Tako. Pa sem preseljena. Kakšnih 14 dni bo zdaj od tega. Zapustila sem moje ljubljene Fužine. Morda ne za vedno, prav gotovo pa sem se za vedno odselila iz tistega stanovanja. In priznam, da mi ni bilo lahko. Že dolgo časa sem vedela, da se ima to slej ali prej zgoditi. Vedela sem tudi, da je tako prav in normalno. In vse to je vedela tudi moja mama. Ko sem tisti petek po službi domov prinesla ogromne prazne kartonaste škatle sem jih nemudoma odložila za pisalno mizo in vse je zgledalo tako kot vedno. V soboto sem se pošteno naspala, najedla, spet naspala (siesta je zakon!) in mami me je že hecala, če s to selitvijo sploh resno mislim. Preberi prostanek članka »

Pridružujem se Ireni Sireni v skupini strelovodov. Jep, spet sem si omislila fiksni aparat. Saj vem, da tale zgodba ne bo prav pretirano zabavna in material za scenarij hollywoodske uspešnice, ampak trenutno je to THE big thing in my life. Začelo se je že v zgodnjem otroštvu, ko so mi izpulili obe zgornji, popolnoma zdravi trojki. Stalni enka in dvojka enostavno nista imeli prostora izrasti. Potem so mi pulili še piškav kočnik, ga zdrobili in potem mesarili dlesen, da so škrbine pobrali ven. Pa prvi snemni aparat, pa drugi, mislim da celo tretji. Zgornja dvojka je rasla za ostalimi zobni, trojka nad njimi, skratka štala…

Obiskovala sem staro in zmešano ortodontko, ki je imela med prvimi v Sloveniji specializacijo za fiksne aparate in vse potrebne materiale. Ampak ona jih pač ni marala in pika! Potem so mi izpulili samo eno štirico in kaj se že po kmečki logiki zgodi, ko se pri premalo prostora naredi luknja samo na eni strani?? Jasno, vsi zobje se premaknejo tja!!! Pa ni bilo nič boljše. Coprnica se je drla name, da sem sama kriva, ker tlačim jezik v luknjo od zoba. Na aparat mi je namontirala neke špice, ki so mi popolnoma razmesarile jezik in potem je moja mama znorela. Odpeljala me je k privatnici, ki je rekla da mi nima kaj pomagati, dokler ne dam ven še treh stalnih zob. In sem jih. Vsak ponedeljek enega. Preberi prostanek članka »

Tale post se spravljam napisati že dolgo, predolgo. Je vmes pač bilo kar nekaj pomembnejših stvari, zdaj pa sem si le vzela čas. Tole pisanje naj bi bilo nadaljevanje tegale. Spet bom pisala o plesu skozi svoje oči. Bolj natančno o tem, kaj fantastičnega vse lahko nastane pod pravimi pogoji. V Ameriki nisem ravno abonirana, tam sem bila le enkrat, nisem je preštudirala po dolgem in počez, nekaj stvari pa sem vseeno v tistih letih dodobra občutila.

Naša plesna trenerka je kot študentka obiskovala University of Maryland, kar se je dalo nazorno razbrati tudi iz njenega tattooja. Pripadnost univerzam je tam izjemno močna in taki trajni izkazi zvestobe univerzi niso nič redkega. Pri nas z našimi ubogimi tremi univerzami je to popolnoma nepredstavljivo, rahli zametki pripadnosti se navezujejo morda zgolj na gimnazije. To ni neka pompozna ustanova kot so npr. Harvard, Standford, Cambridge; njena najboljša “podružnica” (po tej lestvici) se najde na 57. mestu, a kljub temu imajo lasten stadion za minimalno 35.000 gledalcev, pokrito dvorano za 17.950 oseb, ogromen bazen in nebroj fitnessov in drugih športnih objektov. Preberi prostanek članka »

Marsikdo od vas ve, da bolj ali manj že celo življenje plešem. Bili so lepši in grši trenutki, posebno mesto v mojem življenju pa ima sezona 1999/2000. Tisto leto nas je trenirala ameriška plesalka, ki je v Slovenijo prišla s svojim fantom košarkašem, ki je tisto sezono igral za Olimpijo. V Ameriki se iz plesa da tudi diplomirati, česar pri nas žal še ne poznamo (lahko pa packaš slike, ki je nihče ne razume, glasbo, ki je nihče ne posluša, predstave, ki jih nihče ne gleda, obleke, ki jih nihče ne nosi itd.) in ona je bila diplomirana plesalka. Ples in dinamiko odnosov v skupini je spoznala v prvi osebi na lastni koži in vse kar je v svoji plesni karieri izkusila, je prenašala na nas. Preberi prostanek članka »

Po blogosferi se širi nova veriga. Upam, da to ne bo zdaj postala “modna muha” in bo vsak s petimi minutami preveč časa začel vsiljevati ljudem pisanje o 5 naj jedeh, 6 naj pesmih, 3 največjih napakah, 9 najbolj zoprnih zvezdnikih itd. Tokrat se mi (enako kot prejšnjič) zadeva zdi prav zanimiva tema za pisanje, tako da sem žogico sprejela. Najprej me je zadolžila Katarina, nekaj dni kasneje pa še Saša. Obe sta krasni ženski in super mami in priznam, da se mi zdi lepo da sta se spomnili name. V razna grozodejstva povzročena s prekinitvijo verig ne verjamem, tako da si bom pravila malo prikrojila. Pisala bom o sanjah kar tako. In morda jih ne bo pet. In ni nujno da bom koga pofočkala. We’ll see. Preberi prostanek članka »