Vam je lažje delati dobra dela za druge ali jih sprejemati? Danes me je alcessa med obiskom na enem drugem blogu verjetno nehote napeljala k razmišljanju o dobrih delih. Nikoli mi ni bil problem narediti kaj dobrega in lepega za tiste, ki jih imam rada. Rada kupim kakšno malenkost, za katero človek omeni, da jo potrebuje. Ali pripravim večerjo partnerju (ko ga imam seveda ), ko pride domov po napornih nadurah. Odnesem topel jabolčni zavitek prijatelju, ki je bolan, poiščem komad, za katerega omeni, da ga na netu ni našel, in mu ga pošljem po mailu ali zvlečem človeka na sprehod in pljuvanje češnjevih pešk v daljavo, kadar je slabe volje.

Večji problem je običajno nastal, kadar je kdo drug želel narediti kaj lepega zame. Ko me je prijatelj vprašal, če me pride iskat, sem vprašala, če bo v mojem koncu in ko je odgovoril da ne, sem rekla da zaradi mene ni treba hoditi s poti. Ko me je fant vprašal če naj me počaka z večerjo sem vprašala, če je on že jedel. Ko je rekel da je že, sem odvrnila, da samo zame ni treba kuhati. Ko me je prijateljica želela prepričati, da greva ven, sem ji zatrjevala, da bom obupna družba. Zdaj to počasi opuščam. I’m not there yet, ampak napredujem. Zakaj to počnem? Nimam niti najmanjšega pojma. Preberi preostanek članka »

Short update. Za sabo imam nedvomno najkrajšo zvezo mojega življenja. Celi štirje dnevi! Pa sem že mislila, da sem se nekaj naučila o življenju. Oh silly me. Niti ne vem ali naj se smejim ali jokam. Življenje je prav ena pestra kolobocija prepletenih dogodkov. Že skoraj dva tedna nazaj sem imela v glavi idejo, da bi pisala o željah in pričakovanjih od idealnega partnerja. Potem je prišla tista nesrečna novica o samomoru, naslednjič pa sem dobila preblisk, da bi pisala kar tako malo mešano. Potem smo v neki temi babnice razpredale o idealih takih in drugačnih. Že takrat se mi je zdelo vse skupaj kot nek hint, da se moram spraviti k pisanju. In potem danes tale preobrat… Well očitno RES moram o tem kaj napisati. Zdaj imam nedvomno čas in potrebo po zapravljanju nekaj časa, kljub temu da mi mačka paradira pred ekranom in me žgečka z repom pod nosom.

Običajno prav uživam ob raznih romantičnih komedijah, ob katerih lahko daš možgane na pašo. Potem sicer ponavadi pridejo trenutki, ko se jezim nanje in na idealizirano predstavo o zvezah, ki jo podajajo. Ste že kdaj v romantični komediji videli koga, ki si sedeč na wc školjki v groteskni pozi striže nohte na nogi? Ne? Tudi jaz ne. Ste že kdaj videli romantično komedijo kjer akterja po prepiru ne bi spet našla skupne poti naprej? Ali pa tečnega tipa, ki pride po službi utrujen domov iz službe z razbolelo glavo, ženska pa še isto sekundo začne čvekati o neumnostih, medtem ko on zavija z očmi. Kaj pa žensko, ki ji je zmanjkalo tamponov in mora moškemu po najboljših močeh razložiti katere naj gre kupit. Pa je vse to življenje… Preberi preostanek članka »

Danes sem se odločila, da se malo zventiliram. Sigurno se bo našel kakšen pametnjakovič, ki mi bo očital da šimfam, a takemu lahko samo pokažem eno zelo zgovorno gesto. Verjamem da če priznaš napake in pokažeš svoje šibkosti zaradi tega nisi šibek, temveč kvečjemu močnejši. In jaz sem delala velike napake… V mojem življenju poznam dva moška, ki ju občasno matra “bogovski kompleks”. Prvi je moj očim, ki zna biti strahotno naporen. Njegovo obnašanje mi je pustilo marsikakšno slabo posledico. A danes bom jamrala o svojem bivšem. May o tem že vse ve, tako da upam, da ne bo preveč živcev izgubljala zraven.

