Hrček se seli…
Objavil Sunshine, dne 18.06.2008
Tako. Pa sem preseljena. Kakšnih 14 dni bo zdaj od tega. Zapustila sem moje ljubljene Fužine. Morda ne za vedno, prav gotovo pa sem se za vedno odselila iz tistega stanovanja. 
In priznam, da mi ni bilo lahko. 
Že dolgo časa sem vedela, da se ima to slej ali prej zgoditi. Vedela sem tudi, da je tako prav in normalno. In vse to je vedela tudi moja mama. Ko sem tisti petek po službi domov prinesla ogromne prazne kartonaste škatle sem jih nemudoma odložila za pisalno mizo in vse je zgledalo tako kot vedno. V soboto sem se pošteno naspala, najedla, spet naspala (siesta je zakon!) in mami me je že hecala, če s to selitvijo sploh resno mislim.
In potem sem začela. Sestavila sem škatle, jih polepila s tistim grdim, a uporabnim rjavim selotejpom in začela iz omare v škatle prelagati kar cele kupe zloženih cunj naenkrat. Ko sem imela eno škatlo že skoraj napolnjeno je po hodniku prišla mami in me zagledala skozi odprta vrata. Postala je za nekaj sekund in v očeh so se ji začele nabirati solze. Ko sem jo videla se je isto začelo dogajati tudi meni. Stopili sva druga proti drugi in se močno objeli. Kar nekaj časa sva stali tako in prav potiho jokali. Potem sva se nasmejali svoji neumnosti, saj sva vse to vendar že dolgo časa vedeli da so bo zgodilo. Mami je zavihala rokave in mi pomagala in tako so se škatle polnile z dvojno hitrostjo. 
Kasneje naju je zagledal capo di banda in naju začel prav pošteno zafrkavati. 
Gledal naju je, se zraven pačil in nama tulil “ueeee, ueeee”. Odrasli moški so včasih prav hecni, ko se bojujejo s svojim priučenim imperativom, da ne smejo pokazati (preveč) čustev. Delal se je nonšalantnega, a vem da mu ni bilo lahko in vseeno. Vprašal je, če me pelje, da mi pomaga na drugem koncu zložiti ven stvari, če posodi avto, če kaj rabim. In nekaj dni kasneje mi je mami povedala, da me v Fužinah čaka moj prvi pravi čisto moj do-it-yourself kit. Kupil mi je kladivo, klešče, nekaj žebljev, šraufov in šraufencigerjev ter zraven priložil moj najljubši črno-rumeni križni izvijač, ki sem mu ga ves čas kradla kadar sem šraufala svojo kišto. 
Po svoje je pač pomagal pri mojih novih začetkih in meni se to zdi neznansko simpatično.
Ko sem prišla sem za Bežigrad v svoje novo domovanje mi kljub trudu ni uspelo biti neznansko srečna in razigrana ob novih začetkih. Pravzaprav je bila cela stvar zame kar velik pretres. Razen 3 mesecev Švedske sem odkar vem zase (recimo nekje od 3 leta naprej) živela doma in v Fužinah in v zadnjih letih smo se res super razumeli. Bilo ni nobenega prehodnega obdobja, nobenih tednov v študentu in vikendov doma. Eno noč sem spala še doma, naslednjo sem že spala drugje in imela preseljeno tudi praktično že vso svojo robo. Vsaka stvar, ki ni bila na pričakovanem mestu me je spravila v slabo voljo in žalost in ves čas mi je po glavi hodilo: “Doma je bilo boljše, doma je bilo boljše.” Seveda se je situacija že v naslednjih dneh skoraj čisto umirila in danes že z gotovostjo lahko rečem, da gledam bolj naprej kot nazaj.
Ob seljenju sem našla en kup stvari, ki jih hranim že dolga leta in imajo zame veliko emocionalno vrednost. Našla sem svoja dva dežnička, ki mi jih je oče prinesel z nekega gostovanja ko sem bila stara kaka 3 leta. En je moder, rožast, drugi pa rumen s pisanimi črkami. Zdaj čakata mojega bodočega otročka. Našla sem zbirko svojih najljubših slikanic, ki jih prav tako hranim za svojega otroka ali otroke. Pekarna Miš Maš, pa Cepecepetavček, Jelen Jarko, Pedenjped, Sapramiška, Pravljica o carju Saltanu, Mala morska deklica… Same lepe knjigice. 
Že kot otrok sem knjige ljubila in cenila in vse po vrsti so lepo ohranjene. Našla sem tudi svojo škatlo s pošto in razglednicami za dolga leta nazaj. In našla sem svoje škatle kamor “arhiviram” svoje bivše. 
