V nedeljo zjutraj vstala bom, se v tihi gozd podala bom, o jaz pa ne, kako sva si različna, v nedeljo si le to želim, da se do sitega naspim, o jaz pa ne, kako sva si različna… Poznate tole pesmico od Alfija Nipiča? Prav zabavna in simpatična je, mene pa je spomnila na to, kako lepo je počasi odkrivati razlike in razlikice med partnerjema. Nama je še vedno krasno, skupaj počenjava veliko stvari, dosti časa preživiva skupaj, imava še/že veliko planov, na prvi prepir še čakam, vse bolj pa so se začele kazati tudi nekatere razlike med nama, ki pa so prav minornega pomena. Preberi prostanek članka »

Precej časa sem bila prepričana da je knjiga 5 jezikov ljubezni dr. Garyja Chapmana tako dobro poznana, da je že kar zlajnana. Meni se je zdela odlična, zato bom danes kaj več napisala o njej. Okej, ni mi obrnila življenja na glavo, me je pa pripravila do tega, da sem razmislila o določenih rečeh, ki so se mi pred tem zdele samoumevne. Zaradi nje bolje vem kaj me v zvezi osrečuje in mi daje občutek ljubljenosti in zdaj tudi bolj razumem kako so se nekateri nekoč trudili, a njihovih dejanj nisem znala razbrati kot izkazovanje ljubezni. Gary Chapman jezike ljubezni opredeli takole: Preberi prostanek članka »

Včeraj sem imela en tak prav lousy dan in tako sem se zdajle (proti načrtovanjem) odločila, da izkoristim tale blog za enega njegovih osnovnih namenov - kot privatno psihoterapijo. Sledilo bo nekaj naključnega in prostodušnega jamranja, tako da odsvetujem branje tistim, ki za normalno funkcioniranje rabite poslušati samo o lepih stvareh. Tale teden imam dopust z namenom pisanja diplome. Tako sedim doma pred računalnikom in se nekaj matram, kar pa vse skupaj vodi samo do slabe volje. Na maile ne dobivam odgovorov, za podatke ki jih rabim avtorji želijo 200 švicarskih frankov, v naših knjižnicah pa zadeve nikjer ne najdem.

Enostavno mi je odveč in mučno. Upira se mi ta naš (fdvjevski?) koncept diplom, ki ni nič drugega kot umetnost copy-pastanja citatov. “Dobra” diploma mora imeti naštepanih vsaj ene 30 virov, kar postane hudičevo zahtevna zadeva ko se lotevaš teme, ki je precej nova celo v svetovnem merilu, kaj šele v slovenskem. Želela sem pisati o statistični metodi, ki je izrazito praktične narave (in mi je zelo zanimiva in sem jo tokom dela dobro spoznala), naši fakultetni veleumi pa težijo k podpori napisanemu z nekimi visoko letečimi sociološkimi teorijami. Skrajno frustrirajoče… Z veseljem bi šla na kak podiplomski program in sem navdušena nad idejo, da bi spet pridobivala nova zanimiva znanja, o katerih bi želela vedeti (še) več. Tole zdajle pa me ubija. Preberi prostanek članka »

Ali po latinsko: Tempora mutantur et nos mutamur in illis. Najdeno na allmighty Wikipediji. Kot sem že omenila v prejšnjem postu, sem se včeraj podala na praznovanje dedkove (po očetovi strani) 80-letnice. Po dolgih letih smo bili na kupu zbrani vsi vnuki, oba sinova in moja dedek in babica. Nazadnje se je to zgodilo na premieri avtorske monodrame mojega očeta, a še takrat ni bilo časa in priložnosti za druženje. Zdaj je bila in z začudenjem, zanimanjem, kančkom žalosti in nekaj več veselja sem opazovala dogajanje in ljudi okoli sebe, ter ugotovila da so se praktično VSI popolnoma spremenili. Aja, danes že v naprej vem, da bom dolga. Preberi prostanek članka »

Najprej ena skrivnost. Jaz svoje poste ponavadi pišem, ko se komentiranje na prejšnje teme počasi ustavi. Ker komentarji običajno niso enovrstičnice, ampak si zanje vzamem kar nekaj časa, bi mi bilo enostavno preveč imeti odprtih veliko front naenkrat. No, in ko se debata izpoje, moram imeti še voljo in navdih. Danes niti nisem imela pisati, ker sem bila v službi 12 ur, a me je ena zadeva skoraj prisilila. V včerajšni Oni sem prebrala članek, ki govori o meni. In to boleče nezgrešljivo in direktno. Zjutraj sem Ono izčupala iz Dela, da sem imela kaj za početi na avtobusu in ko sem prebrala do konca, sem vedela, da je to zame pomembna reč. Ideje za pisanje dobivam hitreje kot ustrezne trenutke in zato “moram” pisati”.

Članek (z naslovom enakem zgornjemu) govori o zelo specifičnem odnosu - takem v katerem je na ven vse krasno in praktično popolno, odnosu, v katerem je dejansko mnogo stvari zares čudovitih, a obstaja tudi (pogosto ena sama) uničujoča lastnost. Ženska je simpatična, inteligentna, uspešna, privlačna. Partner je bister, duhovit, privlačen, romantičen, uspešen… a hkrati si svojo vrednost dviguje tako, da partnerko uničuje. Sama niti nisem opazila kdaj in kako se mi je to začelo dogajati. Prej si nikoli ne bi mislila, da me nekdo lahko počasi in tako prefinjeno povozi. Preberi prostanek članka »