Moji nevsakdanjiki

Posebej na Saškino željo se zdajle spravljam k temu pisanju, čeprav se mi nič posebej ne da. Od teh dveh dni na slovenski obali sem poskušala iztržiti kar največ, pri čemer mi je izdatno pomagalo še vreme. Za ponedeljek zvečer sem se dogovorila za prenočišče pri svojem možeku, saj mi čisto nič ni dišala ideja o vstajanju sredi noči in vožnji na Primorsko v torek zjutraj. Po službi sem se torej odpravila domov, spakirala robo, pri dragem “dvignila” avto v (končno!!!) poletnih obuvalcih in s hruško odbrzela na Obalo. Moj mož (hmmm, a sem to interno foro že kdaj razlagala, da ne bo zdaj čudno izpadlo?) je bil kot vedno v pogonu in zaseden in tako je bila prva postojanka hotel Slovenija v Portorožu, okejžn pa zaključni večer natečaja Podjetna Primorska.

Priznam, da o zmagovalcih natečaja ne vem prav dosti, o celi zadevi pa pišem zgolj iz enega samega razloga. Cela reč je bila zame namreč odličen alibi, da sem prvič v življenju poskusila tartufe. Sponzor večera je bilo podjetje Zigante Tartufi, njihovi kuharji pa so pripravili fuže in rezance v neki oljnato-tartufasti omakici in njoke v smetanasto-tartufasti omakici. All-in-all je moj odnos do tartufov sedaj sledeč; fino fajn zadeva, zanimivega, specifičnega okusa, nikakor pa ne tako neizmenro dobri, da bi v mojih očeh odtehtali vso evforijo okrog njih. Mnogo bolj mi je bila všeč variacija na bazi smetane, a kaj ko so bili njoki za moj okus razkuhani. In to mora Primorcem pri povedat Žabarka. Madona, jim bo še krona z glave padla.

Naslednje jutro pa prva doza novih informacij. Pred tem še odložit kramo v čisto lušten, a povprečen penzionček v Seči, kjer sem kraljevala čisto sama, tetka lastnica me je hotela spitati za zakol, ker sem se ji baje zdela blazno “drobčkana”. Edina še omembe vredna stvar je bilo zabavno dejstvo, da je tv v sobi lovil le tri kanale; Slo 1, Rai 1 in porniče (ki pa mi niso bili všeč). Kot po Murphyju je bilo prvo torkovo predavanje dolgočasno tako zelo, da sem komaj držala oči odprte. Oči so mi (seveda ne dobesedno) kmalu pomagali odpreti rogljički med pavzo, potem je šlo pa le še na bolje.

Ste vedeli, da je Toyota po svetu prodala že skoraj 1,5 milijona svojih hibridnih Priusov, v Sloveniji pa od leta 2004 cirka 160? Po predavanju sem stopila do g. Dobnika (nasploh sem nekam pogosto po predavanjih hodila do govornikov ) in ga povprašala o onesnaževanju okolja s Priusovimi baterijami, nad čemer me je hudo strašil Mitja. Povedal mi je, da vodijo evidenco kjer se nahajajo baterije, da jih reciklirajo v tovarni in da so lastniki odpadov plačani če prinesejo baterije nazaj in jim je tako v interesu odrabljene baterije reciklirati. Pohvalil se je, da je 95 odstotno razgradljiv. Si pa nisem zapomnila ali je govoril o avtu ali o bateriji.

Ste vedeli, da se Industrija usnja Vrhnika, ki je nekoč bolj životarila, zdaj preusmerja na ekološko in etično modo s svojo kolekcijo Romp ter počasi leze navzgor? Ukvarjajo se s pridelavo in obdelavo usnja na naraven način in na njihovi strani lahko za vsak izdelek vidite, na katerem polju je domovala donatorka materiala zanj. Preverite na njihovi strani, kjer levo poleg krasnih video predstavitev kliknete na “Traceability”. Aja, pa še nekaj. Baje se jakna, ki se pri nas prodaja po 80 € v njihovi trgovini v L.A.ju prodaja po 1000 €. Toliko o dodani vrednosti, huh? In še nekaj part II: IUV ima sodobno čistilno napravo in po lastnih besedah onesnažujejo 4× manj kot občina Vrhnika. Le-ta pa kljub temu ni pripravljena proti plačilu speljati odpadnih vod v IUV, ampak bodo raje dali 4 milione (!) ojrotov več in sami gradili čistilno napravo, čeprav ena velika in zmogljiva v tej ne preveč veliki občini že obstaja.

Trimo se je hvalil s celovite rešitve (zeh!), s katerimi prodajajo že celo pranje perila (glej 4. link od spodaj na 3. strani). Simobil se je hvalil z integiranim komuniciranjem z mladimi v akciji orto smart, dečka s pristopa pa sta nas nasmejala s svojimi vidiki na inovativnost in dizajn, ko smo imeli na tapeti spet Ora Ita v kombinaciji z Gorenjem. Sploh nisem imela pojma na koliko posrečenih načinov so se lotili oglaševanja te linije gospodinjskih aparatov. Zame vsekakor zmagata kino oglas, ki pravi: “Pazite, da se v naslednjih par sekundah ne boste slinili v kokice.” in plakat v fitnessu, ki sporoča: “Radi kurite kalorije? Potem predlagamo, da jih včasih tudi skuhate.” :mrgreen. Mični gospodični Maji Mihelčič iz Vichyja sem šla postaviti neprijetno vprašanje o tem kdo jim je dovolil mi po mailu težiti s svojimi vabili za fokusno skupino, če jim jaz svojega naslova za ta namen nisem nikoli zaupala. Ker nisem dobila ne zadovoljivega, niti prijaznega odgovora, bodo prav gotovo fasali pritožbo na Informacijski pooblaščenki.