To je sploh baje ena moja bizarna navada pravi mami. Za vsakega fanta, ki mi kaj pomeni pripravim eno škatlo od čevljev in vanjo začnem spravljati karte za kino, račune od večerij, čestitke za rojstne dneve, obmesečnice, kasneje obletnice, kamenčke s sprehodov, listke za dobro jutro, stekleničke praznih parfumov… In če povem čisto po pravici nimam pojma zakaj to počnem. Vsake toliko, ampak precej redko, “po nesreči” naletim na te škatle, jih odprem in prijemam v roke predmete in se spominjam. Včasih se nasmehnem, včasih tudi zajokam. In na nek čuden način so to prijetne solze, ki kmalu minejo. Spomnijo me na to, kako sem prišla do tukaj kjer sem danes, spomnijo me na vse lepe in grde lekcije, ki sem jih bila deležna. Spomnijo me na to kako sem se s časom spreminjala, kako sem rasla in kako so ljudje vstopali in izstopali iz mojega življenja.
Potem škatlo zaprem in sem spet v sedanjosti. Tukaj in zdaj, z vsemi težavami in radostmi ki delajo moje nevsakdanjike moje, čisto moje. Vprašam se, kdaj bom s tem arhiviranjem prenehala. Do sedaj so se moje veze končale prej kot bi se napolnile škatle ali usahnil moj interes. Tokrat upam da bo škatla premajhna.
18.06.2008 ob 21:34
je prednost, če se samo naenkrat preseliš. Jaz imam pol življenja v Ljubljani, drugo polovico pa doma. To bo cela zabava, ko bom šla v lastno stanovanje
Takšna mala odkritja pa so najboljša. Kadar pridem za dalj časa domov, se vedno lotim urejanja sobe in naletim na tisoč pozabljenih koščkov življenja. In potem ves dan presedim ob njih z mešanimi občutki. In naslednji dan sem sveža.
Upam, da bo škatla res premajhna … in boš rabila božičkovo vrečo brez dna
18.06.2008 ob 21:46
@ Šuši: Saj razumsko vem, da je tako boljše. Zdaj so tam le še smuči (jaz ne smučam), nekaj starih igrač in moji osnovnošolski zvezki, pa še to imam namen v kratkem preseliti. Nekako se hočem RES preseliti, ne pa pol stvari puščati še pri starših “just in case”. Klinca, onadva imasta svoje življenje, jaz pa računam da ne bo potrebe da bi se še kdaj selila, torej tudi ni haska od šparanja truda pri redko uporabljenih stvareh.
In hvala za simpatično željo o božičkovi vreči. Mi je prav nasmeh pričarala na obraz. 
18.06.2008 ob 22:53
Podpiram idejo, da je treba ob preselitvi najprej v miru dati skoz žalovanje za prejšnjim bivališčem… Ko nas prejšnji lajf dovolj zapusti, se počasi pritipamo v novega… Veliko uspeha!
19.06.2008 ob 23:14
Hmmmm… ja… selitev. Če bi bila v novem stanovanju sama, bi bila kar kriza, ampak nisi, kajne?
Me prav zanima, koliko časa boš potrebovala, da boš tu “doma”. Želim ti, da bi bilo hitro (čeprav ne na silo), ker je dober občutek!
20.06.2008 ob 00:28
Ne morem verjeti! Jaz z bivsimi in njihovimi stvarmi pocnem tocno to! Sem tudi ze slisala, da je to bizarna navada. Pa ni.
Je pa res, da sem za prvega fanta potrebovala precej veliko skatlo (pac 4 leta), tista dva vmes sem spravila v skatlo za cevlje, stvari tega zadnjega pa se nisem zacela spravljati na kup, ceprav bi blo to najboljse. Aja, stvari, ki so me spominjale se na enega vmes sem pa kar v smeti vrgla (ker je bil napaka).
In zakaj se nisem zacela pospravljati stvari zadnjega fanta? Ker sva zivela skupaj, kjer sem se tocno tako kot ti CELA preselila v novo stanovanje. On je doma pustil se kup stvari, pa zimske obleke pa slike itd, jaz pa sem VSE prinesla v novo stanovanje. Vmes je moja mama preuredila mojo sobo, jo pomanjsala in spremenila v sobo za goste. In po dveh letih se je on preselil nazaj domov v svojo sobo, kjer je moral samo zloziti stvari v omare, jaz pa v sobo za goste, ki ima 4 kvadrate, posteljo in nocno omarico. To je to. Tukaj imam zdaj vse svoje stvari v skatlah in pojma nimam v kateri skatli je kaj, ker sem se selila precej hitro … cela stala, ki ti je definitivno ne privoscim in vama zelim, da se imata v skupnem stanovanju noro lepo.
