Če človeka bivši na Facebooku gnjavijo kdaj bo napisal že kak nov post, potem je situacija najbrž že precej resna. Skratka… dragi moj, hvala ti. In še enkrat čestitke za novo službo!!! Pri meni je služba še stara, v novem stanovanju se počasi udomačujem, pridno se priučujem celo likanja. In moram priznati, da je bilo to sovraštvo na prvi gib. Več tudi migam, ker sem si kupila tekaško stezo in zdaj lepo vsak dan pogledam eno polovico filma ob gledanju dvdjev z iTIVIja. In raje mi ne pametujte da bi morala iti tečt v naravo, ker sem to že poskusila, pa sem se kljub muziki v ušesih strašno dolgočasila in se zaradi tega tudi nisem več prav pogosto spravila laufat. Aja in plešem relativno dosti oz. več kot zadnje mesece. Preberi prostanek članka »

Niti najmanj ne dvomim, da po moji tako dolgi odsotnosti naravnost hrepenite po plesnih modrovanjih. Ugibam, da bi lahko napisala kaj pametnejšega, a si ne morem pomagati, če ima pa ples tako pomembno vlogo v mojem življenju. Saj bi obljubila, da bom kmalu napisala še kaj bolj nevtralnega, a ne upam. Blog sem malo zanemarila ker 1) sem strašno malo doma, ker večinoma gostujem pri dragem in 2) imam na Facebooku itak eno luštno skupinico meni ljubih blogerjev, ki se pridno bombardiramo s takimi in drugačnimi povabili, rešujemo teste in odgovarjamo na vprašanja, da imam itak feeling da že tam blogam.

No, pa resno… Včeraj sem se šla prvič letos pošteno naplesat in eden od plesalcev je ušpičil nekaj, kar me je spomnilo da je tale današnja tema vredna svojega posta, čeprav sem o njej premišljevala že mnogo prej. Pa gremo od začetka… S prvimi treningi sem začela pri dobrih petih letih in čeprav sem bila pri ritmični gimnastiki med samimi dekleti, se je že takrat začelo moje redno obiskovanje športnih garderob. Po treningu sem bila jasno prepotena in v športnih oblačilih in treba se je bilo preobleči v suha in “normalna” oblačila. Preberi prostanek članka »

Tale post se spravljam napisati že dolgo, predolgo. Je vmes pač bilo kar nekaj pomembnejših stvari, zdaj pa sem si le vzela čas. Tole pisanje naj bi bilo nadaljevanje tegale. Spet bom pisala o plesu skozi svoje oči. Bolj natančno o tem, kaj fantastičnega vse lahko nastane pod pravimi pogoji. V Ameriki nisem ravno abonirana, tam sem bila le enkrat, nisem je preštudirala po dolgem in počez, nekaj stvari pa sem vseeno v tistih letih dodobra občutila.

Naša plesna trenerka je kot študentka obiskovala University of Maryland, kar se je dalo nazorno razbrati tudi iz njenega tattooja. Pripadnost univerzam je tam izjemno močna in taki trajni izkazi zvestobe univerzi niso nič redkega. Pri nas z našimi ubogimi tremi univerzami je to popolnoma nepredstavljivo, rahli zametki pripadnosti se navezujejo morda zgolj na gimnazije. To ni neka pompozna ustanova kot so npr. Harvard, Standford, Cambridge; njena najboljša “podružnica” (po tej lestvici) se najde na 57. mestu, a kljub temu imajo lasten stadion za minimalno 35.000 gledalcev, pokrito dvorano za 17.950 oseb, ogromen bazen in nebroj fitnessov in drugih športnih objektov. Preberi prostanek članka »

Vračam se k svojemu staremu receptu. Najprej nekaj besedic o tekočih zadevah, nato pa naprej k mojemu razpredanju. Torej… Beograd je še vedno očarljiv, družba je bila super (moja draga B&I drugačna itak ne znata biti ), vreme pa naravnost čudovito. Salsa kongres je bil sicer ena srednja žalost, a je bilo vseeno luštno, ker smo si sami tako naredili. Se pa kar ne morem načuditi nekritičnosti domačinov, ki se že vse od nedelje razpadajo nad svojim eventom. Klasi so obupno zamujali, glasba na petkovem žuru je bila porazna, prostori premajhni in neprimerno opremljeni, kar nekaj inštruktorjev pa popolnoma nesposobnih pedagogov. Še dobro, da je salsa že sama po sebi tako pozitivna in da je bilo vsaj nekaj (pre)redkih klasov - vsi od istega inštruktorja - zlata vrednih. Preberi prostanek članka »

Marsikdo od vas ve, da bolj ali manj že celo življenje plešem. Bili so lepši in grši trenutki, posebno mesto v mojem življenju pa ima sezona 1999/2000. Tisto leto nas je trenirala ameriška plesalka, ki je v Slovenijo prišla s svojim fantom košarkašem, ki je tisto sezono igral za Olimpijo. V Ameriki se iz plesa da tudi diplomirati, česar pri nas žal še ne poznamo (lahko pa packaš slike, ki je nihče ne razume, glasbo, ki je nihče ne posluša, predstave, ki jih nihče ne gleda, obleke, ki jih nihče ne nosi itd.) in ona je bila diplomirana plesalka. Ples in dinamiko odnosov v skupini je spoznala v prvi osebi na lastni koži in vse kar je v svoji plesni karieri izkusila, je prenašala na nas. Preberi prostanek članka »