Moji nevsakdanjiki

Pridružujem se Ireni Sireni v skupini strelovodov. Jep, spet sem si omislila fiksni aparat. Saj vem, da tale zgodba ne bo prav pretirano zabavna in material za scenarij hollywoodske uspešnice, ampak trenutno je to THE big thing in my life. Začelo se je že v zgodnjem otroštvu, ko so mi izpulili obe zgornji, popolnoma zdravi trojki. Stalni enka in dvojka enostavno nista imeli prostora izrasti. Potem so mi pulili še piškav kočnik, ga zdrobili in potem mesarili dlesen, da so škrbine pobrali ven. Pa prvi snemni aparat, pa drugi, mislim da celo tretji. Zgornja dvojka je rasla za ostalimi zobni, trojka nad njimi, skratka štala…

Obiskovala sem staro in zmešano ortodontko, ki je imela med prvimi v Sloveniji specializacijo za fiksne aparate in vse potrebne materiale. Ampak ona jih pač ni marala in pika! Potem so mi izpulili samo eno štirico in kaj se že po kmečki logiki zgodi, ko se pri premalo prostora naredi luknja samo na eni strani?? Jasno, vsi zobje se premaknejo tja!!! Pa ni bilo nič boljše. Coprnica se je drla name, da sem sama kriva, ker tlačim jezik v luknjo od zoba. Na aparat mi je namontirala neke špice, ki so mi popolnoma razmesarile jezik in potem je moja mama znorela. Odpeljala me je k privatnici, ki je rekla da mi nima kaj pomagati, dokler ne dam ven še treh stalnih zob. In sem jih. Vsak ponedeljek enega. Preberi prostanek članka »

Zadnji teden mi nekaj leži na duši pa sem se odločila malo izkašljati. Moji zvesti bralci ste prav gotovo že zasledili kak moj zapis in hvalospev moji službi. Na začetku prejšnjega tedna pa se je zgodilo nekaj, kar je službo čez noč spremenilo iz “grem se naučiti nekaj novega, izvedeti nekaj zanimivega, pa še plačana bom za to” v “grem jaz osem ur v službo čakati na pijačo”. Stvari so še sveže in nisem še sigurna kako naj bi se razrešile. Možno je, da bo brezvoljnost sčasoma zbledela, ko “rana” ne bo več tako sveža, morda se uspemo še kaj dogovoriti, morda najdem drugo službo… No, pa naj razložim ozadje. Preberi prostanek članka »

Ob 1:30 sem se po pošteni dozi plesa le skobacala v posteljo. Ob 4:30 sem se še vedno premetavala ne da bi vsaj malo zatisnila oči. Ob 5:30 sem dokončno obupala in zdaj, ko sem vmes že prebrala vse novice in bloge, pojedla zajtrk in napisala nekaj mailov, se spravljam k pisanju objave, ki jo imam v mislih že nekaj časa. Preko siolovega agregata sem odkrila blog tinemaline. Veliko njenih objav je vrednih prebiranja, najbolj pa so me pritegnile tiste iz kategorije “učiteljska”. O učiteljevanju sem že na glas razmišljala in ponovno sta mi dve objavi posebej dali misliti… Preberi prostanek članka »

Lep pozdrav vsem! Naj najprej na kratko povem kaj je novega pri meni. V začetku tega leta mi je ena prasica na tečaju salse ukradla torbico z vsem, kar je bilo v njej (osebna, dve bančni, prometna, vozniška, zdravstvena, telefon, zapestna ura, denarnica, kartica za vstop v službo, ključe od pisarne, doma…). Bila je tako predrzna da je vstopila v predprostor plesnega centra, pograbila torbico in stekla ven medtem ko smo bili mi le nekaj metrov stran za stekleno steno, tako da smo jo videli vstopiti. Ko je eden od plesalcev stekel za njo je pa že ni bilo več. Naj se ji posuši roka, gnilobi zagamani!!! Spravljam se tudi k pisanju diplome, dokončati moram on-line študij za službo in seveda pridno delam.

V sredo, četrtek in petek sem bila službeno na poti v Split in v Splitu, kar me je dodobra izčrpalo. V sredo en kup potovanja in vmes 4 ure dela v Zagrebu, v četrtek 10 ur dela, v petek pa 5 ur dela in 6 ur vožnje. Preostanek tedna (beri vikend) sem tako lahko samo še preležala. Danes sva se z dragim odpravila v Gmajnice na najino redno vikend kužo-sprehajanje. Ko sva prišla tja sta nama moja znanca odpeljala ta zadnja dva kužata, tako da sem bila potem čisto poklapana. Saj me hkrati veseli, da se vse več ljudi odloča tisto eno urico na teden narediti kaj dobrega za kužke, a hkrati sem bila razočarana ker nisem tudi sama mogla kakemu polepšati dneva. Preberi prostanek članka »

Niti najmanj ne dvomim, da po moji tako dolgi odsotnosti naravnost hrepenite po plesnih modrovanjih. Ugibam, da bi lahko napisala kaj pametnejšega, a si ne morem pomagati, če ima pa ples tako pomembno vlogo v mojem življenju. Saj bi obljubila, da bom kmalu napisala še kaj bolj nevtralnega, a ne upam. Blog sem malo zanemarila ker 1) sem strašno malo doma, ker večinoma gostujem pri dragem in 2) imam na Facebooku itak eno luštno skupinico meni ljubih blogerjev, ki se pridno bombardiramo s takimi in drugačnimi povabili, rešujemo teste in odgovarjamo na vprašanja, da imam itak feeling da že tam blogam.

No, pa resno… Včeraj sem se šla prvič letos pošteno naplesat in eden od plesalcev je ušpičil nekaj, kar me je spomnilo da je tale današnja tema vredna svojega posta, čeprav sem o njej premišljevala že mnogo prej. Pa gremo od začetka… S prvimi treningi sem začela pri dobrih petih letih in čeprav sem bila pri ritmični gimnastiki med samimi dekleti, se je že takrat začelo moje redno obiskovanje športnih garderob. Po treningu sem bila jasno prepotena in v športnih oblačilih in treba se je bilo preobleči v suha in “normalna” oblačila. Preberi prostanek članka »