Aja, se to. Ce se ne motim sta se vidva spoznala preko bloga, a ne? Sem ze zadnjic rekla, da je ze skrajni cas, da zacnem tudi jaz pisati blog
20.06.2008 ob 09:57
Kje je tisti zoprnež, ki je rekel, da je shranjevanje bizarna navada??!
Pri meni sicer niso škatle, ampak bolj škatlice, ker sem shranjevala bolj ali manj papirnate spominke. Zdaj dajem moževa pisemčka in sporočilca v mapico. Kadar jih preberem, me prijetno požgečkajo metuljčki v prsih in za nekaj časa sem spet sveže zaljubljena. Imam pač srečo, da v mapi ni besed, zaradi katerih bi jokala!!
20.06.2008 ob 09:59
Aja, sem sebično samo o sebi govorila. Selitev… želim ti, da je to TO in da boš tukaj toliko časa, kolikor ti bo zares pasalo. Mi pa ovohavamo stanovanje v Fužinah… ne moremo od tu, čeprav je to že moje četrto fužinsko bivališče!
20.06.2008 ob 11:34
@ Alcessa: Hvala za lepe želje! Samo sebe presenečam kako navezana sem na nekatere stvari: Ker razum pravi, da je to malo silly, čutim pa drugače.
@ Rok-11: Neee, nisem sama. Imava toliko še za brkljati po stanovanju da ga malo preurediva, da dela še en lep čas ne bo zmanjkalo.
Ko se udomačim pa javim, ok? 
20.06.2008 ob 11:39
@ Katka: Glej, glej… pa le nisem edina s takimi na videz nesmiselnimi navadami.
Verjamem, da se v 4 letih nabere ogromno spominkov, ki ne gredo v eno obično škatlo. 
Zanimivo, da imam jaz spravljene spominke tudi na “napako”. Pometala sem le tiste, ki so bili od “nepomembnega” (=ni pustil dovolj pečata na mojem življenju, ker je bilo vse skupaj prekratko).
Žal mi je, za tvojo zadnjo zgodbo.
Morala je biti kar boleča in neprijetna, ampak iz tona tvojega pisanja sklepam, da si šla (vsaj do danes) že močnejša naprej. Puščanje off-season in malo uporabljenih stvari pri starših je mami ponujala tudi meni. Pa nisem želela… Malo zato, ker se mi ne zdi prav ves čas ohranjati pribežališče doma, če se odločaš za resno življenje skupaj in ne v smislu “greva probat kako nama bo šlo”. Drugi razlog je pa ta, da sem sami sebi rekla da ne glede na to kaj se zgodi, domov ne grem več. Če gre slučaaaajno kaj narobe, se bom s tem ukvarjala takrat. Predvsem bom šla pa drugam na svoje (v podnajem) ne pa spet v mamino naročje. 
Kar se tiče spoznavanja imaš pa prav. Sem ravno razmišljala da je kar hecna situacija, ker me nekateri prek bloga poznate pravzaprav dlje kot on.
Priznam pa nič ne… vsega je on kriv, jaz sem samo pisarila svoje. Bral, komentiral in kontaktiral me je pa on. 
@ mars: Hmmm, moja mama.
Ampak ona nima pojma o teh rečeh, kajne? 
Vidva z možem sta pa sploh srčkan parček. Lepo je, da pazljivo ceniš vse take drobne reminderje, ki te spomnijo na lepe in nežne stvari med vama. In na srečo jih je očitno precej! Jokam pa tudi jaz ne zaradi bolečine, zaradi slabih stvari. Take so že mimo, predelane in prebolene. Saj drugače sploh ne bi mogla v novo zvezo. Zajokam zaradi ganjenosti, ko preberem kaj lepega. 
In hvala tudi tebi za lepe želje! Upam, da vi trije najdete še lepše in boljše Fužinsko gnezdece. Me ne čudi, da si v tem okolišu tako rada. Glede na to, da se v sedanje stanovanje nista preselila tako dolgo nazaj, mi deluje skoraj kot da v selitvah prav uživate.
Kaj pa manjka sedanjemu stanovanju? 
20.06.2008 ob 13:03
Glede joka in ganjenosti: ne govori… se mi stalno dogaja! Tukaj smo pa podnajemniki in si že zelo želimo, da bi lahko mirno risali po stenah SVOJEGA stanovanja!!! Pa mogoče se nam v prihodnjih letih pridruži še kak član.. če bo bog (??) dal :), tako da bo premajhno…
21.06.2008 ob 10:30
Sonči… OK.
