Spet se spravljam k pisanju in tokrat sem se odločila, da izlijem na ekran en kolaž lepih stvari. Kot lahko vidite levo zgoraj, se moja Kuba naglo približuje. Le še 35 dni me loči od nje. Včeraj smo se prvič dobili s popotniško ekipo in začeli sestavljati “vozni red” potovanja. Zbiramo informacije o visi, prenočiščih, znamenitostih, hrani in seveda - priložnostih za salso! Mitja sicer na trenutke ob naši evforiji zavija z očmi, ampak si je čisto sam kriv. Vedel je kakšni norci smo, vedel je da bomo sigurno tudi plesali, a se je vseeno odločil pridružiti ekspediciji. Srce, zdaj pa kar sebi pripiši. Preberi prostanek članka »

Tako. Pa sem preseljena. Kakšnih 14 dni bo zdaj od tega. Zapustila sem moje ljubljene Fužine. Morda ne za vedno, prav gotovo pa sem se za vedno odselila iz tistega stanovanja. In priznam, da mi ni bilo lahko. Že dolgo časa sem vedela, da se ima to slej ali prej zgoditi. Vedela sem tudi, da je tako prav in normalno. In vse to je vedela tudi moja mama. Ko sem tisti petek po službi domov prinesla ogromne prazne kartonaste škatle sem jih nemudoma odložila za pisalno mizo in vse je zgledalo tako kot vedno. V soboto sem se pošteno naspala, najedla, spet naspala (siesta je zakon!) in mami me je že hecala, če s to selitvijo sploh resno mislim. Preberi prostanek članka »

V nedeljo zjutraj vstala bom, se v tihi gozd podala bom, o jaz pa ne, kako sva si različna, v nedeljo si le to želim, da se do sitega naspim, o jaz pa ne, kako sva si različna… Poznate tole pesmico od Alfija Nipiča? Prav zabavna in simpatična je, mene pa je spomnila na to, kako lepo je počasi odkrivati razlike in razlikice med partnerjema. Nama je še vedno krasno, skupaj počenjava veliko stvari, dosti časa preživiva skupaj, imava še/že veliko planov, na prvi prepir še čakam, vse bolj pa so se začele kazati tudi nekatere razlike med nama, ki pa so prav minornega pomena. Preberi prostanek članka »

Priznam, da ste me pošteno zasuli s komentarji na prejšnji post. Načelno rada vidim, da eno fronto zaprem preden odprem novo, a če bom čakala da se tista tema pomiri, bom naslednji post napisala čez sto let. Že zdaj je vmes preteklo preveč časa, zato se kljub vsemu spravljam k pisanju. Itak ste najbrž lahko pričakovali, da bo ob začetku nove zveze slej kot prej sledil en joj-ravnokar-vam-bom-povzročila-sladkorno post. Zdajle se mi zdi trenutek kar tapravi. Preberi prostanek članka »

K temu pisanju se spravljam z nekoliko mešanimi občutki. Po eni strani se mi zdi, da vam opis razvoja dogodkov skoraj “dolgujem”, po drugi strani pa itak sama želim o tem pisati, ker mi je zelo pomembno. Želim napisati, hkrati pa še ne upam čisto verjeti temu kar bom napisala in me je strah tega, če bom nekoč spet tožila nad razočaranjem, ker so se mi upi (kot že tolikokrat prej) spet podrli. No ja, vseeno sem se odločila da stvari spravim iz sebe in bom, če bo treba, nekoč pač raje rekla: “Jebat ga, priznam da sem bila spet naivna”. Bom poskusila biti kratka in jedrnata…

Moj oče se je odločil, da bo po 18-ih letih zapustil svojo partnerko in zaživel z novo. Dokler sem bila mlajša mi je bilo važno, da sem dobila na obisku kaj dobrega za pod zob, da smo šli čez vikend kdaj na kopališče in poleti na morje. In seveda, da sem imela ljubezen mojega očeta. Starejša kot sem postajala, bolj mi je bilo jasno da je njun odnos mrtev, prazen, da mu ona razen gospodinjskih uslug ne more nuditi ničesar. Moj oče je kulturnik. Gledališče mu je vsakdanji kruh, leposlovje in poezijo ima v malem prstu, klasična glasba je njegova strast in upodabljajoča umetnost uživa vso njegovo spoštovanje. Preberi prostanek članka »