Posebej na Saškino željo se zdajle spravljam k temu pisanju, čeprav se mi nič posebej ne da. Od teh dveh dni na slovenski obali sem poskušala iztržiti kar največ, pri čemer mi je izdatno pomagalo še vreme. Za ponedeljek zvečer sem se dogovorila za prenočišče pri svojem možeku, saj mi čisto nič ni dišala ideja o vstajanju sredi noči in vožnji na Primorsko v torek zjutraj. Po službi sem se torej odpravila domov, spakirala robo, pri dragem “dvignila” avto v (končno!!!) poletnih obuvalcih in s hruško odbrzela na Obalo. Moj mož (hmmm, a sem to interno foro že kdaj razlagala, da ne bo zdaj čudno izpadlo?) je bil kot vedno v pogonu in zaseden in tako je bila prva postojanka hotel Slovenija v Portorožu, okejžn pa zaključni večer natečaja Podjetna Primorska.

Priznam, da o zmagovalcih natečaja ne vem prav dosti, o celi zadevi pa pišem zgolj iz enega samega razloga. Cela reč je bila zame namreč odličen alibi, da sem prvič v življenju poskusila tartufe. Sponzor večera je bilo podjetje Zigante Tartufi, njihovi kuharji pa so pripravili fuže in rezance v neki oljnato-tartufasti omakici in njoke v smetanasto-tartufasti omakici. All-in-all je moj odnos do tartufov sedaj sledeč; fino fajn zadeva, zanimivega, specifičnega okusa, nikakor pa ne tako neizmenro dobri, da bi v mojih očeh odtehtali vso evforijo okrog njih. Mnogo bolj mi je bila všeč variacija na bazi smetane, a kaj ko so bili njoki za moj okus razkuhani. In to mora Primorcem pri povedat Žabarka. Madona, jim bo še krona z glave padla. Preberi prostanek članka »

Zadnji teden mi nekaj leži na duši pa sem se odločila malo izkašljati. Moji zvesti bralci ste prav gotovo že zasledili kak moj zapis in hvalospev moji službi. Na začetku prejšnjega tedna pa se je zgodilo nekaj, kar je službo čez noč spremenilo iz “grem se naučiti nekaj novega, izvedeti nekaj zanimivega, pa še plačana bom za to” v “grem jaz osem ur v službo čakati na pijačo”. Stvari so še sveže in nisem še sigurna kako naj bi se razrešile. Možno je, da bo brezvoljnost sčasoma zbledela, ko “rana” ne bo več tako sveža, morda se uspemo še kaj dogovoriti, morda najdem drugo službo… No, pa naj razložim ozadje. Preberi prostanek članka »

V zadnjih mesecih je šlo skozi moje “roke” kar lepo število študentov. In očitno jih bo šlo še nekaj, ker smo pravkar nekoliko (na srečo začasno) povečali kapacitete, kar pomeni, da spet rabim nove ljudi. Enkrat sem o tem že pisala, a prav moram še enkrat. Vsakič znova sem strašno razočarana nad današnjo študentarijo. Hudiča, govorimo o populaciji, ki naj bi čez nekaj let sodila v zgornjih nekaj odstotkov po izobraženosti. Govorimo o osebah, ki naj bi bile bodoči slovenski intelektualci, prihodnost naše države, nosilci našega napredka in razvoja.

Ja, pa kaj še!!! Bullshit! Za premnoge od njih je naravnost škoda denarja, ki ga je država iz davkoplačevalskega denarja porabila za njihovo izobrazbo. Nimajo znanja, nimajo vizije, nimajo samoiniciativnosti, iznajdljivosti, vztrajnosti. Večina jih je izbirala izbirne predmete za katere se govori, da imajo enostavne izpite in ne tistih, ki bi jih morda zanimali, jim razširili področja znanja in jim dodali konkurenčno prednost. Snovi se niso učili, ampak so na forumih jokcali nad sebičnostjo sošolcev, ker jim nihče ni želel poslati svojih zapiskov, starih seminarskih, vprašanj iz prejšnjih izpitov. Mar bi šli čim prej delati nekaj, čemur so dorasli. Res, prav super se nam piše… Preberi prostanek članka »

V službi je šlo v zadnjem času narobe praktično vse kar je možno in nekako temu primerno je tudi moje splošno počutje. Na srečo nič od tega zaenkrat ni moja krivda, kar pa še ne pomeni, da nisem kar nekaj dni zapored delala po 12 ur in poskušala reševati zadeve, bila zafrustrirana ker MOJ projekt ne gre po planu in se kar nekaj noči prebujala in tuhtala kaj in kako še ukreniti. Direktor je o vsem obveščen in me je pomiril da tudi če bo šlo vse po zlu in si bomo nakopali precej stroškov, sem jaz svoj del oddelala korektno in najbolje glede na dano situacijo.

V celi tej situaciji pa se kljub temu najdeta dve pozitivni stvari. Prva je neprecenljiv kompliment in ponudba za delo z neomejenim rokom od ženske, ki je baje v poslovnih krogih znana kot precejšen “zmaj”. Druga pa je ta, da sem za potrebe dela kontaktirala eno malo morje študentov, ki so se javili na naš oglas in ob tem izvedela marsikaj novega (čeprav ne prijetnega) in se tudi veliko naučila. Do sedaj še nisem bila v vlogi “kadrovnika” oz. v vlogi odločanja koga vzeti in koga ne, me pa že dolgo časa strašno zanima psihologija za vsem tem; kako prepoznati pravo osebo za štancanje reportov, osebo za koordiniranje dela skupine, iz takih in drugačnih testov razbrati ali je človek zgolj brihten ali brihten IN proaktiven, učljiv, iznajdljiv, zdravo samozavesten in zdravo samokritičen itd. Preberi prostanek članka »

Zdajle mi je najbrž prvič malo žal, da tukaj nisem anonimna. Potem bi lahko pisala o tem kaj se mi je podilo po mislih, ko mi je včeraj nekdo na komentar: “Lepo je plesati s tabo,” odgovoril “Tudi s tabo, včasih še preveč” in se zraven navihano nasmejal od ušesa do ušesa. In lahko bi bentila, norela in se pritoževala nad tem kako me trenutni projekt v službi spravlja ob živce. Nikjer nisem napisala imena firme kjer delam, a znano je moje osebno ime, moje slike so javno objavljene in če to najde kdo iz naročniške firme lahko hitro pogrunta kateri projekti so trenutno v igri in kar bi prebral mu gotovo ne bi ugajalo. Tako pa sem se odločila za obratni pristop in bom raje napisala nekaj o ljudeh, s katerimi imam v službi dnevno opravka. Preberi prostanek članka »