Od najinega razhoda je minilo 1 leto in 4 mesece in že davno sem nehala objokovati dejstvo, da nisva več skupaj, da me nima več rad. Večinoma tudi tega ne obžalujem da sva bila skupaj, saj sem odnesla dragoceno lekcijo. Neznansko pa obžalujem da sem se 4 mesece mučila kot hudič na križu, namesto da bi mi človek direktno povedal da bo raje z bivšo kot z mano. Razumem da zveze niso za vedno. Razumem tudi to, da nekomu kdo drug bolj ustreza. Ne razumem pa laži, žalitev in manipuliranja. In žal mi je, da nisem že prej opazila njegove patologije. Dolge mesece po razhodu sem zgolj vegetirala, nič jedla in ogromno jokala. Norela sem, ko sem se ob 3h ali 4h zjutraj zbujala in nisem mogla več zaspati, ker mi je v glavi rojilo od misli, hipotez, dialogov, scenarijev. Vse je brenčalo in ni pomagalo, če sem vstala, nekaj časa brala, se sprehodila, kaj pojedla. Svojih misli nisem imela več v oblasti in to me je ubijalo. Preberi preostanek članka »

To misel sem nekoč slišala od nekega znanca. Žal se ne spomnim več njegovega imena, da bi ga navedla kot avtorja z vsemi častmi. Ampak poanta ostaja… Nekam v ta kontekst sodi tudi “nazdravljamo z osebo, ne s pijačo”, ki jo je moj prijatelj po hitrem postopku zabrusil nesrečniku, ki ni hotel nazdraviti z mano, ker ne pijem alkohola. Anyways… Iskanje sorodne duše, življenjskega sopotnika, opore za življenje itd. ni niti najmanj lahko. Ljudje imamo različne kriterije in želje glede lastnosti, ki jih pričakujemo od svojega partnerja. In včasih so te lastnosti skrite pač v osebi istega spola.

V petek smo bili v kinu (hvala za povabilo! ;)), kjer smo si ogledali odličen kanadski film C.R.A.Z.Y., ki prikazuje odraščanje simpatičnega homoseksualnega fanta Zaca nekje v 70ih letih prejšnjega stoletja. Oče in bratje mu po najboljših močeh grenijo življenje, on pa nekako poskuša najti pravo mero ljubezni do družine in do sebe. Scena v filmu, ko sprva zgleda da bo oče objel vse svoje sinove, z Zacom pa se bo z odporom samo hladno rokoval, me je prav pošteno pretresla. Tudi solzica ali dve sta mi ušli. Že kar nekaj časa izgubljam pamet zaradi osebkov, ki zaničujejo, žalijo in zatirajo ljudi zaradi lastnosti na katere sami ne morejo vplivati in ki NIKOMUR NE ŠKODIJO! Preberi preostanek članka »

Že nekajkrat se mi je to zgodilo, včeraj pa se mi je v pogovoru s tistim simpatičnim Primorcem to zazdelo še posebej izrazito. Čisto preveč pogosto postavljam sebe v slabo luč. In to najpogosteje v pogovoru z ljudmi, ki so mi všeč. Saj sem lepo vzgojena… Se zahvalim za koplimente in mi seveda tudi zelo paše jih slišati. A skoraj po pravilu vedno na koncu dodam še kak “ampak”.

Plesati s tabo je kot bi imel človek svilo v rokah. Ampak nekatere pa to tudi moti, da sem tako mehka. Ti si pa res fajn oseba. Ampak veš, znam biti tudi hudo naporna. Všeč mi je, da si tako odločna in samostojna. Ampak včasih zahtevam celo preveč pozornosti. Deluješ full zrelo. Ampak znam se cmeriti tudi zaradi kake malenkosti. Okej… kaj za vraga mi je? Poskušam ugotoviti zakaj to počenjam, pa še nisem prišla do pametnega odgovora. Našla pa sem nekaj predlogov… Preberi preostanek članka »