Moji nevsakdanjiki

Nazadnje smo končali v Remediosu na poti do Cayo Santa Maria. Pred začetkom poti smo taksistu dali navodila do kam bi radi šli in da iščemo lepo, ne preveč obljudeno plažo. Po nekaj vožnje nam šofer ustavi pred neko kolibico in objavi, da smo prispeli na cilj. Hitro začnemo iz prtljažnika vleči nahrbtnike, si razdelimo med seboj zalogo pijače in krenemo v smeri proti plaži. Pred kolibo pa priskaklja ven ena tetka in malo manj kot da ne stegne roke z besedami “20 cuc-ov sem”. Začudeno jo buljim da kaj točno nam ona že poskuša zaračunati, na kar mi ona ponosno odgovori, da so na plaži ležalniki in senčniki in bar in da to stane. Jasno nam je bilo, da vse te navlake ne potrebujemo in tako smo se obrnili, šli do taksija in taksista pobarali če je prav razumel pomen fraze “neobljudena plaža”. Gospod je precej očitno zavzdihnil in pokazal nejevoljo, ampak mi imamo denar in fant mora ubogati.

In tako mislim, da se je končalo naše prvo srečanje s kubansko mentaliteto, njihovimi poskusi nategovanja in podtikanja AP. Izraz AP je še pred našim odhodom skoval Jaka in pomeni “Ako Prođe”, nanaša se pa na njihove provizije, ki si jih pobere prav vsak, ki zrihta nekomu kravo molznico, pa naj bo to za prenočišče, prevoz ali tako kot tukaj - za plažo. Bilo nas je devet, od tistih 20 pesosov bi šofer skoraj gotovo kasneje od “prijaznih vodičk” dobil nazaj ene 5 pesosov AP provizije po glavi, kar znese skupaj 45 in to je za Kubanca že kar zajeten znesek. Ga mora človek skoraj malo razumeti. A mi se nismo dali, vztrajali smo na svojem, da smo sami sebi najboljša družba, ležalnikov ne rabimo, voda je povsod glih, vodo, rum in colo imamo pa s seboj.

In tako nas je dečko odpeljal na drugo lokacijo, ki ni bila čisto nič drugega kot bolj oddaljen del ISTE plaže kjer smo bili praktično sami, senco pa smo kljub temu našli pod (sicer podrtimi) senčniki. In kakšna plaža je bila to!!! Morje sinje modro, voda topla da se človek sploh ne bi več spokal iz nje, bela, mehka in topla mivka povsod naokrog. Nekaterim vam svetovnim popotnikom se to morda ne bo zdelo nič prida, ali v najboljšem primeru ena od mnogo podobnih plaž, zame pa je bila rajska in tisti trenutki kot da sanjam.

Metali smo se po plitvinah, se zakopavali v pesek, zganjali svako-jake neumnosti, igrali odbojko z napihljivo žogo, daleč največ dela pa nam je dala ena traktorska guma, skoraj v celoti zakopana v pesek. Kar nekaj nas je kopalo kot zmešanih da smo jo osvobodili peščenih okov, nato pa smo jo kotalili po obali, po vodi, poskušali splezati nanjo, ko je bila v pokončnem položaju, se zbasati vanjo, skratka vse, kar se z eno obično gumo sploh da početi.

V Santa Claro smo se vrnili izmozgani, a dobre volje in z mislimi malo še na plaži, malo pa že v Trinidadu, kamor smo se odpravljali naslednje jutro. Po krepčilnem spancu smo pojedli svoje zajtrke, spokali prtljago, poravnali račune in se natetrisirali v naslednji minivan v smeri Trinidada v povinci Sancti Spiritus. Pot je minila brez omembe vrednih pripetljajev in sredi dneva smo bili že v srcu Unescove kulturne dediščine. Našemu šoferju smo pomolili listek s točnim naslovom, on pa je lutal, lutal in še malo lutal. Precej prepričani smo že bili, da nas vleče za nos, ko je dečko objavil da je izgubljen in ne najde naše Case, a je na našo veliiiiiko srečo takoj za vogalom super Casa njegove sestre/tete/sestrične (se niti ne spomnim več), pa dvomov ni bilo več. Na njegovo smolo se je spravil na ljudi, ki jim ni bil dorasel in ni bilo potrebno prav dosti rjovenja, da je čudežno našel pravo pot, dobil prave informacije in nas pripeljal pred prava prenočišča.

Potrebno je bilo nekoliko diplomacije da smo potolažili užaljene Metke in se razporedili po Casah, ter malce več mojega vedno bolj samozavestnega hablanja španščine, da sem dobrodušnim mamam razložila da želimo zajtrkovati vsak posebej, večerjati vsi skupaj, čez 1 uro pa se napokati v taksi in odpraviti na prvi izlet do slapov in sladkovodnih tolmunov nekje v bližnji džungli parka Topes de Collantes. Tokrat se je naš podvig končal bolj klavrno, o čemer bom več pisala prihodnjič.

Sledijo še prva poštena fiesta de la salsa, opazovanje sončnega zahoda, še malo salse, snorklanje, še več salse, kupovanje spominkov, najem celotnega avtobusa in pot proti Baracoi skozi Holguin in Bayamo. Se beremo naslednjič!