Alcessa me je določila, da moram nadaljevati blogersko verigo in napisati 7 naključnih dejstev o sebi. Seveda mi ni treba dvakrat reči, je pa hudič ker to pomeni, da bodo ostale stvari na spisku morale počakati še malo. Šment, en post čaka že od Blogresa, kjer se mi je porodila ideja zanj. Malo sem se ukvarjala z idejo ali naj napišem stvari, ki jih drugače o meni najbrž nikoli ne bi zvedeli, take o katerih bo zabavno brati ali take, za katere jaz hočem da jih veste o meni. Nastal bo najbrž en miks vsega trojega, kaj spada v katero kategorijo pa uganite sami. Preberi preostanek članka »

Prisežem, da sem tokrat resno imela namen podleči črednemu nagonu in pisati o Blogresu. Pravzaprav o eni specifični stvari z Blogresa. Ampak res ne znese… Predvsem pa sem imela namen pisati mnogo prej. V soboto sem se pozno v noč družila z blogerji, v nedeljo dolgo spala, šibala na vikend, zvečer na salso, v ponedeljek po službi na pijačo, zvečer s sosedom na dvourni sprehod in potem padec v posteljo (še zaradi pomanjkanje spanja zaradi salse). Zdaj uploadam eno celo hordo slik, ki jih imam namen prilepiti v ta post.

Mislim, da sem bila nekje sredi osnovne šole, ko smo kupili našo hiško. Nahaja se nad Gorenjo vasjo na eni strani ter Žirmi na drugi strani. Sprva je bila bolj podobna luknji, saj je bilo v hiši vse vlažno zaradi vse goščave, v dnevni sobi so tla visela vsaj za 5 cm od enega konca do drugega, hiša je bila ledenica, ker se krušna peč ni segrela ene dva dni, toplota pa ni hotela nikamor izven dnevne sobe, saj je prejšnji moron med nadstropjema nabasal skoraj pol metra steklene volne (stavim, da jo je zadel na tomboli ). In potem smo začeli z delom. Z veliiiiko dela. Pri nas je bilo ob vikendih ogromno ljudi, ki so posodili svoje roke. Stric, dedek, prijatelji… Žal je bilo tudi kar nekaj obiskov, ki niso dojeli da časi niso ravno najbolj primerni. Nekoč jih je bilo celo toliko, da smo za hišo postavili še šotor, moja mama pa je spala celo v avtu, ker sem jaz težila da nas je preveč za normalno spat v tistem šotoru (danes bi se za to glupost najraje brcnila v koleno ). Preberi preostanek članka »

Moje zagate so rešene, usb napravice se pridno pogovarjajo s kištico, z Burjo sva se nasprehodili in naklepetali in svet je lep. Pridno čakam dneve, ko vam bom lahko kaj povedala o tistih trinajstih temah, ki me že dolgo čakajo napisane na listku, a danes spet ne bo ta dan. Zanimivo je dobiti feedback od ljudi, ki me berejo že malce dlje časa in opazujejo razvoj/spremembe na blogu. V zadnjem tednu sem slišala kar tri pripombe; da zadnje mesece pišem vedno redkeje, da pišem strašansko dolge poste in da se lately non stop nekaj pritožujem. Ko sem razmislila o izrečenih besedah sem sebi (in zdaj tudi vam) pohlevno priznala krivdo (ja, tudi to znam ) on all three accounts in se odločila, da bom danes ubila tri muhe na en mah. Napisala bom nekaj krajšega, pozitivnega in že kmalu po prejšnji objavi. Ha, pa vas bom! Dan je tako simpatičen in prijeten, prav kot nalašč za obujanje lepih spominov iz mladosti. Preberi preostanek članka »

Včeraj mi je nekdo v simpatičnem klepetu povedal, da se mu kar meša, ko gleda bejbe plesati salso. Povsem običajen stavek, ki pa mi je dal mislit. Jaz salso 99% časa jemljem čisto drugače. Mi je sveta, zame je to ena druga raven… Ko plešem s plesalcem, ki mu zaupam to sploh ni več “samo” ples, jaz se mu dobesedno izročim v naročje. Lahko pleševa popolnoma objeta, me boža po laseh in me čuva pred naleti ostalih divjakov, pa to v meni sploh ne požene nekih hormonov. Takrat sem sproščena, nasmejana, blažena. Prežema me neko notranje zadovoljstvo in mirnost (čeprav v resnici divjam in švicam) ki seže prav do moje notranjosti. Salsa je moje zatočišče, moj generator energije.

In potem se vprašam kako to zgleda drugim. Bili so časi, ko smo v manjši zasedbi vsak teden romali v Dublin Pub v Zagrebu, kjer so ob sredah igrali moji ljubi Caiman Verde. To je bil neznansko simpatičen lokalček (z drop dead goregous lastnikom) z intimno atmosfero in nabito poln pozitivne energije. Plesali smo, noreli in se zabavali kot da jutri ne obstaja in zgodilo se je, da so nas ob 2h (ko so zapirali) nagnali iz Dublina, ob 4h iz nekega r&b kluba na Jarunu in ob 6h zjutraj iz Brasila. Potem smo šli še nekaj pojest, tam prosili blagajničarko če nam da gor salso in plesali kar med sendviči in hamburgerji. Preberi preostanek članka »

Pozdravljeno širno občinstvo! Dnevi minevajo kot za stavo in jaz pišem manj, kot bi si želela. V ponedeljek sem šla po službi mojima dragima prijateljema v Bernardin pomagati pri organizaciji neke konference in sem seveda tudi obtičala tam. V hotelski sobi sem gola oddremala tistih nekaj ur saj nisem imela s seboj ničesar za preobleči in vstala on 5:30, ker sem ob 8h zjutraj nujno morala biti v službi. V sredo sem imela po koncu delavnika še eno službeno testiranje ter dva tečaja salse, v četrtek sem šla na čudovit koncert acapella pevskega zborčka (Rok-11, tisočkrat ti hvala za povabilo ;)), včeraj večer za relaksiranje in danes je bilo treba “nujno” prežvečiti eno super knjigo. In tako je tedna skoraj že konec.

Sem pa zdajle ravno dobila en mailček ob katerem sem malo preletela svoje življenje in pomislila, kako sem se skozi različna obdobja svojega življenja spreminjala. Kot otrok sem bila pravi angelček. Drobna, suhcena, svetlolasa, ubogljiva in poslušna. Nikoli nisem imela napadov trme, nikoli nisem ugovarjala in vedno sem ubogala. In močno mi je dalo misliti, ko je pred časom kolegica ob partiji Catana omenila, da je to pogosto znak preveč vseobsegajoče vzgoje. Da ni normalno da otrok ne testira meja, ne ugovarja in ni mali upornik. In če bolje pomislim, je to res. Preberi preostanek članka »