Na kasnejši okrogli mizi se mi je zdel gospod Češko s Studia Moderna tipično marketinško nadležen s svojimi reklamami med vrsticami, gospa Anselmi z Bisnode je bila dokaj neopazna (sem pa izvedela, da so v Sloveniji “pojedli” skoraj vse ostale ponudnike poslovnih informacij), gospodične Jesenek z Mercatorja pa se komaj spomnim (kar najbrž ni dober znak ). Gospoda Kupljena z Bauhausa sem pobrala, če jih kaj skrbi relativno slabo razločevanje med njimi in BauMaxom, saj poznam ogromno ljudi, ki obema skupaj pravimo kar BauBau. Njemu se razlike med njimi seveda zdijo gromozanske, prva akcija v tej smeri pa je šele nekje v srednjeročnem planu. Zvečer so po mojih pričakovanjih podelili priznanje novemu marketinškemu direktorju (iz Telekoma) Iztoku Sili, na plaži nam je čudovito igral Vasko Atanasovski, nahranili pa so nas z nekaj malega pršuta ter ocvrtimi sardelicami, ki jih je mala umetnost jesti v stoje samo z vilico, precej navdihujoče pa vplivajo tudi na zadah.

Naslednji dan sem izvedela, da imamo Slovenci podjetje EuroPlus, ki ima najboljši programski paket na svetu za profesionalno oblikovanje in tiskanje etiket. Gospodič Košmrlj je povedal sicer še precej zanimivega (med drugim tudi to, da je njihov cilj postati number 1 na svetu do 2011), a bi morali biti sami tam. Sledila je meni najbolj zanimiva sekcija, kjer so predstavniki treh velikih podjetij predstavili kako so jim tržne raziskave pomagale pri vpogledu v njihove stranke. Sekcijo je vodil izvršni direktor podjetja Valicon, raziskavo za vsa tri podjetja (za 2 sigurno, za 1 precej zanesljivo) pa je naredilo podjetje Valicon (it makes you wonder… ).

Direktor marketinga s Telekoma nam je zaupal, da na Kosovu praktično nimajo hišnih številk in je zato pošiljanje računov tam skoraj nemogoče in zaradi tega imajo ogromen delež predplačnikov mobilne telefonije. Iz enakega razlog imajo v tej napredni evropski državi tudi internet predplačniški. In zaradi množičnega neplačevanja računov za elektriko (mislim da je bilo omenjenih 60%) imajo vsak dan 4 ure redukcije elektrike. Kljub vsemu pa imajo tam baje ogromno število iPhonov, ki očitno množično padajo s tresočih tovornjakov zaradi slabo vzdrževanih cest. In to kljub vsakemu tretjemu, ki nima drugega dela in 6%, ki jih služba sploh ne zanima. So imeli pa zato vsaj koncert bivšega drug dealerja in devetkrat prestreljenega 50 centa, s katerim se mladi - kar 40 odstotkov je mlajših od 35 let - brez težav identificirajo. Kosovo je torej precej specifično, a Telekom ga je uspel s pomočjo raziskav dovolj pogruntati, da danes njihov Ipko tam žanje poslovne uspehe.

Jožko Križan s Src.si nam je zaupal, kaj so ugotovili o sebi, ko so spraševali notranjo in zunanjo javnost. Prvim se zdi Src slovenski, drugim se zdi le z Viča. Prvim se zdi zanesljiv, drugim pa vezan na javno upravo. Logotip se obojim zdi prepoznaven, a slovenski, kar najbrž ni najbolj všeč vodilnim, ki delajo na širitvah v druge države. Obema javnostma pa ostaja neznanka pomena kratice Src. Nam so izdali skrivnost: Src = skupni računski center, kar izvira še iz časov Tozd-ov. Raziskava je torej pokazala “kruto resnico” in zato se kmalu pripravite na spremembo logotipa in slogana.

Za konec konference (in tele jare kače) pa so nam čas krajšali še Auguštin Penič, ki v svojem podjetju Viva La Musica Augustin prodaja v svetovnem merilu uspešna ramenska naslonjala za violine. Potožil je, da so Kitajci sposobni nek izdelek veselo ukrasti in skopirati v enem tednu, proti Nizozemcem, ki ga nekaj tožarijo pa se raje bori tako, da je v vmesnem času prijavil še 3 patente. Evrosad Boštjana Kozoleta je s svojim sadjem prodrl celo na najbolj zahteven - angleški - trg, dr. Angelika Mlinar s svojimi Angelskimi keksi pa se bo širila v Avstrijo. V Sloveniji njene božansko dobre kekse iz biološko pridelanih sestavin lahko kupimo v Drogerie Martih ter trgovinah Fair Trade. En primerek smo dobili tudi v svoje roke in priznam - nesramno dobri so.

Vsem trem zadnjim predstavnikom pa je skupno eno - vsi trije so uspešni na področjih, kjer so “doma” že od nekdaj in kjer biznis ne samo delajo, ampak tudi živijo. Penič je bil pred tem učitelj violine in v igranju uživa tudi danes. Kozole je sadjarstvo spremljal in sprejemal že ob svojem očetu sadjarju, Angelika Mlinar pa je že dolgo časa pekla tako slastne dobrote, da so jo drugi prepričevali naj svojo strast pretvori v posel. In ga je! Iz doktorice mednarodnega prava se je na svoje in naše veselje prelevila v slaščičarko. Mene so navdušili in le želim si lahko, da bi bilo tako uspešnih in predanih podjetnikov v Sloveniji čim več, čeprav bi jim tako opevana socialna država najraje pobrala še gate z riti in jih dala tistim, ki nikoli niso vlagali vase in prevzemali tveganja in odgovornosti!