Danes sem bila malo kregana, da pišem vedno redkeje oz. precej redkeje kot sem na začetku. In tako sem se odločila da spet malo pomodrujem. Na OkCupid-u je en od testov tudi The Nerd? Geek? or Dork? Test. Ker sem že od nekdaj mahnjena na take in drugačne teste (in ankete še bolj) sem ga seveda rešila. Moj rezultat je (fanfare prosim!): Pure Nerd!

Test meri 3 variable: nerdiness, geekosity in dork points. Sicer ne piše koliko ljudi je test že rešilo, vem pa da sem pri nerdiness dobila višji rezultat od 83 odstotkov reševalcev, pri geekosity višji od 32 odstotkov in pri dork points višje od 3 odstotkov. Variable je avtor testa definiral takole:

• A Nerd is someone who is passionate about learning/being smart/academia.
• A Geek is someone who is passionate about some particular area or subject, often an obscure or difficult one.
• A Dork is someone who has difficulty with common social expectations/interactions.

In moj rezultat pospremil z razlago: “The times, they are changing. It used to be that being exceptionally smart led to being unpopular, which would ultimately lead to picking up all of the traits and tendences associated with the “dork.” No-longer. Being smart isn’t as socially crippling as it once was, and even more so as you get older: eventually being a Pure Nerd will likely be replaced with the following label: Purely Successful.” Preberi preostanek članka »

Moja mama mi večkrat pove, da se meni v 14 dneh običajno zgodi več, ko se je njej v mojih letih v enem letu. Pa si kar težko predstavljam da bi bilo to res; meni se zdi čisto normalno. Zdaj ob sredah hodim na tečaje salse, ker imajo premalo plesalk in sem priskočila na pomoč. Včeraj sem šla s prijateljem pred POP tv na prireditev ob začetku Big Brotherja, ker se je v hišo vselila njegova prijateljica. Okrog naju je bilo ne kup “ta lepih”, midva pa sva drug drugega zabavala s sarkastičnimi pripombami. In skoraj sem se malo zagledala v Nino Osenar. Punca ima fantastične noge in čudovit obrazek. Škoda le, da ni večkrat tiho. Za moj okus zganja enostavno preveč šundra. Jutri se pa odpravljam v Bernardin pomagati pri organizaciji kolegu, ki tam vodi neko konferenco.

Ta teden sem v službo hodila s kolesom (bemu sunce pa napovedan sneg do nižin!) in moram priznati, da se mi je zaradi tega dan kar lepše začel. Nos sem dvigovala v nebo in nastavljala obraz sončku, lasem sem pustila da plapolajo v vetru in pljučem, da se globoko nadihajo. Jutra resnično niso moj del dneva. Če bi bilo po moje, bi spala nekje od 2h do 10h. Zaradi tega se mi zdi da mi je še posebej pomembno, kako se mi dan začne. Zjutraj se da name močno vplivati. Strašno enostavno mi je dan narediti lep ali grd. Za vplivanje pa je nujni predpogoj, da je zjutraj tam nekdo ob meni. Preberi preostanek članka »

Če za vas samo domnevam, da verjetno raje berete o prijetnih rečeh, lahko zase z gotovostjo potrdim, da o njih vsekakor raje razmišljam in pišem (ali jebat ga… život je težak). In tako bom spesnila odo nekaj primerkom, ki so v mojem življenju protiutež takim in drugačnim bedakom. Predvsem tistim nad katerimi njurim v prejšnjem postu (ki je baje nekatere impresioniral, Qquantuma pa je ob njem metalo na rit od smeha, ker se pisanje prikupno (word of the day!) sklada z mojo osebnostjo).

Skratka… S temi tremi primerki, o katerih bom pisala, nimam prav pogostih stikov, a kljub temu so srečanja vedno pozitivna in prijetna. Čeprav so vsi trije moškega spola z nobenim od njih ne bi želela imeti resne zveze. Ne kličem jih z obupanim glasom sredi noči in ne tožim jim o vsakodnevnih tegobah svojega življenja. Zato mi je po svoje fascinantno si priznati kako zelo jih cenim, spoštujem in občudujem. In kako neznansko me veseli, da obstajajo na tej modri kugli. Preberi preostanek članka »

Resigniranost se me drži že skoraj cel teden, o tem pa sem hotela pisati že vsak dan od torka naprej. A najprej je prišel AVŽ alias 8. marec - antifašističko veće žena, ki ga moj stari iz čiste zafrkancije še vedno zanalašč tako imenuje - ki smo ga pri nas praznovali raje kar 6. marca. Šli smo k Momotu v Portala na najboljšo šopsko solato in čevapčiče pri nas spljoh. Naša familija tam praznuje vsako figo že odkar pomnim; rojstne dneve, poroko mojih staršev, mojo maturo, vrnitev s Švedske itd. Tam ima cel ta teden ob večerih trubače, a ker smo bili preveč lačni smo prišli tja prezgodaj in jih tokrat sfalili.

V sredo je sledil čvek s prijateljem (ne vem kdo ga je bolj rabil - jaz ali on), nato kino s prijateljico in čvek z njo na drugi lokaciji. Včeraj je bil salsa night, danes sem tule pred kišto, jutri pa bom cel dan na poroki. Prav vesela sem, da se mi dogaja in da nimam še več časa biti namrgodena. In v čem je problem? Preberi preostanek članka »

V zadnjem času sem prebrala nekaj različnih razmišljanj o učiteljskem poklicu, s katerimi nam je postregla Burja. Potem sem se še pogovarjala s svojo drago prijateljico, ki že od svojega 7. razreda naprej ob popoldnevih vodi telovadbo in poleti kolonijo s tamaučki (trenutno starimi 4-6 let) in povedala mi je en kup tako ganljivih, kot strašljivih zgodbic. Seveda me je vse skupaj hočeš nočeš speljalo na pot obujanja spominov in tuhtanja o tem, kakšno zapuščino sem jaz dobila od vplivnih odraslih v svojem življenju. V mojih časih, so bile to tovarišice in tovariši, kasneje na gimnaziji profesorice in profesorji, danes pa so baje učiteljice in učitelji. Predvsem so me vsi ti ljudje na nek način tudi vzgajali, zato sem v svojem naslovu izbrala raje četrto opcijo.

Tako moja osnovna kot srednja šola sta bili nekako prestižni. Vsaj drugi so jih tako opisovali. Jaz ne na eni, ne na drugi nisem pristala zaradi prestiža, temveč iz povsem praktičnih razlogov. Osnovna šola Prežihov Voranc je bila blizu službe moje mame, tako da me je po koncu delavnika lahko direktno pobrala iz podaljšanega bivanja. Gimnazija Bežigrad ni imela pouka v turnusih, kar je bilo meni v času intenzivnih (popoldanskih) plesnih treningov izjemnega pomena, poleg vsega pa so se mi tudi prostori zdeli nekako prijetnejši kot na drugih gimnazijah, ki sem jih šla pogledati. V roke so me dobili različni ljudje in nekaterih se spominjam z veseljem, spet drugih z grenkobo v srcu. Napisala bom nekaj o izbrancih, ki so tako na pozitiven kot na negativen način najbolj zaznamovali leta mojega šolanja. Preberi preostanek članka »