Očitno gre za (kratko?) obdobje, ne zgolj za trenutno stanje. Še vedno sem strašno dobre vollje, čeprav se vmes dogajajo tudi manj lepe stvari. V tem tonu bo tudi ta post, a tokrat malo daljši. V sredo sem se končno uspela vpisati na en enoletni online course in sem vesela, vesela, vesela. Imam eno knjižico v angleščini z 810 stranmi in drugo z 240 stranmi in zdaj jih bom celo leto po malem žulila in po vsakem modulu reševala kvize in občasno delala izpite. Joj, sploh se vam ne sanja kako je meni to fajn! Knjige so zanimive, učim se stvari, ki jih v službi vsak dan srečujem in super se berejo. Ta debelo sem si prinesla kar domov za čez vikend, da jo bom malo prebirala pred spanjem.

Včeraj sem se popoldan odpravila v Monsa na sestanek. Tam naenkrat zagledam vse polno enih temnopoltih tipov, ki govorijo malo angleško, malo špansko in ugibam od kje bi se lahko ti našli. In potem mi svane! Zvečer je na gradu koncert Maraca’s Otra Vision in New York Salsa All Stars z Mercadonegro. Pa sem - nebodigalena - stopila do njih in povprašala, če so to res oni (so bili), če bi šli zvečer po koncertu še na salsa after party (bi šli) in kdaj točno oni špilajo (kao ob pol 10h). Zvečer sem šla z busom do mesta in z vlačugo na grad in tam mi ob vrhu en neznan gospod reče, da če grem na koncert in nimam karte, mi lahko on podari eno svoje vabilo, ki ga čaka na blagajni. Gospod neznanec, še enkrat vam hvala! Že dolgo mi nihče ni podaril česa tako lepega. Preberi preostanek članka »

Včeraj mi je nekdo v simpatičnem klepetu povedal, da se mu kar meša, ko gleda bejbe plesati salso. Povsem običajen stavek, ki pa mi je dal mislit. Jaz salso 99% časa jemljem čisto drugače. Mi je sveta, zame je to ena druga raven… Ko plešem s plesalcem, ki mu zaupam to sploh ni več “samo” ples, jaz se mu dobesedno izročim v naročje. Lahko pleševa popolnoma objeta, me boža po laseh in me čuva pred naleti ostalih divjakov, pa to v meni sploh ne požene nekih hormonov. Takrat sem sproščena, nasmejana, blažena. Prežema me neko notranje zadovoljstvo in mirnost (čeprav v resnici divjam in švicam) ki seže prav do moje notranjosti. Salsa je moje zatočišče, moj generator energije.

In potem se vprašam kako to zgleda drugim. Bili so časi, ko smo v manjši zasedbi vsak teden romali v Dublin Pub v Zagrebu, kjer so ob sredah igrali moji ljubi Caiman Verde. To je bil neznansko simpatičen lokalček (z drop dead goregous lastnikom) z intimno atmosfero in nabito poln pozitivne energije. Plesali smo, noreli in se zabavali kot da jutri ne obstaja in zgodilo se je, da so nas ob 2h (ko so zapirali) nagnali iz Dublina, ob 4h iz nekega r&b kluba na Jarunu in ob 6h zjutraj iz Brasila. Potem smo šli še nekaj pojest, tam prosili blagajničarko če nam da gor salso in plesali kar med sendviči in hamburgerji. Preberi preostanek članka »

Vsak, ki ve, kaj sem počenjala zadnje tri dni, ki ve da pišem blog in pozna mojo manijo na ples, je lahko uganil o čem bom pisala ob prvem trenutku prostega časa. Well, če bolje pomislim ne vem če sploh kdo hkrati izpolnjuje vse tri prejšnje predpogoje. Za mano je čudovit in naporen 2. slovenski salsa festival. Od petka od 22h do nedelje do 4h zjutraj sem vsega skupaj preplesala 29 ur. Mečne mišice me tako bolijo, da sem na poti domov čutila vsako stopnico posebej iz druge kleti v pritličje hotela Domina. Ampak mi ni žal niti za sekundo. Ko se spravim malo k sebi in se mišice odpočijejo, bi šla v sekundi še enkrat skozi vse skupaj.

