K temu pisanju se spravljam z nekoliko mešanimi občutki. Po eni strani se mi zdi, da vam opis razvoja dogodkov skoraj “dolgujem”, po drugi strani pa itak sama želim o tem pisati, ker mi je zelo pomembno. Želim napisati, hkrati pa še ne upam čisto verjeti temu kar bom napisala in me je strah tega, če bom nekoč spet tožila nad razočaranjem, ker so se mi upi (kot že tolikokrat prej) spet podrli. No ja, vseeno sem se odločila da stvari spravim iz sebe in bom, če bo treba, nekoč pač raje rekla: “Jebat ga, priznam da sem bila spet naivna”. Bom poskusila biti kratka in jedrnata…

Moj oče se je odločil, da bo po 18-ih letih zapustil svojo partnerko in zaživel z novo. Dokler sem bila mlajša mi je bilo važno, da sem dobila na obisku kaj dobrega za pod zob, da smo šli čez vikend kdaj na kopališče in poleti na morje. In seveda, da sem imela ljubezen mojega očeta. Starejša kot sem postajala, bolj mi je bilo jasno da je njun odnos mrtev, prazen, da mu ona razen gospodinjskih uslug ne more nuditi ničesar. Moj oče je kulturnik. Gledališče mu je vsakdanji kruh, leposlovje in poezijo ima v malem prstu, klasična glasba je njegova strast in upodabljajoča umetnost uživa vso njegovo spoštovanje. Preberi prostanek članka »

Zdajle mi je najbrž prvič malo žal, da tukaj nisem anonimna. Potem bi lahko pisala o tem kaj se mi je podilo po mislih, ko mi je včeraj nekdo na komentar: “Lepo je plesati s tabo,” odgovoril “Tudi s tabo, včasih še preveč” in se zraven navihano nasmejal od ušesa do ušesa. In lahko bi bentila, norela in se pritoževala nad tem kako me trenutni projekt v službi spravlja ob živce. Nikjer nisem napisala imena firme kjer delam, a znano je moje osebno ime, moje slike so javno objavljene in če to najde kdo iz naročniške firme lahko hitro pogrunta kateri projekti so trenutno v igri in kar bi prebral mu gotovo ne bi ugajalo. Tako pa sem se odločila za obratni pristop in bom raje napisala nekaj o ljudeh, s katerimi imam v službi dnevno opravka. Preberi prostanek članka »

Ali po latinsko: Tempora mutantur et nos mutamur in illis. Najdeno na allmighty Wikipediji. Kot sem že omenila v prejšnjem postu, sem se včeraj podala na praznovanje dedkove (po očetovi strani) 80-letnice. Po dolgih letih smo bili na kupu zbrani vsi vnuki, oba sinova in moja dedek in babica. Nazadnje se je to zgodilo na premieri avtorske monodrame mojega očeta, a še takrat ni bilo časa in priložnosti za druženje. Zdaj je bila in z začudenjem, zanimanjem, kančkom žalosti in nekaj več veselja sem opazovala dogajanje in ljudi okoli sebe, ter ugotovila da so se praktično VSI popolnoma spremenili. Aja, danes že v naprej vem, da bom dolga. Preberi prostanek članka »

Danes sem bila malo kregana, da pišem vedno redkeje oz. precej redkeje kot sem na začetku. In tako sem se odločila da spet malo pomodrujem. Na OkCupid-u je en od testov tudi The Nerd? Geek? or Dork? Test. Ker sem že od nekdaj mahnjena na take in drugačne teste (in ankete še bolj) sem ga seveda rešila. Moj rezultat je (fanfare prosim!): Pure Nerd!

Test meri 3 variable: nerdiness, geekosity in dork points. Sicer ne piše koliko ljudi je test že rešilo, vem pa da sem pri nerdiness dobila višji rezultat od 83 odstotkov reševalcev, pri geekosity višji od 32 odstotkov in pri dork points višje od 3 odstotkov. Variable je avtor testa definiral takole:

• A Nerd is someone who is passionate about learning/being smart/academia.
• A Geek is someone who is passionate about some particular area or subject, often an obscure or difficult one.
• A Dork is someone who has difficulty with common social expectations/interactions.

In moj rezultat pospremil z razlago: “The times, they are changing. It used to be that being exceptionally smart led to being unpopular, which would ultimately lead to picking up all of the traits and tendences associated with the “dork.” No-longer. Being smart isn’t as socially crippling as it once was, and even more so as you get older: eventually being a Pure Nerd will likely be replaced with the following label: Purely Successful.” Preberi prostanek članka »

Moja mama mi večkrat pove, da se meni v 14 dneh običajno zgodi več, ko se je njej v mojih letih v enem letu. Pa si kar težko predstavljam da bi bilo to res; meni se zdi čisto normalno. Zdaj ob sredah hodim na tečaje salse, ker imajo premalo plesalk in sem priskočila na pomoč. Včeraj sem šla s prijateljem pred POP tv na prireditev ob začetku Big Brotherja, ker se je v hišo vselila njegova prijateljica. Okrog naju je bilo ne kup “ta lepih”, midva pa sva drug drugega zabavala s sarkastičnimi pripombami. In skoraj sem se malo zagledala v Nino Osenar. Punca ima fantastične noge in čudovit obrazek. Škoda le, da ni večkrat tiho. Za moj okus zganja enostavno preveč šundra. Jutri se pa odpravljam v Bernardin pomagati pri organizaciji kolegu, ki tam vodi neko konferenco.

Ta teden sem v službo hodila s kolesom (bemu sunce pa napovedan sneg do nižin!) in moram priznati, da se mi je zaradi tega dan kar lepše začel. Nos sem dvigovala v nebo in nastavljala obraz sončku, lasem sem pustila da plapolajo v vetru in pljučem, da se globoko nadihajo. Jutra resnično niso moj del dneva. Če bi bilo po moje, bi spala nekje od 2h do 10h. Zaradi tega se mi zdi da mi je še posebej pomembno, kako se mi dan začne. Zjutraj se da name močno vplivati. Strašno enostavno mi je dan narediti lep ali grd. Za vplivanje pa je nujni predpogoj, da je zjutraj tam nekdo ob meni. Preberi prostanek članka »