Če človeka bivši na Facebooku gnjavijo kdaj bo napisal že kak nov post, potem je situacija najbrž že precej resna. Skratka… dragi moj, hvala ti. In še enkrat čestitke za novo službo!!! Pri meni je služba še stara, v novem stanovanju se počasi udomačujem, pridno se priučujem celo likanja. In moram priznati, da je bilo to sovraštvo na prvi gib. Več tudi migam, ker sem si kupila tekaško stezo in zdaj lepo vsak dan pogledam eno polovico filma ob gledanju dvdjev z iTIVIja. In raje mi ne pametujte da bi morala iti tečt v naravo, ker sem to že poskusila, pa sem se kljub muziki v ušesih strašno dolgočasila in se zaradi tega tudi nisem več prav pogosto spravila laufat. Aja in plešem relativno dosti oz. več kot zadnje mesece. Preberi prostanek članka »

Spravljam se k temu pisanju in ugotavljam, da je od prejšnje objave pretekla že cela večnost. Na začetku sta se mi vsaka tema in ideja zdeli dovolj dobri za nov post, zdaj se mi ne zdi nobena več. No ja, jaz bom danes bluzila in sitnarila, po vaših odzivih pa bom videla kako močno vas dolgočasim. Pred tem le še kratek uvod. Pisarno smo preselili na novo lokacijo, tako da sem zdaj vsak delovnik v btcju. Aparat me uboga, zobje se full pridno premikajo, boli še kar znosno, čez nekaj tednov imam pregled pri maksilofacialni kirurginji, tako da izvem kakšna usoda me čaka. Mitjevi starši so se preselili, tako da zdaj on tam kraljuje sam. Problem je le v tem, da sta s seboj vzela posteljo in nimam tam kje za normalno spat. No ja, ampak to se bo kmalu rešilo. Zdaj pa zares k temu kar me muči… Preberi prostanek članka »

Ob 1:30 sem se po pošteni dozi plesa le skobacala v posteljo. Ob 4:30 sem se še vedno premetavala ne da bi vsaj malo zatisnila oči. Ob 5:30 sem dokončno obupala in zdaj, ko sem vmes že prebrala vse novice in bloge, pojedla zajtrk in napisala nekaj mailov, se spravljam k pisanju objave, ki jo imam v mislih že nekaj časa. Preko siolovega agregata sem odkrila blog tinemaline. Veliko njenih objav je vrednih prebiranja, najbolj pa so me pritegnile tiste iz kategorije “učiteljska”. O učiteljevanju sem že na glas razmišljala in ponovno sta mi dve objavi posebej dali misliti… Preberi prostanek članka »

Niti najmanj ne dvomim, da po moji tako dolgi odsotnosti naravnost hrepenite po plesnih modrovanjih. Ugibam, da bi lahko napisala kaj pametnejšega, a si ne morem pomagati, če ima pa ples tako pomembno vlogo v mojem življenju. Saj bi obljubila, da bom kmalu napisala še kaj bolj nevtralnega, a ne upam. Blog sem malo zanemarila ker 1) sem strašno malo doma, ker večinoma gostujem pri dragem in 2) imam na Facebooku itak eno luštno skupinico meni ljubih blogerjev, ki se pridno bombardiramo s takimi in drugačnimi povabili, rešujemo teste in odgovarjamo na vprašanja, da imam itak feeling da že tam blogam.

No, pa resno… Včeraj sem se šla prvič letos pošteno naplesat in eden od plesalcev je ušpičil nekaj, kar me je spomnilo da je tale današnja tema vredna svojega posta, čeprav sem o njej premišljevala že mnogo prej. Pa gremo od začetka… S prvimi treningi sem začela pri dobrih petih letih in čeprav sem bila pri ritmični gimnastiki med samimi dekleti, se je že takrat začelo moje redno obiskovanje športnih garderob. Po treningu sem bila jasno prepotena in v športnih oblačilih in treba se je bilo preobleči v suha in “normalna” oblačila. Preberi prostanek članka »

Nekaj dni nazaj sem razmišljala o tem, kako se v bistvu vsakega pomena besede naučimo. Pravzaprav napiflamo na pamet. Včasih se nam zgodi, da isto besedo razumemo precej drugače kot sogovornik, saj imamo z njo drugačne izkušnje, poznamo jo v drugačnem kontekstu in nanjo drugače reagiramo. Ob tem mi najprej pade na pamet primer iz gimnazije. Premogli smo le 10 fantov in na desni strani razreda je sedelo vseh njih 10 in nekaj nas punc. Na drugi - ta levi - strani razreda so bile vse ostale punce. Tiste ta pridne. Mi smo jim rekli tudi piflarke.

Za mano sta tri leta sedela dva velika frajerja, ki nobene mimobežne dekline nista pustila brez komentarja: “Uuu, stari, a si vidu kera prasica?!?” Kljub režanju do ušes, slinam v potokih in verjetno marsikdaj tudi šotoru v hlačah, si jaz nisem mogla kaj, da me ta nomenklatura ne bi vsakič zbodla. Saj razumsko sem vedela, da prasica = huda ženska, kompliment, torej pohvala, a tisti emocionalni del mene je vsakič znova ugovarjal. Kakšna prasica? Zakaj prasica? A res ni primernejšega izraza za izraziti navdušenje? Jaz si nikakor nisem želela biti prasica. Enostavno se mi je slišalo grdo, žaljivo in nisem si mogla pomagati. Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je to, da me fraza “lej kera huda pička” ni nikoli zmotila. Razumela sem jo tako, kot je bilo mišljeno - pohvalno. Preberi prostanek članka »