Saj ste vedeli, da vas bo tole doletelo, kajne? Danes se bom spravila spisati prve vtise o Kubi, o tem kako sem jo doživljala, kaj mi je ostalo posebej v spominu, kaj je posebnega in unikatnega. Kasneje, ko zberemo na kup fotke vseh devetih popotnikov, pa se bom spravila še k pisanju zaresnega potopisa v nekaj delih - s fotkami, video clipi in informacijami za morebitne bodoče popotnike. Zdaj sem doma že skoraj en teden, jetlag je upam da končno(!) za mano in še vedno me obide melanholija, ko se spomnim - in to je precej pogosto - na te čudovite tri tedne. Preberi preostanek članka »

Spet se spravljam k pisanju in tokrat sem se odločila, da izlijem na ekran en kolaž lepih stvari. Kot lahko vidite levo zgoraj, se moja Kuba naglo približuje. Le še 35 dni me loči od nje. Včeraj smo se prvič dobili s popotniško ekipo in začeli sestavljati “vozni red” potovanja. Zbiramo informacije o visi, prenočiščih, znamenitostih, hrani in seveda - priložnostih za salso! Mitja sicer na trenutke ob naši evforiji zavija z očmi, ampak si je čisto sam kriv. Vedel je kakšni norci smo, vedel je da bomo sigurno tudi plesali, a se je vseeno odločil pridružiti ekspediciji. Srce, zdaj pa kar sebi pripiši. Preberi preostanek članka »

Tako. Pa sem preseljena. Kakšnih 14 dni bo zdaj od tega. Zapustila sem moje ljubljene Fužine. Morda ne za vedno, prav gotovo pa sem se za vedno odselila iz tistega stanovanja. In priznam, da mi ni bilo lahko. Že dolgo časa sem vedela, da se ima to slej ali prej zgoditi. Vedela sem tudi, da je tako prav in normalno. In vse to je vedela tudi moja mama. Ko sem tisti petek po službi domov prinesla ogromne prazne kartonaste škatle sem jih nemudoma odložila za pisalno mizo in vse je zgledalo tako kot vedno. V soboto sem se pošteno naspala, najedla, spet naspala (siesta je zakon!) in mami me je že hecala, če s to selitvijo sploh resno mislim. Preberi preostanek članka »

Posebej na Saškino željo se zdajle spravljam k temu pisanju, čeprav se mi nič posebej ne da. Od teh dveh dni na slovenski obali sem poskušala iztržiti kar največ, pri čemer mi je izdatno pomagalo še vreme. Za ponedeljek zvečer sem se dogovorila za prenočišče pri svojem možeku, saj mi čisto nič ni dišala ideja o vstajanju sredi noči in vožnji na Primorsko v torek zjutraj. Po službi sem se torej odpravila domov, spakirala robo, pri dragem “dvignila” avto v (končno!!!) poletnih obuvalcih in s hruško odbrzela na Obalo. Moj mož (hmmm, a sem to interno foro že kdaj razlagala, da ne bo zdaj čudno izpadlo?) je bil kot vedno v pogonu in zaseden in tako je bila prva postojanka hotel Slovenija v Portorožu, okejžn pa zaključni večer natečaja Podjetna Primorska.

Priznam, da o zmagovalcih natečaja ne vem prav dosti, o celi zadevi pa pišem zgolj iz enega samega razloga. Cela reč je bila zame namreč odličen alibi, da sem prvič v življenju poskusila tartufe. Sponzor večera je bilo podjetje Zigante Tartufi, njihovi kuharji pa so pripravili fuže in rezance v neki oljnato-tartufasti omakici in njoke v smetanasto-tartufasti omakici. All-in-all je moj odnos do tartufov sedaj sledeč; fino fajn zadeva, zanimivega, specifičnega okusa, nikakor pa ne tako neizmenro dobri, da bi v mojih očeh odtehtali vso evforijo okrog njih. Mnogo bolj mi je bila všeč variacija na bazi smetane, a kaj ko so bili njoki za moj okus razkuhani. In to mora Primorcem pri povedat Žabarka. Madona, jim bo še krona z glave padla. Preberi preostanek članka »

Pridružujem se Ireni Sireni v skupini strelovodov. Jep, spet sem si omislila fiksni aparat. Saj vem, da tale zgodba ne bo prav pretirano zabavna in material za scenarij hollywoodske uspešnice, ampak trenutno je to THE big thing in my life. Začelo se je že v zgodnjem otroštvu, ko so mi izpulili obe zgornji, popolnoma zdravi trojki. Stalni enka in dvojka enostavno nista imeli prostora izrasti. Potem so mi pulili še piškav kočnik, ga zdrobili in potem mesarili dlesen, da so škrbine pobrali ven. Pa prvi snemni aparat, pa drugi, mislim da celo tretji. Zgornja dvojka je rasla za ostalimi zobni, trojka nad njimi, skratka štala…

Obiskovala sem staro in zmešano ortodontko, ki je imela med prvimi v Sloveniji specializacijo za fiksne aparate in vse potrebne materiale. Ampak ona jih pač ni marala in pika! Potem so mi izpulili samo eno štirico in kaj se že po kmečki logiki zgodi, ko se pri premalo prostora naredi luknja samo na eni strani?? Jasno, vsi zobje se premaknejo tja!!! Pa ni bilo nič boljše. Coprnica se je drla name, da sem sama kriva, ker tlačim jezik v luknjo od zoba. Na aparat mi je namontirala neke špice, ki so mi popolnoma razmesarile jezik in potem je moja mama znorela. Odpeljala me je k privatnici, ki je rekla da mi nima kaj pomagati, dokler ne dam ven še treh stalnih zob. In sem jih. Vsak ponedeljek enega. Preberi preostanek članka »