V soboto in nedeljo je bilo po 7 ur plesnih delavnic z 20 pari/posamezniki tujih inštruktorjev v štirih sobah vzporedno, v petek, soboto in nedeljo pa žuri s show nastopi, 900 kvadrati popolnega plesnega parketa, izvrstnimi DJi in krdelom nasmejanih plesalcev. Veste, ta fanatični plesalci smo ena taka čudna sorta. Na žure pridemo v kavbojkah in plesnih supergah. Ne ker ne bi želeli biti urejeni, ampak ker niti slučajno ne želimo izpustiti niti minute plesa zaradi neudobnih oblačil/obutve. Tečni smo, če pod ne drsi dovolj ali drsi preveč. Pomembno nam je le to, da imamo na voljo dovolj hladne vode za pitje in prostora za ples. Ob 3h zjutraj ni več prostora za finost in poziranje, saj so oblačila premočena, lasje skuštrani in mokri od potu, lica zardela od norenja, a v očeh so iskrice in na ustih nasmeh. Preberi preostanek članka »

Nekateri ste že opazili (nekateri pa tudi ne) da me je zadnje čase malček manj naokoli. Kaj krajšega napišem dopoldan v službi, za obsežnejša pisanja pa nekako nimam volje. Moj računalnik namreč še vedno ne dela. Morda bo d-day jutri, bilanca pa je tretje ohišje, četrta matična plošča in tretji napajalnik. In naj še kdo reče, da nimam pri tem smole. Ker nimam direktnega dostopa do Yahooja, MSNja, ICQja, AIMa in Skypea, nimam svojih favoritesov z blogi, forumi in nimam mailov, si je bilo potrebno pač izmisliti druge reči.

Če bi ostala computerless za nekaj mesecev, bi se spokala na tečaje, delavnice prostovoljno delo in še kaj. Dva tedna pa sta ravno premalo za se kje dolgoročno angažirati in preveč, da bi človeku ne bilo dolgčas. In tako zganjam razno razne reči. Prebrala sem tri knjige. Kratka zgodovina skoraj vsega je poučna in mi širi obzorja. Lepotica s pomarančami ter Beležnica pa sta čisto navadni pravljici za odrasle. Obe govorita o tem, kako sta se deček in deklica nekoč srečala, se noro dobro razumela, izgubila stike za nekaj časa ter se nato spet našla, doživela fatalno ljubezen (ma kaj ljubezen, dosmrtno zaljubljenost in evforijo) ter bila presrečna in v harmoniji vsak trenutek svojega življenja. Zadevi se bereta noro dobro, zgodba je super napisana in Maša ob obeh seveda skrivaj v sobi toči solzice in cvili “joj kako lepo”. Preberi preostanek članka »

Danes imam en tak “bad karma day”. Popoldan bolj natančno. Nimam ne volje ne energije. Šla bi na salso, pa hkrati ne bi šla, ker se mi ne da. Še pranje las sem nekako uspela prebluzit. In človečki so prav hecni, ko zaskrbljeno sprašujejo če sem cool, če je kaj narobe, da njih tudi kaj jezi. Vem, da želijo dobro in se vsakemu zahvalim. Le da meni nič ne fali. Pravzaprav čisto zadovoljno in vdano sprejemam ta dan, ker vem da bo minilo. Se ne sekiram, ga ne poskušam na silo spremeniti, niti nisem slabe volje. Kot en lenivec ždim pred mašino in bluzim.

In odkar pišem blog, se mi je danes prvič zgodilo, da sem se ujela pri razmišljanju da bi kaj napisala z namenom, ki je povezan še s kom drugim kot samo z mano. Ujela sem se pri spraševanju kaj bi lahko napisala takega, da bi bilo alcessi zanimivo in bi še kaj pokomentirala. Redko me kdo tako impresionira s svojim pisanjem. No, ona me je. Neverjetno mi je kako je znala ubesediti stvari, ki mene že dolgo mučijo, pa sem se samo kot otroček nekaj kremžila in pihala in nisem znala čisto točno povedat kaj mi ne paše. Skratka, kapo dol! Preberi preostanek članka »