Nekaj dni nazaj sem razmišljala o tem, kako se v bistvu vsakega pomena besede naučimo. Pravzaprav napiflamo na pamet. Včasih se nam zgodi, da isto besedo razumemo precej drugače kot sogovornik, saj imamo z njo drugačne izkušnje, poznamo jo v drugačnem kontekstu in nanjo drugače reagiramo. Ob tem mi najprej pade na pamet primer iz gimnazije. Premogli smo le 10 fantov in na desni strani razreda je sedelo vseh njih 10 in nekaj nas punc. Na drugi - ta levi - strani razreda so bile vse ostale punce. Tiste ta pridne. Mi smo jim rekli tudi piflarke.

Za mano sta tri leta sedela dva velika frajerja, ki nobene mimobežne dekline nista pustila brez komentarja: “Uuu, stari, a si vidu kera prasica?!?” Kljub režanju do ušes, slinam v potokih in verjetno marsikdaj tudi šotoru v hlačah, si jaz nisem mogla kaj, da me ta nomenklatura ne bi vsakič zbodla. Saj razumsko sem vedela, da prasica = huda ženska, kompliment, torej pohvala, a tisti emocionalni del mene je vsakič znova ugovarjal. Kakšna prasica? Zakaj prasica? A res ni primernejšega izraza za izraziti navdušenje? Jaz si nikakor nisem želela biti prasica. Enostavno se mi je slišalo grdo, žaljivo in nisem si mogla pomagati. Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je to, da me fraza “lej kera huda pička” ni nikoli zmotila. Razumela sem jo tako, kot je bilo mišljeno - pohvalno. Preberi preostanek članka »

Precej časa sem bila prepričana da je knjiga 5 jezikov ljubezni dr. Garyja Chapmana tako dobro poznana, da je že kar zlajnana. Meni se je zdela odlična, zato bom danes kaj več napisala o njej. Okej, ni mi obrnila življenja na glavo, me je pa pripravila do tega, da sem razmislila o določenih rečeh, ki so se mi pred tem zdele samoumevne. Zaradi nje bolje vem kaj me v zvezi osrečuje in mi daje občutek ljubljenosti in zdaj tudi bolj razumem kako so se nekateri nekoč trudili, a njihovih dejanj nisem znala razbrati kot izkazovanje ljubezni. Gary Chapman jezike ljubezni opredeli takole: Preberi preostanek članka »

V službi je šlo v zadnjem času narobe praktično vse kar je možno in nekako temu primerno je tudi moje splošno počutje. Na srečo nič od tega zaenkrat ni moja krivda, kar pa še ne pomeni, da nisem kar nekaj dni zapored delala po 12 ur in poskušala reševati zadeve, bila zafrustrirana ker MOJ projekt ne gre po planu in se kar nekaj noči prebujala in tuhtala kaj in kako še ukreniti. Direktor je o vsem obveščen in me je pomiril da tudi če bo šlo vse po zlu in si bomo nakopali precej stroškov, sem jaz svoj del oddelala korektno in najbolje glede na dano situacijo.

V celi tej situaciji pa se kljub temu najdeta dve pozitivni stvari. Prva je neprecenljiv kompliment in ponudba za delo z neomejenim rokom od ženske, ki je baje v poslovnih krogih znana kot precejšen “zmaj”. Druga pa je ta, da sem za potrebe dela kontaktirala eno malo morje študentov, ki so se javili na naš oglas in ob tem izvedela marsikaj novega (čeprav ne prijetnega) in se tudi veliko naučila. Do sedaj še nisem bila v vlogi “kadrovnika” oz. v vlogi odločanja koga vzeti in koga ne, me pa že dolgo časa strašno zanima psihologija za vsem tem; kako prepoznati pravo osebo za štancanje reportov, osebo za koordiniranje dela skupine, iz takih in drugačnih testov razbrati ali je človek zgolj brihten ali brihten IN proaktiven, učljiv, iznajdljiv, zdravo samozavesten in zdravo samokritičen itd. Preberi preostanek članka »

Pa sem le prišla tudi do tega posta. Čaka me že vse od Blogresa (ja, ja, kmalu bo en mesec od tega ). Tam se je imelo zgoditi za moje pojme izjemno zanimivo predavanje Dejvija Kolarja (skoraj 40 min, odsvetujem tistim na počasnih povezavah) o pravnih vprašanjih za blogerje. Prezentacijo si lahko pogledate na Slideshare-u. Razčistili smo nekaj precej pomembnih dilem. Content providerji SMO odgovorni za vsebino, v kolikor imamo nad njo nadzor in odločamo o objavi ali umiku. Če nadzora nimamo, odgovarja “lastnik”, t.j. tisti, ki nadzor ima (recimo ponudnik gostovanja). Komentator opcije nadzora v večini nima in zato smo mi pravno odgovorni za njihove umotvore. Odgovornosti nas ne odreši niti disclamer tipa “mnenja komentatorjev niso nujno enaka mnenju avtorja in zanje ne odgovarja”.

Bottom line… ponudnik vsebin polno odgovarja za vsebine, ponudnik gostovanja pa le od trenutka ko zve za protipravno dejavnost. Pravno za vsebino lahko odgovarjamo na področjih osebnih, tajnih in zaupnih podatkov, poslovnih in poklicnih skrivnosti, davčnih in statističnih tajnosti, vodenja uradnih postopkov, intelektualne lastnine, informacij javnega značaja ter dobrega imena in časti (razžalitev, klevetanje, obrekovanje). Večina stvari mi je jasnih, kost v grlu pa se mi zatakne pri zadnji postavki - dobro ime in čast in ostale pritikline. Najbrž ste ob vtisih z Blogresa že kje prebrali pikro pripombo, da je absolutno varno pisati samo o vremenu - nikakor pa ne tudi o vremenkotih. Pa bom opisala malce bolj natančno kje me čevelj žuli… Preberi preostanek članka »

Včeraj sem imela en tak prav lousy dan in tako sem se zdajle (proti načrtovanjem) odločila, da izkoristim tale blog za enega njegovih osnovnih namenov - kot privatno psihoterapijo. Sledilo bo nekaj naključnega in prostodušnega jamranja, tako da odsvetujem branje tistim, ki za normalno funkcioniranje rabite poslušati samo o lepih stvareh. Tale teden imam dopust z namenom pisanja diplome. Tako sedim doma pred računalnikom in se nekaj matram, kar pa vse skupaj vodi samo do slabe volje. Na maile ne dobivam odgovorov, za podatke ki jih rabim avtorji želijo 200 švicarskih frankov, v naših knjižnicah pa zadeve nikjer ne najdem.

Enostavno mi je odveč in mučno. Upira se mi ta naš (fdvjevski?) koncept diplom, ki ni nič drugega kot umetnost copy-pastanja citatov. “Dobra” diploma mora imeti naštepanih vsaj ene 30 virov, kar postane hudičevo zahtevna zadeva ko se lotevaš teme, ki je precej nova celo v svetovnem merilu, kaj šele v slovenskem. Želela sem pisati o statistični metodi, ki je izrazito praktične narave (in mi je zelo zanimiva in sem jo tokom dela dobro spoznala), naši fakultetni veleumi pa težijo k podpori napisanemu z nekimi visoko letečimi sociološkimi teorijami. Skrajno frustrirajoče… Z veseljem bi šla na kak podiplomski program in sem navdušena nad idejo, da bi spet pridobivala nova zanimiva znanja, o katerih bi želela vedeti (še) več. Tole zdajle pa me ubija. Preberi preostanek članka »