi tudi 10+ ur. Res je sicer da so tu še drugi ljudje, ki bi kosmatinca lahko peljali ven, a se mi nekako ne zdi pošteno na to računati že v naprej, če je pes primarno moja želja. 
Btw, kakšne “sorte” kosmatinca pa imaš?
Meni je kar malo tragikomično, da nam najbolj možgane perejo ravno tisti, ki so sami obupno neambiciozni in bodo najbrž tudi umrli v svoji prvi službi. Težko razumem zakaj je enim tako nepredstavljivo se učiti, spreminjati okolje, kolektiv, delo, se spopadati z izzivi itd. hkrati pa potem zatirati še druge in jih grdo gledati ker imajo “polno rit vsega” oni pa ne.
Skratka, vse pohvale za to, da nisi zadovoljna z vsako drobtinico. 
7.08.2008 ob 21:52
Ha, imam dva border collieja