Razmišljam pa še o nečem zanimivem; Si opazila kako se razlikujejo večinski moški in večinski ženski pogled na selitev?
Ženske suvereno pospravite vso svojo robo in se selite komplet z vsem, ker “mislite resno in ne greste več nazaj k mami”.
Moški pa večinoma prav tako “mislimo resno”, vendar cel kup robe pustimo pri starših.
Le v čem je finta? Res v tem, da en spol misli bolj resno kot drugi?
Dvomim.
23.06.2008 ob 19:31
@ Mars: Hehe, potem pa le nisem tako osamljena v svoji “cmeravosti”.
Ajaaa, nisem vedela, da stanovanje ni vaše lastniško. Potem mi je pa marsikaj bolj jasno. V materinstvu (in očetovstvu) pa očitno uživate, če že upate na naslednjo štručko. 
Full lepo to slišat!
@ Rok-11: Si mi pa dal full mislit.
Boh vedi zakaj bi to bilo. Meni se zdi da je morda posredi tudi dejstvo, da selitev “komplet z vsem” moškim pač ne pomeni nekega dokaza o resnih namenih, neke potrditve zaupanja, preseganja samega sebe in svojih strahov. In tako potem izberejo enostavno bolj prikladno varianto (ker roko na srce to JE bolj komot kot seliti v-s-e) in se čudijo zakaj jih draga naenkrat sprašuje če ne verjame v njuno zvezo, če je nima več tako rad. 
In on njej: “Miška, seveda te imam neznansko rad. In kakšno vezo ima z vsem tem to, da sem plašče in smučarski kombinezon še pustil pri mami?” 
23.06.2008 ob 20:51
He, he,… touche!
23.06.2008 ob 20:53
BTW - a ste ženske večinoma rahlo alergične na mame?
Kaj pa če bi plašče, smučarsko (in drugo športno) opremo pustil pri očetu?
23.06.2008 ob 21:38
Rok-11: bom jaz odgovorila, preden Sunshine pove svoje mnenje. NE: mame so rahlo alergične na kar naenkrat pomembnejšo žensko v sinovem življenju. In dokler plašči ostanejo doma, je jasno, da je tudi sinovo srce ostalo pri mami.
26.06.2008 ob 17:26
jaz pa od vseh dajem kar v isto škatlo
26.06.2008 ob 19:28
@ Alcessa:
Kdo bi to razumel… zdi se mi da na to temo zabave (ali pač žalosti) ne bo nikoli zmanjkalo.
Namreč; Pri moških je izvoljenka (ponavadi) ženska, mama je ženska… in mi, moški, bi pričakovali da bi se kot pripadnici istega spola dobro razumeli. Če ne drugega imata vsaj eno skupno točko - njunega moškega. Ena ga je imela in vzgajala prej, druga ga ima sedaj - je pa to še vedno en in isti človek.
Primerjava, če jo obrnemo na moške - očete in može (ali fante) večinoma drži vodo - in zato nam je to tako nenavadno.
No ja… kako je že en američan napisal - eni z enega planeta in drugi z drugega…
27.06.2008 ob 12:09
Rok: no ja, jaz tudi ne vem, kaj v bistvu dogaja. Vem samo, da sem doživela stvari, za katere sem bila 110% prepričana, da obstajajo samo v komedijah in grozljivkah…
Nekaj časa sem se čudila, pa še malce dlje, potem pa sem zaropotala, ker ni blo več za zdržat… Ker sama nimam sina, ne vem, od kod ta posesivnost. Tako mi kljub enoznačnih izkušenj ni jasno, od kod lepljivost nekaterih mam in zakaj ni očitno, da sineka nočem 110% samo zase…
27.06.2008 ob 13:30
hehe, rok, tole mi je zabavno: “Ena ga je imela in vzgajala prej, druga ga ima sedaj…” … bi morda moral napisat “… druga ga ima in vzgaja sedaj…”
ponavadi so zgodbe o odnosih mati-sin, sin-izvoljenka, izvoljenka-tašča res kar hecne. precej je odvisno tudi ali je to edini otrok.
je pa zadeva ze taka, da mora mati malo “oladit” najkasneje takrat, ko si sin najde zensko, s katero namerava ziveti dlje casa. saj to se navezuje na idejo o primarni druzini - sin si v tem primeru zacne ustvarjat svojo primarno druzino.
sem pa jest tudi s svojo mamo govoril o teh stvareh in verjamem, da je tezko za starse, ko se se zadnji otrok odcepi od njih.
jest pravim: naj se ve, kje so meje ter katera je glavna oseba v zivljenju posameznika. gotovo to ni razlog, da bi se stari odnosi skrhali… vsekakor pa ostaja manj casa za “staro druzino”.
si pa z maso ze lepo urejava skupno domovanje, nekaj dela je bilo ze opravljenega, nekaj ga se caka. nekatere stvari so urejene po moje, nekatere po njeno, nekatere tako da ustrezajo obema… nekatere so pa se vedno po sistemu mojih starsev, kar bo morda se treba popravit (ce ugotoviva da nama to ne ustreza).
lp, M.
