Moji nevsakdanjiki

Lep pozdrav vsem! Naj najprej na kratko povem kaj je novega pri meni. V začetku tega leta mi je ena prasica na tečaju salse ukradla torbico z vsem, kar je bilo v njej (osebna, dve bančni, prometna, vozniška, zdravstvena, telefon, zapestna ura, denarnica, kartica za vstop v službo, ključe od pisarne, doma…). Bila je tako predrzna da je vstopila v predprostor plesnega centra, pograbila torbico in stekla ven medtem ko smo bili mi le nekaj metrov stran za stekleno steno, tako da smo jo videli vstopiti. Ko je eden od plesalcev stekel za njo je pa že ni bilo več. Naj se ji posuši roka, gnilobi zagamani!!! Spravljam se tudi k pisanju diplome, dokončati moram on-line študij za službo in seveda pridno delam.

V sredo, četrtek in petek sem bila službeno na poti v Split in v Splitu, kar me je dodobra izčrpalo. V sredo en kup potovanja in vmes 4 ure dela v Zagrebu, v četrtek 10 ur dela, v petek pa 5 ur dela in 6 ur vožnje. Preostanek tedna (beri vikend) sem tako lahko samo še preležala. Danes sva se z dragim odpravila v Gmajnice na najino redno vikend kužo-sprehajanje. Ko sva prišla tja sta nama moja znanca odpeljala ta zadnja dva kužata, tako da sem bila potem čisto poklapana. Saj me hkrati veseli, da se vse več ljudi odloča tisto eno urico na teden narediti kaj dobrega za kužke, a hkrati sem bila razočarana ker nisem tudi sama mogla kakemu polepšati dneva. Preberi preostanek članka »

Niti najmanj ne dvomim, da po moji tako dolgi odsotnosti naravnost hrepenite po plesnih modrovanjih. Ugibam, da bi lahko napisala kaj pametnejšega, a si ne morem pomagati, če ima pa ples tako pomembno vlogo v mojem življenju. Saj bi obljubila, da bom kmalu napisala še kaj bolj nevtralnega, a ne upam. Blog sem malo zanemarila ker 1) sem strašno malo doma, ker večinoma gostujem pri dragem in 2) imam na Facebooku itak eno luštno skupinico meni ljubih blogerjev, ki se pridno bombardiramo s takimi in drugačnimi povabili, rešujemo teste in odgovarjamo na vprašanja, da imam itak feeling da že tam blogam.

No, pa resno… Včeraj sem se šla prvič letos pošteno naplesat in eden od plesalcev je ušpičil nekaj, kar me je spomnilo da je tale današnja tema vredna svojega posta, čeprav sem o njej premišljevala že mnogo prej. Pa gremo od začetka… S prvimi treningi sem začela pri dobrih petih letih in čeprav sem bila pri ritmični gimnastiki med samimi dekleti, se je že takrat začelo moje redno obiskovanje športnih garderob. Po treningu sem bila jasno prepotena in v športnih oblačilih in treba se je bilo preobleči v suha in “normalna” oblačila. Preberi preostanek članka »

Nekaj dni nazaj sem razmišljala o tem, kako se v bistvu vsakega pomena besede naučimo. Pravzaprav napiflamo na pamet. Včasih se nam zgodi, da isto besedo razumemo precej drugače kot sogovornik, saj imamo z njo drugačne izkušnje, poznamo jo v drugačnem kontekstu in nanjo drugače reagiramo. Ob tem mi najprej pade na pamet primer iz gimnazije. Premogli smo le 10 fantov in na desni strani razreda je sedelo vseh njih 10 in nekaj nas punc. Na drugi - ta levi - strani razreda so bile vse ostale punce. Tiste ta pridne. Mi smo jim rekli tudi piflarke.

Za mano sta tri leta sedela dva velika frajerja, ki nobene mimobežne dekline nista pustila brez komentarja: “Uuu, stari, a si vidu kera prasica?!?” Kljub režanju do ušes, slinam v potokih in verjetno marsikdaj tudi šotoru v hlačah, si jaz nisem mogla kaj, da me ta nomenklatura ne bi vsakič zbodla. Saj razumsko sem vedela, da prasica = huda ženska, kompliment, torej pohvala, a tisti emocionalni del mene je vsakič znova ugovarjal. Kakšna prasica? Zakaj prasica? A res ni primernejšega izraza za izraziti navdušenje? Jaz si nikakor nisem želela biti prasica. Enostavno se mi je slišalo grdo, žaljivo in nisem si mogla pomagati. Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je to, da me fraza “lej kera huda pička” ni nikoli zmotila. Razumela sem jo tako, kot je bilo mišljeno - pohvalno. Preberi preostanek članka »

Pozdravljeni! Se vam globoko opravičujem za tole svojo neresnost. Hudič je samo to, da ne morem čisto nič obljubiti, da bo v prihodnje kaj boljše. Dnevi neznansko hitro bežijo, vsak dan ima vsaj ene 3 ure premalo in če hočem po službi vsaj še na kratko videti dragega, sem praktično non stop na poti sem in tja. Priznam, na trenutke je precej naporno, a kot prvo vem, da ne bo vedno tako in kot drugo je zato nagrada toliko lepša. Preden se v prihodnjih dneh (vsaj upam, da bo zneslo) lotim vsega po spisku kar imam še namen napisati, bom najprej naredila malo update-a kaj se dogaja v moji službi. Preberi preostanek članka »

V nedeljo zjutraj vstala bom, se v tihi gozd podala bom, o jaz pa ne, kako sva si različna, v nedeljo si le to želim, da se do sitega naspim, o jaz pa ne, kako sva si različna… Poznate tole pesmico od Alfija Nipiča? Prav zabavna in simpatična je, mene pa je spomnila na to, kako lepo je počasi odkrivati razlike in razlikice med partnerjema. Nama je še vedno krasno, skupaj počenjava veliko stvari, dosti časa preživiva skupaj, imava še/že veliko planov, na prvi prepir še čakam, vse bolj pa so se začele kazati tudi nekatere razlike med nama, ki pa so prav minornega pomena. Preberi preostanek članka »