13.07.2008 ob 12:19
Joj kako te razumem. Jaz sem se prvič preselil iz doma staršev v Amsterdam. In bil super vesel. Potem pa jokal naslednja dva meseca. Ti tudi veš zakaj
Ne morem dovolj poudariti pomembnosti odselitve. Ne prenesem slovenskih družinskih hiš, kjer živijo tri generacije. Obup! Otroci morajo stran od staršev, si ustvariti SVOJE življenje, način življenja, način pranja cot, kuhanja kave in juhic balblabla.
Čestitke za ta pomemben korak in srečno! cmoka iz NL
29.07.2008 ob 14:40
Bravo Sunshine!
Prej ali slej se je moralo zgoditi. Nekatere stvari je potrebno preboleti čim bolj zgodaj v življenju…kot pri vodenih kozah.
lp
7.08.2008 ob 18:05
Ko se selis tolikokrat kot jaz, se nehas custveno navezovati na svoja domovanja. Dom je enostavno luknja kjer prezivljas cas, ko nisi v sluzbi ali na pocitnicah.
7.08.2008 ob 20:17
@ Rok-11: Jaz na Mitjevo mamo nisem prav nič alergična, čeprav ima svoje finte kot tudi vse ostale mame. Je pa res, da nama pusti živeti lastno življenje in da se zaveda da je odselitev NORMALEN življenjski proces in celo zaželeno končno stanje.
@ Alcessa: Samo tudi očkati znajo biti peklenski, ko je treba presojati ustreznost izbrancev njihovih ljubljenih hčerkic.
@ Ana: Pa imaš dovolj veliko škatlo? Se še spomniš točno kaj je od katerega?
@ Mitja: Srce, a si se skregal z velikimi začetnicami?
Drugače so pa najini starši pravi balzam za dušo, glede na to, da nimava nobenih težav z njimi. Res je tudi to, da sva zaenkrat čisto pridkana. Je treba počakat kaj bo ratalo, če se bova kdaj odločila za kaj takega, kar se njim ne bo zdelo okej. 
@ Ambala: Tebi je bilo gotovo še huje, ker si odšel še v čisto drugo deželo. Jaz imam starše in staro stanovanje vseeno 10 minut vožnje stran. Se pa popolnoma strinjam, da tiste gigantske hiše niso dobra zadeva. Mi smo nekaj časa tuhtali da bi prodali Fužinsko stanovanje in kupili večjo hišo malo iz Ljubljane. Pa je zadeva hitro propadla, ko smo družno ugotovili da si nihče ne predstavlja do smrti živeti skupaj.
@ Old_Greek: Pa si prepričan da si čestitke še zaslužim, glede na to da sem ta korak zmogla šele pri 26,5 letih?
@ BigWhale: Opala, sem počaščena da si se zglasil pri meni.
Verjamem, da pri večkratnih selitvah ta “travma” mine. Ampak upam da se mi vseeno ne bo potrebno tako velikokrat seliti. To je sicer moje tretje domovanje, a se prvega sploh ne spomnim, ker sem bila še v plenicah. Se mi pa zdi da se mi od tu ne bo problem selit, ker še nisem tako pognala korenin. 
21.08.2008 ob 16:46
Ja, zaslužiš. Gre za zelo pomembno odločitev v življenju…poti nazaj ni. Jaz sem pri 19 šel stran…študirat(vsak vikend sem se vračal domov)…sestra pa že pri 14 in šele ko sem jaz ‘zapustil’ domači brlog sem občutil (le) del tistega kar je sestra ob odhodu v dijaški dom.
LP
26.08.2008 ob 21:49
@ Old_Greek: Moja mama mi je rekla, da če bi nam finančna situacija dopuščala, bi me poslala študirati v študentsko stanovanje na drugi konec Ljubljane. Samo zato, da bi doživela prava študentska leta in vse življenjske šole, ki pridejo v paketu s tem.
Vsekakor pa torej hvala za čestitke. 